Jedro

S prihodom družine v Slovenijo in soglasjem obeh udeležencev, da tu bivajo najmanj 5 mesecev, je običajno prebivališče deklice na Tajskem prenehalo, zato o neupravičenem zadržanju ni mogoče govoriti in pogoji za uporabo 3. člena Konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok niso izpolnjeni.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Udeleženca krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog predlagateljice, vložen na podlagi Konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok (v nadaljevanju Konvencija), da naj ji nasprotni udeleženec takoj vrne otroka A. A., roj. ... 2021, na naslov ..., Tajska. Sklenilo je, da udeleženca krijeta svoje stroške postopka.

2.Zoper sklep se v obsežni in mestoma ponavljajoči se pritožbi pritožuje predlagateljica in uveljavlja pritožbene razloge nepravilne uporabe določb materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve določb postopka. Opozarja na dalekosežnost in pomembnost odločitve za družinsko življenje vseh udeleženih, saj vpliva na možnost, da oba starša enakovredno sodelujeta pri odraščanju mld. hčerke. Vztraja, da je 15. 8. 2024 v Slovenijo odpotovala izključno na časovno omejen dvomesečni obisk, kar potrjujejo povratne letalske karte, komunikacija s tretjimi osebami in okoliščine hrambe stvari ter ogleda nepremičnin pred odhodom. Nikoli ni imela namena trajno bivati v Sloveniji, saj ne zna jezika, njen status je vezan na partnersko zvezo, nima zaposlitve ali dovoljenja za delo, zdravstvenega ali socialnega varstva, niti družinskega ali socialnega okolja. Tukaj biva, ker je nasprotni udeleženec skril otrokov potni list, torej deklico neupravičeno zadržuje. Pred prihodom v Slovenijo je mld. A. A. na Tajskem neprekinjeno živela 17 mesecev, tam je imela vzpostavljeno rutino, socialne vezi, redne aktivnosti in dogovorjen nadaljnji potek vključitve v vrtec in šolo, zato je Tajska merodajna za ugotovitev običajnega prebivališča ter država, katere sodišča so pristojna za odločanje o vsebini starševskih vprašanj.

3.Graja dokazno oceno sodišča, da se je strinjala z bivanjem v Sloveniji tudi po 28. 1. 2025. Dejstvo, da je dvakrat sama odpotovala izven Slovenije, z ničemer ne kaže na njeno strinjanje s podaljšanjem bivanja. Odpotovala je zaradi nujnih zadev, povezanih s službeno konferenco in urejanjem administrativnih zadev, pri čemer deklice ni mogla vzeti s seboj, ker nasprotni udeleženec razpolaga z njenim potnim listom in jo zadržuje. Zato se je tudi vrnila. Razlogov sodišča o strinjanju s podaljšanjem bivanja ni mogoče preizkusiti ter gre za procesno kršitev iz 14. točke drugega ostavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagateljica je navedla razloge za skupen ogled stanovanja, kamor naj bi se preselila, do katerih se sodišče ni opredelilo. Pojasnjuje, da vztraja pri skupnem bivanju kljub razpadu zunajzakonske skupnosti, ker noče zapustiti otroka. Zato tudi življenje z nasprotnim udeležencem in skupno pojavljanje na družinskih dogodkih ne kažeta na njeno privolitev za bivanje v Sloveniji. Poleg tega nasprotni udeleženec ni podal trditvene podlage glede njenega domnevnega soglasja k podaljšanju tukajšnjega bivanja, sodišče pa je napačno uporabilo Konvencijo, ko je njena kasnejša dejanja razlagalo kot privolitev v zadržanje. Ta mora biti podana izrecno in nedvoumno.

