Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnica, po izobrazbi univerzitetna diplomirana pravnica, ki je pri toženi stranki delala kot vodja pravne in kadrovske službe, z očitanimi ravnanji naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja. S predložitvijo lažnega potrdila v podpis se je tožnica želela izogniti plačilu globe za prometni prekršek, s čimer je kršila 13. člen pravilnika tožene stranke, ki ga je tožnica sama sestavila. Nepravočasna izvedba postopkov javnega naročila predstavlja nezakonito ravnanje, pri čemer gre za pomembno področje poslovanja tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ob ugotovljenih treh kršitvah pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je dokazan odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se kot nezakonita razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 5. 2016 (točka I/1 izreka sodbe); da se ugotovi, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo, temveč še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz tega razmerja (točka I/2 izreka sodbe) ter da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na delovno mesto "strokovni sodelavec VII/2(I)" oziroma na drugo delovno mesto, ki ustreza stopnji izobrazbe, znanju in zmožnostim tožnice, za nedoločen čas in s polnim delovnim časom, ji za obdobje od 10. 5. 2016 do ponovnega nastopa dela obračunati mesečne bruto zneske nadomestil plače in ji po plačilu davkov ter prispevkov izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska do plačila, ter jo prijaviti za vpis v matično evidenco ZPIZ za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (točka I/3 izreka sodbe). Odločilo je, da tožnica krije svoje stroške postopka (točka II izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da tožnica ni predložila osnutka potrdila v podpis direktorici tožene stranke, temveč se je želela z njo pogovoriti o nastali situaciji in nesporazumu, do katerega je prišlo, ker je A.A. poklical direktorico glede možnosti spreminjanja vpisa v registrirni uri. Tožnica ni zavedla direktorice tožene stranke, ki je bila že po telefonskem razgovoru z A.A. seznanjena z nastalo situacijo in tožničino prisotnostjo na delu dne 17. 3. 2016. Dne 12. 4. 2016 je direktorica tožene stranke tožnici iz rok iztrgala potrdilo o prisotnosti in se z njo ni želela pogovarjati. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožnica z očitano kršitvijo želela okoristiti. Tožnica je morala podatke o vozniku posredovati najkasneje do 6. 4. 2016, kar pomeni, da ji tudi podpisano potrdilo ne bi prihranilo plačilo globe. Vztraja, da je A.A. vprašala o možnostih spreminjanja evidence, ni pa mu naročila, da spremeni vpis v registrirni uri. Sodišče prve stopnje ni celovito in skrbno ocenilo izvedenih dokazov glede prve očitane kršitve, temveč je selektivno upoštevalo dokaze tožene stranke, s čimer je kršilo določbo 8. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Po oceni tožnice niso podane okoliščine stvarne in osebne narave, ki morajo biti podane za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 286/2005). Priprava potrdila o prisotnosti, ki ga direktorica tožene stranke ni podpisala, ne predstavlja škodljivega ravnanja. Vsebina potrdila ni v neposredni povezavi z delom tožnice. Zmotna je nadalje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica 15. 4. 2016 ponovno želela razpravljati o možnosti pridobitve podpisa na potrdilu. Tega dne je direktorica tožene stranke ponovno zavrnila prošnjo tožnice za pogovor in se o vsebini potrdila ni želela pogovarjati. Tožnica nasprotuje ugotovitvi, da ima prva očitana kršitev v povezavi z ostalimi kršitvami takšno težo, da upravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa sodišče prve stopnje pri nadaljnjem pogoju za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, ne bi smelo obravnavati očitkov, ki se nanašajo na preteklo tožničino delo. Ker je to storilo, je tožnici onemogočilo vsebinsko obravnavanje v postopku pred sodiščem in kršilo določbo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica meni, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pisne izjave sodelavcev, iz katerih je razvidno, da na tožničino delo ni bilo pripomb in da sta stranki korektno sodelovali. Po prepričanju tožnice bi bilo mogoče nadaljevati delovno razmerje najmanj do izteka odpovednega roka, saj je direktorica tožene stranke v razgovoru dne 22. 4. 2016 tožnici ponudila druge oblike dela, tako da bi lahko pravna dela za toženo stranko opravljala kot samostojna podjetnica ali pa bi tožnico zaposlila na drugem delovnem mestu. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče niti do izteka odpovednega roka, je zato v očitnem nasprotju z izpovedbo direktorice tožene stranke. V tem delu je prvostopenjska sodba pomanjkljiva, razlogi o odločilnih dejstvih pa nejasni. Zato je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je tožnica storila očitani kršitvi, ki se nanašata na postopke izvedbe javnih naročil. Zlasti ni upoštevalo, da je bila za vodenje tožene stranke in odrejanje prioritetnih nalog zadolžena direktorica. Tožnica nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ni imela toliko dela, da ne bi mogla opraviti vsega dela v zvezi z javnimi naročili. Vztraja, da ji je direktorica tožene stranke naročila, da se dobave zdravstvenega materiala in pogonskega goriva uredijo z aneksi k obstoječim pogodbam o izbiri ponudnika, ki jih je direktorica nato tudi podpisala, zato za nastalo situacijo ni odgovorna. Ker je že iz vsebine aneksov razvidno, da javno naročilo ni bilo izpeljano, direktorica pa je anekse dne 30. 12. 2015 tudi podpisala, je po stališču tožnice pogodba o zaposlitvi prepozno odpovedana. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da je za izvedbo javnega naročila potrebovala različne podatke od drugih zaposlenih, ki s tožnico niso sodelovali. Da bi ugotovljene nepravilnosti pri izvedbi postopkov javnih naročil preprečili z okrepitvijo sodelovanja med odgovornimi osebami in računovodsko službo, izhaja tudi iz revizijskega poročila o pravilnosti poslovanja za leto 2015. Navedeno potrjuje trditve tožnice, da izvedba postopka javnega naročanja ni bila v izključni pristojnosti tožnice. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnice, prerekala je pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitev izpodbijane sodbe vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, in nima nobenih takšnih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj so navedeni bistveni argumenti za odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

7. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na kršitev določb postopka iz 8. člena ZPP, ki določa načelo proste presoje dokazov. Ta določba sodišče zavezuje, da po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana. Po oceni pritožbenega sodišča dokazna ocena ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter je analitično sintetična, zato ji ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je vsebino izvedenih dokazov korektno povzelo in svoje zaključke napravilo na podlagi logične dokazne ocene vseh relevantnih dejstev, tako da je vestno in skrbno pretehtalo vsak dokaz posebej ter vse dokaze skupaj. Tožnica z navedbami o selektivni oceni dokazov zgolj navidezno uveljavlja postopkovno kršitev in dejansko nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju.

8. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

9. Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 5. 2016 ji je očitala, da je dne 12. 4. 2016 direktorici tožene stranke predložila v podpis lažno potrdilo, dne 15. 4. 2016 pa je ponovno želela pridobiti podpis direktorice na potrdilu; da je dne 24. 12. 2015 v zvezi z nabavo zdravstvenega materiala sestavila in predložila v podpis anekse k pogodbi o izbiri najugodnejšega ponudnika, čeprav bi morala do 31. 12. 2015 izvesti nov postopek javnega naročila in skleniti pogodbo z veljavnostjo od 1. 1. 2016 dalje ter da v zvezi z nabavo pogonskega goriva ni do 31. 12. 2015 izvedla novega postopka javnega naročila z veljavnostjo pogodbe od 1. 1. 2016 dalje, kar ni v skladu z zakonom. Tožena stranka je tožnici očitala, da je z opisanimi ravnanji naklepno ali iz hude malomarnosti huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja.

