Jedro

Pritožnik se sme v pritožbi sklicevati na kršitev 2. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 6. točko 39. člena ZKP le, če je pravočasno, t.j. v okviru zakonskih rokov, zahteval izločitev sodnika, pa je bila njegova zahteva zavrnjena. Ne more pa tega odklonitvenega razloga uveljavljati šele v pritožbenem postopku, še toliko manj z zahtevo za varstvo zakonitosti, ne glede na to, kdaj je izvedel za okoliščine, ki bi utegnile vzbuditi dvom v sodnikovo nepristranskost. Ko je šlo za storitev kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ-95 v organizirani skupini, je bilo pomembno, da je imel vsak od njenih članov vnaprej točno določeno vlogo, od katere je bil odvisen uspeh kriminalnega podviga. Zato tudi ni bilo potrebno, da bi vsak od članov sodeloval pri neposrednem spravljanju oseb čez državno mejo naše države.

Ker obsojenec pred sodiščem prve stopnje ni predlagal zaslišanja priče, sodišče prve stopnje z neizvedbo tega dokaza ni moglo kršiti njegove pravice do obrambe.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega N.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojeni N.G. dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Lendavi je s sodbo z dne 9.3.2001, s katero je spoznalo za krive še tri druge obsojence, obsojenega N.G. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ-95 in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen šest mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas odvzema prostosti od dne 26.5.1998 od 23. ure do dne 28.5.1998 do 23.05 ure. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo tudi pritožbo zagovornika obsojenega N.G. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenemu N.G. naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega N.G. zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodbe, torej razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v mnenju, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obsojenega N.G. v zahtevi navaja, da sta sodišči prve stopnje in druge stopnje prekršili določbo 4. točke 39. člena ZKP, s tem pa tudi obsojenčevo ustavno pravico do nepristranskega sojenja po 23. členu Ustave Republike Slovenije (Ustave). Povzema nosilne poudarke iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 21.3.2002, opr. št. U-I-92/96, nato pa v zvezi s konkretno zadevo izpostavlja, da iz spisa niso izločena obvestila, ki so jih policiji posredovali obsojeni J.K. (l. št. 56), J.B. (l. št. 60), N.G. (l. št. 61 in 62) in A.Ž. (l. št. 66). Vsebina teh uradnih zaznamkov pa da je za vse obsojence obremenilna, saj da je vsak od njih opisal, kako je bil udeležen pri kaznivem dejanju po 311. členu KZ. Okrajni sodnik F.G., ki je izdal prvostopenjsko sodbo, se je imel možnost seznaniti z vsebino teh uradnih zaznamkov, kar da je lahko vplivalo na ustvarjanje mnenja o obsojenčevi krivdi in na izrek obsodilne sodbe. Zato gre po mnenju zagovornika za tako kršitev procesnih določb, ki narekuje razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vložniku je treba pritrditi, ko v zahtevi navaja, da je institut izločitve sodnika (39. člen) temeljni pogoj za zagotovitev pravice do nepristranskega sojenja. Zakon o kazenskem postopku pri udejanjenju pravice izločitve sodnika strankam postavlja nekatere časovne omejitve in določa, do katere faze postopka sme stranka zahtevati izločitev (41. člen ZKP). Stranka, ki ne kaže zadostne skrbnosti v postopku in zaradi neupravičenih razlogov teh omejitev ne upošteva, mora računati z morebitnimi neugodnimi posledicami svoje opustitve.

Po določbah 2. odstavka 41. člena ZKP, ki so veljale v času izpodbijanih procesnih dejanj (sklep o izločitvi, glavna obravnava), so morale stranke izločitev zahtevati, brž ko so izvedele za razlog zanjo, vendar najkasneje do konca glavne obravnave. V primeru iz 6. točke 39. člena ZKP (če so podane okoliščine, ki vplivajo na sodnikovo nepristranskost) pa samo do začetka glavne obravnave. Z novelo ZKP, ki je začela veljati dne 13.7.2003 (Uradni list RS, št. 56/2003, ZKP-E) in sledi odločbi Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-149/99, je bila enaka časovna omejitev kot za ostale izločitvene razloge določena tudi glede izločitvenega razloga po 6. točki 39. člena ZKP. Novela je v 4.a točki 39. člena predpisala nov odklonitveni razlog. Po tej določbi sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če se je seznanil z z dokazom, ki se mora po določbah ZKP izločiti iz spisov, razen če vsebina dokazov očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev.

V 4. točki 39. člena ZKP so taksativno našteti primeri, ko je podan ta izključitveni razlog, zaradi katerega sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti. Med temi ni procesnega položaja, ko se je v postopku pri odločanju o kateremkoli vprašanju sodnik seznanil z dokazom, ki se mora po določbah ZKP izločiti iz spisov (83. člen). Pred zadnjo zakonsko novelo, taka procesna ureditev je veljala v času rednega postopka, je bilo zato kršitev, na katero se v zahtevi sklicuje vložnik, mogoče uveljavljati v okviru izločitvenega razloga po 6. točki 39. člena ZKP, ki narekuje izločitev sodnika tudi takrat, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti.

Obsojeni N.G. v postopku pred sodiščem prve stopnje na tej podlagi ni zahteval izločitve razpravljajočega sodnika, pa tudi zagovornik v pritožbi ni zatrjeval, da bi bila obsojencu na tej podlagi kršena ustavna pravica do nepristranskega sojenja. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v svoji odločbi z dne 19.2.2004, opr. št. I Ips 333/2003, sprejelo stališče, da je stranka prekludirana, če v zakonskem roku ne zahteva izločitve sodnika, pa bi to lahko storila. To pomeni, da se v pritožbenem postopku ne more sklicevati na kršitev določb 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen (1. do 5. točka 39. člena ZKP). Izjemoma lahko to stori le v primeru, če na kršitev ni mogla opozoriti med glavno obravnavo ali je nanjo opozorila, pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo (384. člen ZKP). Ob enakih zakonskih pogojih se sme pritožnik v pritožbi sklicevati na kršitev 2. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 6. točko 39. člena ZKP le, če je pravočasno, t.j. v okviru zakonskih rokov, zahteval izločitev sodnika, pa je bila njegova zahteva zavrnjena. Ne more pa tega odklonitvenega razloga uveljavljati šele v pritožbenem postopku, še toliko manj z zahtevo za varstvo zakonitosti, ne glede na to, kdaj je izvedel za okoliščine, ki bi utegnile vzbuditi sodnikovo nepristranskost. V konkretnem primeru je obsojeni N.G. imel možnost uveljavljati izločitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP, na katerega se po vsebini sklicuje zahteva, že takoj na začetku glavne obravnave, vendar pa tega ne takrat ne v poznejših fazah postopka, vse do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti ni storil. Premajhne skrbnosti in opustitve možnosti, ki jih je obdolženec imel v kazenskem postopku pri zagotavljanju svojih pravic, v konkretnem primeru gre za neupoštevanje zakonskih rokov, do katerih je mogoče zahtevati izločitev sodnika, zato vložnik ne more nadomestiti s sklicevanjem nanje šele v fazi vložitve izrednega pravnega sredstva. Zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana.

Vložnik tudi ne pove, na podlagi česa je vsebina obvestil, ki so jih policiji dali obsojenci in iz spisov niso bila izločena, ob dejstvu, da se ta ne razlikuje od vsebine zagovorov, ki so jih obsojenci podali zaslišani pred preiskovalnim sodnikom, takšna, da je ta vplivala na zakonitost sodbe.