4.Napačna je ugotovitev, da je običajno prebivališče mld. A. A. v Sloveniji in ne na Tajskem. Sodišče je pretirano težo pripisalo okoliščinam kraja rojstva, da ima hči slovenski potni list, zdravstveno zavarovanje, prijavljeno prebivališče in da tu biva družina nasprotnega udeleženca. Predlagateljica v pritožbi ponavlja svoja stališča glede posameznih relevantnih okoliščin za presojo običajnega prebivališča in izpodbija dokazno oceno sodišča. Kot bistvene okoliščine za odločitev, da je običajno prebivališče deklice na Tajskem, izpostavlja trajanje bivanja do protipravnega zadržanja, kontinuiteto bivanja, socialni krog deklice in dnevno rutino, izkazan namen dolgoročnega bivanja, dogovor staršev o kraju bivanja, urejenost dovoljenj za bivanje, bančne račune udeležencev na Tajskem, pogovore o bivanju v drugih državah, med katerimi ni Slovenije, nameravano vključitev hčerke v mednarodni vrtec in socialno vključenost staršev v okolje na Tajskem. Po drugi strani izpostavlja, da urejenost statusa deklice v Sloveniji (državljanstvo, zdravstveno zavarovanje, prebivališče, dokumenti) ne vpliva na ugotovitev kraja običajnega bivališča, prav tako ni pomembno, da ima deklica v Sloveniji sorodnike, da družina na Tajskem ob odhodu ni imela v najemu nepremičnine, da se družina ni učila tajskega jezika, da sta udeleženca hči želela izobraževati v mednarodnih šolah, da sta se pogovarjala tudi o potencialnih selitvah v druge države ali da ima sama urejeno desetletno vizo za ZDA. Sodišče je zmotno ugotovilo, da deklica na Tajskem ni obiskovala vrtca, saj je enkrat tedensko hodila na igralne urice v Waldorfski vrtec, medtem ko v Sloveniji primerljive aktivnosti ni imela. Napačna je tudi dokazna presoja, da nasprotni udeleženec ni plačeval varuške po odhodu družine s Tajske zaradi predvidenega povratka, temveč v zahvalo, ker je bila z njimi in ji je želel pomagati, kar potrjuje nov dokaz, in sicer zvočni posnetek s 3. 10. 2024. Sodišče ji neutemeljeno ni verjelo, da je bila varuška v Sloveniji sprva angažirana le za obdobje do oktobra, prav tako je zmoten zaključek, da deklica na Tajskem ni izoblikovala močnega socialnega kroga. Narava dela udeležencev je takšna, da njuno bivanje ni vezano na opravljanje dela in omogoča selitve, kar pa ne pomeni, da je Slovenija država običajnega prebivališča. Prav tako ni relevantno, ali sta se imela namen za stalno naseliti na Tajskem. Deklici sta potni list podaljšala v skladu z načrtovanim povratkom, kar ne izraža trajnega namena naselitve v Sloveniji. Absurden je zaključek, da so bivanja v tujini predstavljala potovanja, saj je edino daljše kontinuirano bivanje deklice bilo na Tajskem (17 mesecev), medtem ko je pred tem bivala v Sloveniji le razdrobljeno v sklopih po okoli 4 mesece približno 14 mesecev. Periodično vračanje v Slovenijo ne pomeni, da ima družina tu običajno prebivališče. Sodišče je pri odločitvi iskalo razloge za zavrnitev zahteve in v tej luči verodostojnost poklanjalo nasprotnemu udeležencu in ne predlagateljici.

5.Sodišče pri odločitvi ni upoštevalo, da je nasprotni udeleženec zadržal dekličin potni list, da sta imela kupljene povratne letalske karte, da sta imela dovoljenje za prebivanje na Tajskem (dolgoročno vizo) in je predlagateljica urejala njeno podaljšanje, da sta si pred odhodom ogledovala nepremičnine za dolgoročni najem, da imata na Tajskem v hrambi stvari, da sta deklico želela vpisati v mednarodni vrtec in šolo, da je nasprotni udeleženec na Tajskem iskal pravni nasvet glede vprašanja odvzema otroka, če je mati odsotna, kar podpira sklep, da je načrtoval enostransko zadrževanje v Sloveniji zaradi zaznanih procesnih prednosti, in da je predlagateljica na Tajskem pridobila vozniško dovoljenje. Vse te okoliščine skupaj potrjujejo, da je bil center otrokovega življenja tik pred zadržanjem na Tajskem in da je zadržanje v Sloveniji protipravno.