10. ZDR-1 v drugem odstavku 109. člena določa, da mora delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Pri tem se šteje, da delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved, ko je seznanjen z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo kršitve. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je direktorica tožene stranke očitane nepravilnosti v postopku javnih naročil ugotovila, ko je prejela revizijsko poročilo o poslovanju tožene stranke za leto 2015, to je dne 25. oziroma 26. aprila 2016, kar je potrdila tudi priča B.B.. Četudi je direktorica tožene stranke 30. 12. 2015 podpisala anekse k pogodbi o izbiri najugodnejšega ponudnika za dobavo zdravstvenega materiala in pogonskega goriva, to še ne pomeni, da je vedela za očitane nezakonitosti v postopkih javnega naročanja, ki so predmet odpovedi. Poleg tega je tožnica, ki je bila odgovorna za pravilnost postopkov javnih naročil, direktorici tožene stranke zagotavljala, da je vse urejeno v skladu z zakonom, in je ni opozorila, da bi bilo pri izvedbi postopkov javnih naročil karkoli narobe. Ker se je direktorica tožene stranke z nepravilnostmi, ki so bile ugotovljene v postopku revidiranja, seznanila ob prejemu revizijskega poročila, je pravilna presoja, da je izredna odpoved z dne 10. 5. 2016 podana pravočasno, to je znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je rok za podajo odpovedi začel teči že s trenutkom podpisa aneksov k pogodbi o izbiri najugodnejšega ponudnika in da je zato izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je dne 12. 4. 2016 tožnica predložila direktorici tožene stranke v podpis lažno potrdilo o tem, da je bila dne 17. 3. 2016 prisotna na delu v času od 6. do 17. ure, čeprav je bila tega dne prisotna na delovnem mestu od 7. do 18. ure, in da je 15. 4. 2016 tožnica ponovno želela pridobiti podpis direktorice na navedenem potrdilu. Tožnica je dne 17. 3. 2016 na poti v službo ob 6 h in 33 minut prekoračila dovoljeno hitrost in iskala možnosti, da bi se izognila plačilu globe za storjeni prekršek, tako da bi se spremenil evidentirani podatek o začetku in koncu delovnega časa v registrirni uri, kar je potrdila priča A.A. na zaslišanju in v pisni izjavi z dne 21. 6. 2016. Iz izpovedbe tožnice je razvidno, da je želela pridobiti podpis na potrdilu, ki ga je predhodno sama pripravila. Kljub vztrajanju tožnice, da ji je direktorica tožene stranke iz rok iztrgala potrdilo, je za obstoj kršitve bistveno, da je A.A., ki je pri toženi stranki skrbel za registrirno uro, povedal, da mu je tožnica omenila, da je lažno potrdilo dala v podpis direktorici tožene stranke. Navedena priča je torej potrdila izpovedbo direktorice tožene stranke, ki je o tožničinem ravnanju sestavila tudi uradni zaznamek na potrdilu z dne 18. 4. 2016. Zato je sodišče prve stopnje po skrbni in celoviti oceni izvedenih dokazov utemeljeno verjelo direktorici tožene stranke in vsebini uradnega zaznamka, da ji je tožnica predložila v podpis lažno potrdilo o prisotnosti na delovnem mestu in da je podpis direktorice želela pridobiti tudi ob ponovnem obisku pri direktorici dne 15. 4. 2016. Iz tega razloga pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožnica direktorici ni predložila v podpis lažnega potrdila in da se je želela le pogovoriti z njo o nastali situaciji in nesporazumu, do katerega je prišlo, ker je A.A. direktorico že sam poklical. Predmetni očitek je neposredno povezan z delom tožnice, saj je listine o prisotnosti na delu tožnica pripravljala tudi za druge zaposlene, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Ni pomembno, ali je tožnica priči A.A.naročila spremembo vpisanega podatka v registrirni uri, ker to ni predmet odpovedi. Pritožbena trditev, da direktorica tožene stranke ni bila zavedena, na obstoj kršitve ne vpliva. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se tožnica z očitanim ravnanjem ni želela okoristiti, ker bi morala podatke o vozniku prekrškovnemu organu posredovati najkasneje do 6. 4. 2016, in ji potrdilo z dne 12. 4. 2016 ne bi prihranilo plačila globe. Ker je tožnica plačilni nalog prejela dne 22. 4. 2016, bi lahko v nadaljnjih osmih dneh od prejema lažno potrdilo predložila zahtevi za sodno varstvo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je očitana kršitev tožnici dokazana.

12. Sodišče prve stopnje je nadalje zavzelo pravilno stališče, da je tožena stranka dokazala drugo in tretjo očitano kršitev. Tožnica glede očitanih nepravilnosti v postopku izvedbe javnih naročil zdravstvenega materiala in pogonskega goriva uveljavlja predvsem razbremenitev svoje odgovornosti, ker naj bi bila direktorica tožene stranke zadolžena za vodenje tožene stranke in je tožnici določala prioritetne naloge, da je bila direktorica tožene stranke pristojna za začetek postopka javnega naročila, da tožnica ni bila izključno pristojna za izvedbo javnih naročil in da ji sodelavci oziroma pristojne službe niso zagotovili potrebnih podatkov ipd. Na ta način se tožnica svoje odgovornosti ne more razbremeniti, kar je ustrezno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Četudi je direktorica tožene stranke lastnoročno podpisala anekse k pogodbam o izbiri najugodnejšega ponudnika, to ne zmanjšuje odgovornosti tožnice in ne pomeni, da ni huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja iz hude malomarnosti. Tožnica je bila namreč že v pogodbi o zaposlitvi med drugim zadolžena za vsa pravna opravila in vodenje izvedbe javnih naročil. Kot vodja pravne in kadrovske službe je bila zadolžena za koordinacijo med vodji služb glede izvajanja javnih naročil. V opisu delovnega mesta je navedeno, da je odgovorna za strokovno vodenje javnih naročil. Iz sklepov o začetku postopka oddaje javnega naročila pa je razvidno, da je bila za izvedbo javnega naročila pooblaščena tožnica. Tožnica je na tem področju delala in se tudi dodatno izobraževala ter bila za svoje delo usposobljena. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je za nepravilnosti v zvezi s postopkom javnega naročanja odgovorna tožnica, ki se glede na svoj položaj pri toženi stranki ne more razbremeniti odgovornosti za hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, tudi če druge osebe oziroma računovodska služba ne bi ustrezno sodelovale s pravno službo oziroma pravočasno sporočale potrebnih podatkov.

13. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnica, po izobrazbi univerzitetna diplomirana pravnica, ki je pri toženi stranki delala kot vodja pravne in kadrovske službe, z opisanimi ravnanji naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja. S predložitvijo lažnega potrdila v podpis se je tožnica želela izogniti plačilu globe za prometni prekršek, s čimer je kršila 13. člen pravilnika tožene stranke, ki ga je tožnica sama sestavila. Nepravočasna izvedba postopkov javnega naročila predstavlja nezakonito ravnanje, pri čemer gre za pomembno področje poslovanja tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ob ugotovljenih treh kršitvah pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je dokazan odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

14. Podan je tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. V zadevi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 286/2005, na katero se sklicuje pritožba, je šlo za drugačno dejansko stanje kot v obravnavni zadevi. V obravnavanem sporu je sodišče prve stopnje izvedlo vse relevantne dokaze in jih tudi ustrezno ocenilo. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na dobro medsebojno sodelovanje v preteklosti. Tožena stranka je že v odpovedi navajala, da je v letu 2014 pri tožnici ugotavljala številne napake pri delu, da je bila v tem letu opozorjena na hujšo strokovno napako v zvezi z zaposlitvijo delavcev in da so tudi ostali zaposleni opozarjali na nestrokovno delo tožnice. Z upoštevanjem izpovedbe direktorice tožene stranke o pripombah na tožničino delo pred očitanimi kršitvami tožnice sodišče prve stopnje ni prekoračilo očitkov v odpovedi niti ni kršilo določbe 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to zmotno uveljavlja pritožba, temveč je v okviru okoliščin, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, ugotovilo medsebojno sodelovanje strank pred očitanimi kršitvami. Sicer pa izvedeni dokazi pred sodiščem prve stopnje potrjujejo, da je tožena stranka utemeljeno izgubila vsako zaupanje v tožnico. Od delavke, ki opravlja delo vodje pravne in kadrovske službe, se namreč upravičeno pričakuje visoka stopnja odgovornosti in zaupanja. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi ni izpolnjen, ker naj bi direktorica tožene stranke v razgovoru dne 22. 4. 2016 tožnici ponudila, da bi pravna dela za toženo stranko opravljala kot samostojna podjetnica ali pa bi se zaposlila na drugem delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je direktorica tožene stranke o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožnico celo posvetovala s sodelavci na vodilnih mestih, ki so menili, da resnost tožničinih kršitev utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Do sestanka dne 22. 4. 2016 je prišlo v zvezi s prvo očitano kršitvijo, torej še preden se je direktorica tožene stranke seznanila z nepravilnostmi v zvezi s postopkom javnega naročanja. Po ugotovitvi teh kršitev pa je tožena stranka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnico do te mere, da z njo ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja, niti do izteka odpovednega roka.

15. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj vseh zakonskih pogojev za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, ter reintegracijski in reparacijski zahtevek.

16. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena, zato jih pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.