Tudi ko vložnik po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP in zatrjuje, da obsojeni N.G. pri storitvi dejanja ni bil udeležen kot storilec, temveč kvečjemu kot pomagač, mu ni mogoče pritrditi. Svoje stališče zahteva utemeljuje z navedbo, da je obsojenec hotel prevzeti tuje državljanke šele v L., kar je 200 km proč od kraja, kjer so te prestopile slovensko državno mejo, pri čemer ni razvidno, kam bi obsojenci te tuje državljanke sploh odpeljali oziroma ali bi jih odpeljali iz Slovenije naprej v tujino.

Kaznivo dejanje po 2. odstavku 311. člena KZ-95 je storil tisti, kdor se je ukvarjal s prepovedanim spravljanjem drugih čez državno mejo Republike Slovenije ali kdor je iz koristoljubnosti ali v organizirani skupini spravil drugega čez mejo. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo, da je obsojeni N.G. kaznivo dejanje storil na zadnje od alternativno predpisanih načinov. Ko je šlo za storitev kaznivega dejanja v organizirani skupini je bilo pomembno, da je imel vsak od njenih članov vnaprej točno določeno vlogo, od katere je bil odvisen uspeh kriminalnega podviga. Zato tudi ni bilo potrebno, da bi vsak od članov sodeloval pri neposrednem spravljanju oseb čez državno mejo naše države.

Sodišče je v pravnomočni sodbi ugotovilo, da je obsojeni N.G., potem ko so tuje državljanke ostali člani skupine spravili čez državno mejo in jih pripeljali do L., v okviru vnaprej dogovorjene razdelitve zadolžitev, imel nalogo le-te prevzeti in soobsojencem plačati obljubljene zneske za sodelovanje pri tem poslu. Tako ravnanje obsojenega N.G. zato vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po 2. odstavku 311. člena KZ-95. Z navedbami, da je obsojenega N.G. za transport najel neznanec, da je šlo za poslovni angažma za prevoz nekaj tujih državljank, ki ni bil po ničemer nenavaden, da obsojenec kaznivega dejanja ni štel oziroma ga ni mogel šteti za svojega ter da je špekulativna ugotovitev sodišča, da bi obsojeni N.G. ostalim soobsojencem, ki jih sploh ni poznal, plačal za njihove usluge, saj da pri njem v času aretacije niso našli nobenega denarja, ponuja lastno dokazno presojo, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Na ta način v zahtevi uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Vložnik tudi navaja, da je obsojenec pravni laik in da verjetno prav iz tega razloga ni predlagal izvedbe dokazov z zaslišanjem priče B.F. (pravilno bi bilo F.), saj da bi, če bi imel zagovornika, ta brez dvoma predlagal izvedbo tega dokaza, nenazadnje pa da ga je bilo dolžno izvesti že prvostopenjsko sodišče. V zahtevi pa ne pove, katero kršitev postopka naj bi s tem storilo sodišče. Kakor navaja že zahteva, obsojeni N.G. pred sodiščem prve stopnje ni predlagal zaslišanje priče B.F., ki pa je bil v tem postopku že zaslišan kot obdolženec (l. št. 96 - 99), pa nato državni tožilec zoper njega ni vložil obtožnega predloga. Zato sodišče prve stopnje z neizvedbo tega dokaza ni moglo kršiti obsojenčeve pravice do obrambe. Glede tega dokaza je sodišče druge stopnje, ki prav tako napačno govori o priči B.F. in ne F., navedlo, da sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo tega dokaza, saj za boljšo razjasnitev zadeve to ni bilo potrebno. Svoje stališče pa je utemeljilo tudi s tem, da iz zagovorov obsojencev ni izhajalo, da bi F. karkoli vedel o zadevi oziroma bil vanjo vpleten. Zato kršitev po 2. odstavku 371. člena ZKP, ki jo po vsebini v tem delu uveljavlja zahteva, ni podana.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obsojenega N.G. v zahtevi za varstvo zakonitosti, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Glede na tak izid je obsojeni N.G. v skladu z 98.a členom v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.