Jedro

Tožnik živi v Švici in ne izpolnjuje pogoja za pridobitev državljanstva RS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila prošnji tožnika, državljana Republike Srbije, za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Ugotovila je, da je tožnik sicer imel ob prebiscitu prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, vendar tu ne živi. Zato ne izpolnjuje enega od temeljnih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 40. členu citiranega zakona.

Tožnik v tožbi navaja, da je bilo določilo 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije uporabljeno preveč togo. V Sloveniji živi že 23 let, začasno pa je zaposlen v Švici. V Sloveniji ima ženo in dva otroka, ki jih obiskuje vsaj enkrat mesečno po par dni. Lahko se torej smatra, da v Sloveniji stalno živi, istočasno pa dela v Švici. Tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91 in 38/92) državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnemu upravnemu organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. S tem, da je tožnik zaposlen v Švici in tam dejansko živi, ne izpolnjuje enega od pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Iz upravnih spisov je razvidno, da je tožnik v Švici že od leta 1976. Dejstvo, da njegova žena in oba otroka živita v Sloveniji, ne more vplivati na zakonitost izpodbijane odločbe.

Izpodbijana odločba je pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis po 1. odstavku 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvistnoti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).