Jedro

Če sodišče v sodbi ni odločilo o tem, kdo je dolžan plačati določene stroške, je pa to že po samem zakonu obdolženec, z izdajo posebnega sklepa o višini stroškov (zoper katerega ima obdolženec pravico do pritožbe) sodišče ni in niti ni moglo kršiti zakona.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98. a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 11.10.2005 spoznalo D.J. za krivega storitve kaznivega dejanja umora, storjenega v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti po 1. odstavku 127. člena KZ v zvezi s 2. odstavkom 16. člena KZ. Izreklo mu je kazen šest let zapora, glede plačila stroškov pa je odločilo, da ga stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP oprosti, medtem ko se nagrada in potrebni izdatki zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo dne 8.3.2006 pritožbo zagovornika obtoženca in pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tudi to sodišče ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopa iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Po izreku sodbe sodišča prve stopnje je dne 12.10.2005 pooblaščenec oškodovanke odvetnik I.M. priglasil stroške za zastopanje oškodovanke, ki mu jih je Okrožno sodišče v Ljubljani z izpodbijanima sklepoma v višini 303.600,00 SIT priznalo in odločilo, da jih je po pravnomočnosti sklepa dolžan plačati obsojenec na račun pooblaščenca oškodovanke.

Zoper to pravnomočno odločbo (o odmeri stroškov pooblaščencev oškodovanke) je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. odstavku 420. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. V obravnavanem primeru je namreč izrek o tem, da je obsojenec tisti, ki je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka izostal zato, ker ga je sodišče oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, medtem ko ga plačila stroškov, ki so nastali osebam, ki so navedene v 7. in 8. točki 2. odstavka tega člena, sodišče v nobenem primeru ne more oprostiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistveni očitek vložnika zahteve je, da je sodišče nezakonito naknadno s sklepom odločilo, da je obdolženec dolžan plačati tudi stroške pooblaščenca oškodovanke, saj mu v sodbi plačila teh stroškov ni naložilo. Sodišče lahko namreč s posebnim sklepom odloči le o višini priznanih stroškov, ne more pa v posebnem sklepu odločiti po temelju. Ne glede na navedeno pa po mnenju zagovornika tudi stroškov, ki so nastali oškodovanki z angažiranjem pooblaščenca ni mogoče šteti kot potrebne izdatke oškodovanca, saj ta ne nastopa v vlogi subsidiarnega tožilca in torej ne zastopa obtožbe, oziroma v kazenskem postopku dejansko ne opravlja nobenih procesnih dejanj v smislu dokazovanja obdolženčeve krivde in je njegova vloga v postopku povsem irelevantna.

V 1. odstavku 93. člena ZKP je določeno, da se v vsaki sodbi in sklepu, s katerim se konča kazenski postopek o glavni stvari odloči tudi o stroških kazenskega postopka, oziroma je sodišče dolžno odločiti kdo je dolžan te stroške plačati. Če o višini stroškov ni podatkov, odloči sodnik posameznik ali predsednik senata s posebnim sklepom o višini stroškov takrat, ko se ti podatki zberejo. Zahtevek s podatki o višini stroškov se lahko poda najpozneje v treh mesecih od dneva, ko je bila pravnomočna sodba ali sklep vročen tistemu, ki ima pravico podati takšen zahtevek (2. odstavek istega člena).

V skladu s 1. odstavkom 95. člena ZKP je dolžan obdolženec, ki je bil spoznan za krivega storitve očitanih mu kaznivih dejanj, povrniti stroške kazenskega postopka (razen glede stroškov, ki so jih povzročile stranke ali drugi procesni udeleženci po svoji krivdi - 94. člen tega zakona).

Med stroške kazenskega postopka spadajo med drugim tudi potrebni izdatki oškodovanca in njegovega zakonskega zastopnika ter nagrada in potrebni izdatki njegovega pooblaščenca (8. točka 2. odstavka 92. člena ZKP). Izjema je le postavljen pooblaščenec oškodovancu po uradni dolžnosti, kjer je potrebno tudi o teh stroških (podobno kot pri zagovorniku postavljenemu po uradni dolžnosti) odločiti, kdo jih bo plačal (ali obdolženec, ki je spoznan za krivega, ali se izplačajo iz proračuna).

Kolikor bi zaradi plačila stroškov bilo ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati, ga sme sodišče v odločbi, s katero odloči o stroških, oprostiti povrnitve vseh stroškov ali dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Sodišče torej obdolženca ne more oprostiti nagrade in potrebnih izdatkov pooblaščenca (po pooblastilu) oškodovanca, oziroma je v vsakem primeru obdolženec, ki je spoznan za krivega, dolžan te stroške plačati.

V obravnavanem primeru je sodišče v sodbi, s katero je spoznalo obdolženca za krivega in mu izreklo kazen, odločalo tudi o stroških in ga oprostilo plačila stroškov iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, torej plačila tistih stroškov, glede katerih je imelo za takšno odločitev zakonsko pooblastilo (ob ugotovljenem v zakonu predvidenem finančnem stanju). S tem ko sodišče ni odločilo niti po temelju o plačilu, nagrade in stroškov pooblaščenca oškodovanke v sodbi, temveč je to storilo naknadno s posebnim sklepom v skladu z 2. odstavkom 93. člena ZKP, po tem ko je pooblaščenec v roku predložil stroškovnik, ni prekršilo določb zakona. Med stroške kazenskega postopka kot je bilo že povedano spadajo tudi stroški in nagrada pooblaščenca oškodovanca. Sodišče plačila teh stroškov obdolženca, ki ga je spoznalo za krivega, ne more v nobenem primeru oprostiti (oprosti ga lahko le plačila tistih stroškov, ki so vnaprej izplačani iz proračuna). Sodišče je o stroških in nagradi pooblaščenca odločilo takoj, ko je ta predložil stroškovnik. Višino nagrade in potrebnosti izdatkov pooblaščenca, kakor tudi odločitev po temelju, pa je imel zagovornik možnost grajati s pritožbo. Drugače povedano v procesni situaciji, ko sodišče ni presodilo v sodbi o tem, kdo je dolžan plačati določene stroške, je pa to že po zakonu samem obdolženec, z izdajo posebnega sklepa o višini stroškov (zoper katerega ima obdolženec pravico do pritožbe) sodišče ni in niti ni moglo kršiti zakona na način kot to uveljavlja zagovornik v zahtevi.

Neutemeljena pa je tudi zahteva zagovornika v delu, kjer polemizira o tem ali so bili v tej konkretni zadevi in sploh v zadevah, kjer oškodovanec ne prevzame pregona, stroški pooblaščenca sploh potrebni. V skladu s 1. odstavkom 65. člena ZKP sme namreč oškodovanec svoje pravice v postopku izvrševati tudi po pooblaščencu. Torej sodišče lahko presoja samo ali so bili izdatki pooblaščenca potrebni in ali je v stroškovniku predlagana nagrada v skladu z odvetniško tarifo, ne pa tega, ali bi zmogel svoje interese zastopati oškodovanec sam brez pooblaščenca, ker bi s tem omejevalo njegove pravice v postopku, ki mu jih daje zakon.

Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve določb zakona, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojencu je bila izrečena dolga prostostna kazen, poleg tega pa nima rednih prihodkov ali kakršnihkoli drugih sredstev za preživljanje, zaradi česar ga je sodišče v skladu z v uvodu citiranimi določili ZKP oprostilo plačila povprečnine kot stroška, nastalega pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti.