Jedro

Namen določila sedmega odstavka 38. čl. ZIZ je v tem, da ne pride do nepotrebnega podaljševanja izvršilnega postopka iz razloga, ker je upnik odlašal z vložitvijo zahteve za povrnitev stroškov.

Izrek

Pritožbi upnika se delno ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi v delu, s katerim je bila zavrnjena zahteva upnika z dne 30.11.2010 za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sicer se ta pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje (v delu, s katerim je bila zavrnjena zahteva upnika z dne 7.12.2010 za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov).

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih izvršilnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek upnika za priznanje nadaljnjih izvršilnih stroškov (po predlogih z dne 30.11.2010 in z dne 7.12.2010). V obrazložitvi je navedlo, da je njihovo povrnitev upnik uveljavljal prepozno.

Proti navedenemu sklepu je upnik po svojem pooblaščencu vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal njegovo spremembo tako, da mu višje sodišče prizna priglašene stroške s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je uveljavljal povrnitev pritožbenih stroškov. Navaja, da je izpodbijani sklep zanj presenečenje, za takšno odločitev nima sodišče nobene podlage. Gre za favoriziranje dolžnika, ki noče realizirati sklepa o izvršilnem dovolilu. Upnik je sodišču vsakokrat dostavil potrebno listinsko dokumentacijo, in sicer izvršiteljev račun ter potrdilo o plačilu obveznosti. Sodišče je ugotovilo, da je dolžan upnik priglasiti nastale stroške najkasneje v roku 30 dni po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku. Dejstvo pa je, da predmetni izvršilni postopek ni bil niti končan in niti ustavljen, pač pa še vedno traja. Upnik je izvršiteljeve stroške v višini 374,45 EUR na podlagi obračuna slednjega z dne 7.10.2010 dejansko plačal dne 16.11.2010. Na prvostopno sodišče pa je posredoval potrebno vlogo zelo ažurno, in sicer že dne 30.11.2010, torej enajst dni po dejanskem plačilu izvršiteljevih stroškov. Prav tako je upnik izvršiteljeve stroške v višini 189,49 EUR plačal na podlagi obračuna slednjega z dne 9.7.2010. Na prvostopno sodišče pa je vlogo za priznanje ter odmero stroškov posredoval že 6.12.2010, vsekakor še pred zaključkom izvršilnega postopka.

Pritožba upnika je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno sklicevalo na 7. odst. 38. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Ta ne določa le, da je treba povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati najkasneje v 30 dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, ampak določa tudi, da je treba njihovo povrnitev zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina. Slednje pa je treba presojati glede na okoliščine konkretnega primera in upoštevati tudi tiste predloge za povrnitev stroškov, ki so podani v primernem roku (šteto od njihovega nastanka).

V obravnavani zadevi je upnik vložil dva predloga za povrnitev stroškov: dne 7.12.2010 za stroške v znesku 189,49 EUR po obračunu upravitelja z dne 9.7.2010 (ki jih je plačal 19.7.2010), dne 30.11.2010 pa za stroške v znesku 374,45 EUR (po obračunu upravitelja z dne 7.10.2010 (ki jih je plačal 16.11.2010). Prvo navedeni predlog je torej vložil slabih pet mesecev po prejemu obračuna in glede na časovni zamik gotovo ni možen zaključek, da je povrnitev teh stroškov zahteval takoj, ko so nastali. Zato sodišče prve stopnje upniku stroškov po navedenem predlogu oziroma zahtevi utemeljeno ni priznalo in je izpodbijana odločitev v tem delu pravilna. Drugo navedeni predlog pa je upnik vložil približno mesec in pol po prejemu obračuna izvršitelja oziroma štirinajst dni po plačilu, kar pa je po oceni pritožbenega sodišča še sprejemljivo obdobje, ki ga je mogoče upoštevati znotraj okvira tistih stroškov, ki so bili uveljavljeni takoj ko so nastali oziroma vsaj znotraj primernega roka. Treba je upoštevati, da je namen določila 7. odst. 38. čl. ZIZ v tem, da ne pride do nepotrebnega podaljševanja izvršilnega postopka iz razloga, ker je upnik odlašal z vložitvijo zahteve za povrnitev stroškov. Prej navedeni časovni zamik med prejetim obračunom izvršitelja in vložitvijo zahteve za povrnitev stroškov pa takšen namen še upošteva. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi upnika delno ugodilo, izpodbijani sklep v navedenem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 15. čl. ZIZ). Hkrati je odločilo, da so stroški pritožbenega postopka upnika del nadaljnjih izvršilnih stroškov (3. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). V ostalem pa je pritožbo zavrnilo in glede zahteve za povrnitev stroškov z dne 7.12.2010 potrdilo izpodbijani sklep (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).