6.Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo. Predlagateljica opozarja na sklep VSL IV Cp 2052/2016, po katerem mora biti naknadno soglasje ali odobritev retencije izražena nedvoumno. Ravnanja starša, ki je soočen z zadržanjem otroka s strani drugega starša, namenjena iskanju kompromisov, je treba razlagati zadržano. Sodišče je spregledalo, da bi moralo biti ob jasno izraženem dogovoru glede vrnitve podano jasno in nedvoumno soglasje glede nadaljnjega bivanja v Sloveniji, pri čemer je dokazno breme na tistem od staršev, ki zatrjuje spremembo dogovora. Materialnopravno zmoten je tudi zaključek, da zadržanje ni protipravno, saj predlagateljici ni kršena pravica do skrbi za hčerko. Pravica do skrbi zajema tudi pravico do določanja otrokovega prebivališča, kar je bilo predlagateljici kršeno z enostransko odločitvijo očeta o tem, da bo družina ostala v Sloveniji, in z zadržanjem potnega lista. Namen Konvencije je prav v preprečevanju enostranskih ravnanj staršev, ki z odvzemi ali zadržanji otrok poskušajo ustvariti nov položaj in si zagotoviti odločanje pred zase ugodnejšim forumom.

7.Predlagateljica nasprotuje tudi stroškovni odločitvi glede skupnih stroškov, saj ocenjuje, da bi bilo pravično, da si jih udeleženca delita.

8.3. Na pritožbo je odgovoril nasprotni udeleženec in predlagal njeno zavrnitev. Pritrdil je dokaznemu zaključku sodišča, da Tajska ni bila običajno prebivališče mld. hčerke. Družina je bila pred zadnjim prihodom v Slovenijo izredno mobilna in se je veliko selila, pri čemer je šlo za začasno bivanje, medtem ko je bilo središče življenjskih interesov v Sloveniji. Zgolj želja predlagateljice, da bi se v tem trenutku preselila na Tajsko, ni razlog za ugoditev predlogu. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da je predlagateljica soglašala z bivanjem v Sloveniji. Stroški tolmača niso skupni stroški postopka, saj so nastali zaradi potrebe in v korist predlagateljice in ne nasprotnega udeleženca.

9.4. Pritožba ni utemeljena.

10.5. V obravnavani zadevi je sodišče odločalo o zahtevi za vrnitev mladoletne hčerke udeležencev predlagateljici na Tajsko v skladu z določili Konvencije, katere cilj je s poenotenimi civilnopravnimi pravili zagotoviti čimprejšnjo vrnitev otrok, ki so bili nezakonito odpeljani ali zadržani v kateri od držav pogodbenic, in zagotoviti, da se pravice do skrbi za otroka in osebnih stikov z njim po zakonu ene od pogodbenic dejansko spoštujejo v drugi pogodbenici. Osnovno vodilo Konvencije je zagotavljanje koristi otroka, s tem da se vzpostavi prejšnje stanje pred ugrabitvijo ali nezakonitim zadržanjem, tako da se zagotovi vrnitev otroka v kraj njegovega običajnega prebivališča in omogoči pristojnim organom države, v kateri ima otrok običajno prebivališče, da v skladu s svojim pravom odločijo o pravici do skrbi za otroka. Konvencija se v skladu s 3. členom uporabi, če je bil otrok protipravno odpeljan ali zadržan, in sicer ob kumulativni izpolnitvi dveh pogojev: če so bile s tem kršene pravice v zvezi s skrbjo za otroka, ki jih je upravičenec dobil na podlagi zakona države, v kateri je otrok običajno prebival, preden je bil odpeljan ali zadržan, ter če so se v času, ko je bil otrok odpeljan ali zadržan, te pravice uveljavljale ali bi se uveljavljale, če otrok ne bil odpeljan ali zadržan. Sodišče mora torej v postopku najprej ugotoviti, kje je bilo otrokovo običajno prebivališče ter ali je bil nezakonito odpeljan ali zadržan, lahko pa vrnitev zavrne, če so podane okoliščine iz 13. člena Konvencije.

11.6. Predlagateljica v postopku zatrjuje, da je bilo običajno prebivališče otroka na Tajskem, da so v Slovenijo prišli le na dopust in da nasprotni udeleženec s skrivanjem dekličinega potnega lista nezakonito zadržuje otroka in ji kot materi krši pravico do skrbi zanj, ki po 5. členu Konvencije obsega tudi določitev kraja otrokovega prebivališča.

12.7. Ugotavljanje običajnega prebivališča kot navezne okoliščine je dejansko vprašanje. Sodišče ugotavlja dejstva, ki kažejo na otrokovo trajnejšo vez z državo v kontekstu družinskega in socialnega okolja, v katerem odrašča, na njegovo prilagoditev in namen ustalitve. Tega je mogoče razbrati v urejanju administracije, dokumentacije za družino, lastništvu ali najemu nepremičnine, vključitvi v lokalno okolje, izobraževalne ustanove, ustvarjanju poznanstev, zaposlitvi staršev ali odnosu staršev do novega kraja kot običajnega prebivališča. Tako kot se običajno prebivališče vzpostavi, lahko tudi preneha oziroma se spremeni. Pri tem je bistven vidik otroka in ne zgolj pričakovanja staršev in načrti za prihodnost. Za odločitev o morebitnem protipravnem zadržanju oziroma ugrabitvi je tako potrebno ugotoviti, kje je bilo otrokovo običajno prebivališče v času očitanega nezakonitega ravnanja.

13.8. Udeleženca imata različno državljanstvo, predlagateljica je državljanka Kostarike, nasprotni udeleženec pa državljan Slovenije. Slovensko državljanstvo ima tudi njuna hči A. A., ki je bila rojena v Sloveniji ... 2021. Udeleženca sta že pred rojstvom otroka bivala v različnih državah, nazadnje v Kambodži, kjer je bila deklica spočeta. Njuno življenje ni konvencionalno, oba svoje delo opravljata preko spleta in sta pri iskanju kraja bivanja pragmatična. Všeč so jima kraji s toplim podnebjem, kjer si lahko privoščita najem udobne nastanitve, pri čemer pa ne izključujeta možnosti zamenjave prebivališča in države bivanja. Zato tesnejših administrativnih vezi s posamezno državo ne vzpostavljata, razen kolikor je to nujno potrebno (bivalna viza).

14.9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je družina v času rojstva otroka bivala v Sloveniji, kjer ima deklica od rojstva prijavljeno stalno prebivališče in urejeno zdravstveno zavarovanje, prav tako ima stalno prebivališče v Sloveniji nasprotni udeleženec, predlagateljica pa urejeno začasno prebivališče. Vsi imajo v Sloveniji urejeno tudi osnovno in nezgodno zdravstveno zavarovanje ter izbranega zdravnika. Deklica je bila rojena s carskim rezom v slovenski porodnišnici. Ko je bila stara štiri mesece, se je družina do 8. 1. 2022 preselila v Dubaj v Združenih arabskih emiratih, nato se je za dobre štiri mesece vrnila nazaj v Slovenijo ter bila nato od 7. 5. 2022 do avgusta 2022 na Kostariki. Po povratku je družina čas znova preživljala v Sloveniji vse do 19. 2. 2023. Sledila je selitev na Tajsko z več menjavami krajev bivanja in vmesnimi postanki v Kambodži in Macau, nato pa se je njihovo življenje ustalilo v Phuketu, kjer so bivali od 14. 5. 2023 do 14. 8. 2024, ko so se znova vsi skupaj vrnili v Sloveniji. Deklica je bila torej ob odhodu na Tajsko stara 19 mesecev, ob ustalitvi v Phuketu slabi dve leti ter ob vrnitvi v Slovenijo dobre tri leta. Tako majhen otrok je tesno vpet v družinsko okolje in njegov dom predstavlja predvsem kraj, kjer živijo njegovi starši, na katere je primarno navezan. V konkretnem primeru je odločilno vlogo v otrokovi socializaciji nedvomno odigrala tudi varuška, ki je zanj določeno obdobje skrbela na Tajskem (po zatrjevanju udeležencev od ponedeljka do vključno sobote po 8 do 11 ur), zanemarljiva pa je njegova vpetost v širše okolje. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sklepa, da enkrat tedensko obiskovanje igralnih uric v mednarodnem Waldorfskem vrtcu ne predstavlja tesnejše povezave z lokalnim okoljem

10.Družina je v Slovenijo odpotovala 15. 8. 2024, predvidoma za obdobje do 19. 10. 2024, kot izkazujejo povratne letalske karte. Pritožbeno sodišče glede na predložene listinske dokaze in izpovedi udeležencev ocenjuje, da je predlagateljica ob odhodu selitev dojemala kot začasno ter je bila prepričana, da se bodo vrnili. Na to kaže njena korespondenca s prijateljicami, najemodajalcem vozila in nepremičninsko posrednico glede ogledov vil za predviden kasnejši najem. Glede na kupljeno povratno karto in izpoved nasprotnega udeleženca tudi on vrnitve na Tajsko ni izključeval. Vendar pa se je bivanje udeležencev v Sloveniji podaljšalo, pri čemer predlagateljica v pritožbi kot nesporno izpostavlja, da je v podaljšanje privolila do 28. 1. 2025. Zastavlja se torej vprašanje, kje je imela deklica v tem času glede na specifične okoliščine primera običajno prebivališče, saj o nezakonitem zadrževanju otroka ni mogoče govoriti v času soglasja predlagateljice z bivanjem družine v Sloveniji.

11.Kot je pokazal dokazni postopek, je družina po prihodu v Slovenijo na Tajskem pustila zgolj nekaj uskladiščene opreme. Pretečene najemne pogodbe za vilo, kjer so prebivali, niso podaljšali2, udeleženca tam nista imela zaposlitve ali sorodstvenih povezav, prav tako deklica ni bila vključena v redno organizirano varstvo. Pritožbeno sodišče glede na izpoved nasprotnega udeleženca sledi tudi dokazni oceni sodišča, da je najkasneje v oktobru 2024 prenehalo pogodbeno razmerje z varuško in da so bila kasnejša plačila znak pomoči in ne izplačilo plače na osnovi sklenjene pogodbe. Predlagateljica sicer k pritožbi prilaga nepreveden zvočni posnetek pogovora, ki naj bi potrjeval, da so plačila nasprotnega udeleženca varuški predstavljala izplačilo plače, vendar gre za nedopusten nov dokaz, ki ga v pritožbenem postopku ni dovoljeno upoštevati. Predlagateljica namreč ni konkretizirano pojasnila, zakaj ga ni mogla predložiti do zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje.

12.Družina se je vrnila v Slovenijo, v nepremičnino, ki jo je že daljši čas najemala, okrepili so se tesnejši stiki z babico in sorodniki po očetovi strani, za deklico pa je poleg staršev pričela skrbeti tudi nova varuška. Center otrokovega življenja se je torej preselil v Slovenijo, ki je postala njegov dom in kjer se je znova vzpostavilo njegovo običajno bivališče. Pri otroku v starosti treh let še ni mogoče govoriti o razumevanju abstraktnih pojmov preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, otrok se zaveda predvsem sedanjega časa in dogodkov, ki si sledijo v krajših časovnih intervalih. Zato je po oceni pritožbenega sodišča s pristankom predlagateljice, da družina bivanje v Sloveniji iz dveh počitniških mesecev podaljša še (vsaj) za nadaljnje tri mesece, ob predhodni prekinitvi vezi s Tajsko, prišlo tudi do spremembe otrokovega običajnega prebivališča. Ne le, da je deklica s Slovenijo povezana kot državljanka z urejenim upravnim in zdravstvenim statusom, tu je spletla vezi z očetovimi sorodniki, ki so mnogo tesnejše in trajnejše kot pretekla občasna znanstva z otroci staršev s podobnim življenjskim slogom. Hkrati je ohranila dosedanji način življenja v okviru primarne družine in se na novo navezala na drugo varuško. Deklica v nasprotju s tajščino tekoče govori slovensko, zato nima težav v medsebojni komunikaciji s prebivalci države, zaradi česar je njena vključitev v socialno okolje tu nedvomno lahko intenzivnejša in njene koristi, ki so glavno vodilo pri uporabi Konvencije, ne terjajo njene vrnitve. Zgolj želja matere, da se s hčerko ponovno preseli na Tajsko, pa dejstva, da ne gre več za državo običajnega prebivališča otroka in ohranjanje statusa quo, ne more spremeniti.

13.Predlagateljica v pritožbi izpostavlja, da nikoli ni imela pogojev ali namena trajno bivati v Sloveniji, saj ne govori slovensko, njen status je vezan na partnersko zvezo z nasprotnim udeležencem, v Sloveniji nima zaposlitve ali dovoljenja za delo, zdravstvenega ali socialnega varstva, niti družinskega ali socialnega okolja. Kljub tem navedbam je dokazni postopek potrdil, da ima nasprotna udeleženka vse od rojstva hčerke v Sloveniji začasno prebivališče, urejeno ima zdravstveno zavarovanje, ki ji omogoča brezplačne zdravstvene storitve, opravlja delo za istega delodajalca, kot ga je opravljala na Tajskem, ter ima socialno mrežo preko sorodnikov nasprotnega udeleženca. Predlagateljica ne govori tajskega jezika, se ga ni nameravala učiti, na Tajskem ni urejala administrativnih ali sodnih zadev glede skrbi za otroka, nima zdravstvenega zavarovanja, prav tako ne družinskega okolja, saj izvira iz Kostarike. Predlagateljica tudi ni nasprotovala navedbam nasprotnega udeleženca, da je sam skrbel za plačilo namestitve in varuške na Tajskem, kar prav tako kaže na odvisnost od partnerja, kot to velja za Slovenijo. Pritožbeno sodišče sicer razume predlagateljico, da bi želela nadaljevati z dosedanjim življenjskim slogom in zapustiti Slovenijo, kar pa še ne utemeljuje njene zahteve za vrnitev otroka na Tajsko. S prihodom družine v Slovenijo in soglasjem obeh udeležencev, da tu bivajo najmanj 5 mesecev, je običajno prebivališče deklice na Tajskem prenehalo, zato o neupravičenem zadržanju ni mogoče govoriti in pogoji za uporabo 3. člena Konvencije niso izpolnjeni.

14.Čeprav Konvencija varuje interes staršev, interes otroka in javni interes, primarni pomen daje interesu oziroma koristi otroka. Temelji namreč na prepričanju, da nenadno protipravno (brez dovoljenja drugega starša) iztrganje otroka iz vsakdanjega okolja lahko škodi otroku in njegovemu razvoju, zato je v takšnem primeru zanj največja korist takojšnja vrnitev v državo običajnega prebivališča. Pomembno je namreč, da je otrok vrnjen, še preden se odtuji od drugega od staršev in preden se tako vživi v novo okolje, da bi bila njegova vrnitev v nasprotju z njegovo koristjo. Obravnavani primer je po svoji vsebini drugačen, saj deklica ves čas živi skupaj s starši, ki nimajo konvencionalnega razmišljanja glede trajnejše nastanitve, temveč so odprti za nove priložnosti in dogodivščine. Zato ob soglasju udeležencev, da bivanje v Sloveniji podaljšata, pri čemer je družina s tem okoljem tudi upravno in sorodstveno povezana, ni šlo več le za začasen obisk, ki bi pomenil iztrganost deklice iz vsakdanjega okolja, temveč za novo ustalitev. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da predlagateljica tudi ni izkazala, da bi po tajskem pravu imela izključno ali odločilno pravico odločanja o prebivališču, zato zgolj dejstvo, da ne more sama zapustiti države z otrokom, še ne pomeni kršitve njene pravice do varstva v smislu Konvencije. Primer je drugačen od zadeve VSL IV Cp 2052/2016, na katero se v pritožbi sklicuje, v kateri je deklica udeležencev od rojstva živela v ZDA in pridobila ameriško državljanstvo, tam je oče pridobil skrbništvo in tam se je tudi nahajal ob maminem protipravnem zadržanju otroka v Sloveniji po izteku počitniškega obiska.

15.Pritožbeno sodišče glede na obrazloženo ne dvomi v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, ki je predlog predlagateljice zavrnilo. Ob tem se zaveda, da ima odločitev o tem, katero sodišče bo pristojno za nadaljnje urejanje skrbi za otroka, lahko dalekosežne posledice za vse vpletene. Zato starša, ki sta doslej glede na njuni izpovedi zgledno sodelovala pri izvajanju starševske skrbi, poziva, da s tem nadaljujeta in poskušata doseči dogovor, ki bo v največjo korist mld. A. A.

16.Predlagateljica se neutemeljeno zavzema, da bi moral nasprotni udeleženec kriti polovico stroškov sodnega tolmača. V obravnavanem primeru je predlagateljica zasledovala predvsem lastne interese, pri čemer z zahtevo ni uspela, zato je prav, da svoje stroške v celoti krije sama.

17.Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ). Pri tem se je opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so bile pomembne za odločitev.

18.Nasprotni udeleženec je zahteval povrnitev stroškov odgovora na pritožbo. V njem se sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa, zato tega stroška ni mogoče šteti za potreben strošek postopka in ga je nasprotni udeleženec dolžan kriti sam (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z 15. členom ZIZ in 100. členom ZNP-1). Predlagateljica povrnitve stroškov pritožbe ni zahtevala.

-------------------------------

1Predlagateljica se neutemeljeno sklicuje na poizvedbe o vključitvi deklice v vrtec kot izkaz namena trajnejšega bivanja, saj se za to možnost starša nista odločila in sta raje najela varuško.

2Predlagateljica je pred sprožitvijo tega postopka na Tajskem ponovno najela nepremičnino, kar pa na ugotovitev običajnega prebivališča deklice ne more vplivati.