Jedro

Delavka, ki je bila pri delodajalcu v delovnem razmerju več kot eno leto, ko ji je delovno razmerje prenehalo, ima pravico do izplačila regresa za letni dopust, saj je ta pravica vezana na pravico do izrabe letnega dopusta. Dejstvo, da je bila delavka v obdobju enega leta en mesec na bolniškem dopustu, na pravico do letnega dopusta nima nobenega vpliva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 237.122,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.12.2001 do plačila ter ji povrniti stroške postopka v znesku 61.200,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.3.2002 dalje do plačila, vse v 8-ih dneh pod izvršbo. Ugotovilo je, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do višine prisojenega regresa za letni dopust za leto 2001, ne obstoji. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati sodno takso v znesku 23.800,00 SIT, ki bi jo bila dolžna plačati tožeča stranka, v kolikor je sodišče ne bi oprostilo plačila sodne takse.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je podala ugovor krajevne in stvarne pristojnosti, tako Oddelka v Murski Soboti, kot delovnega sodišča, o čemer sodišče ni odločalo. Sodišče tudi ni pojasnilo pravno spornega dejstva, zakaj je s sodbo zavezalo fizično osebo D. T. in ne Z. D. T. s.p.. Nadalje tožena stranka vidi kršitev določb postopka v tem, ko je tožnik delno umaknil zahtevek za plačilo prispevkov in dajatev, pri čemer sploh ni specificiral kaj toži. Glede na modificiran zahtevek toženi stranki tudi ni bil dan 8-dnevni rok za odgovor na objektivno spremembo tožbe. Po modificiranem zahtevku je ostala nespecificirana glavnica, ki po mnenju tožene stranke ni sposobna za sodno presojo. Izrek sodbe je zato nerazumljiv in nasproten z zakonsko ureditvijo ter sodno prakso.

Nerazumljiva je tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s plačilom sodnim taks, ki bi jih morala plačati tožeča stranka, v kolikor ne bi bila oproščena plačila sodnih taks. Za tako odločitev tudi ne obstaja pravna podlaga. Sodišče tudi ni obravnavalo in upoštevalo listinskih dokazov, ki jih je tožena stranka neposredno vložila v dveh izvodih pred sodiščem prve stopnje ob svojem zaslišanju. Tožnici je bila za ves čas delovnega razmerja obračunana plača skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in ni bila v ničemer prikrajšana. Delodajalec je tožnici plače za avgust, september in do 20. oktobra 2001 obračunal in odvedel predpisane davke in prispevke. Tožnici pa ni plačal neto plač z malico in prevoznimi stroški za sporno obdobje za avgust v znesku 81.336,00 SIT, za september v znesku 40.490,00 SIT in za oktober v znesku 40.579,00 SIT. Razlog za to je bil pobot, kar je toženec tožnici izjavil ob izročitvi delovne knjižice. Šlo je za pobot z že zapadlo denarno terjatvijo po bremepisu št. 1/2001 z dne 31.8.2001, ki se glasi na znesek 658.300,00 SIT. Sodišče je glede tega zmotno uporabilo materialno pravo.

V trgovini v Murski Soboti, kjer je delala tožnica je nastal manjko trgovskega blaga, zaradi česar je bil toženec prisiljen odjaviti dejavnost s.p. Tožnica je sama mesečno inventurno z zapisniki ugotavljala manjko trgovskega blaga, pri čemer ga nikoli ni znala pojasniti. Bila je edina zaposlena v trgovini. Tožnica se je s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi seznanila z internim pravilnikom zaposlovanja v trgovini, ki v 5. členu določa, da trgovka materialno odgovarja za primanjkljaj v trgovini, ki je večji od 5 % ter da se ta primanjkljaj odtegne trgovki od neto plače. Del terjatve iz tega naslova si je delodajalec poplačal na podlagi izjavljenega pobota za izplačilo neto plač v spornem obdobju. Tako znaša njegova terjatev proti tožnici še 495.737,00 SIT. Ker je bil pobot sproveden pred vložitvijo tožbe, bi sodišče moralo to upoštevati.

Glede samega regresa za letni dopust pa toženec meni, da tožnici ta ne pripada, ker je bila en mesec v bolniškem staležu in je tako delala krajši čas od 12 mesecev. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in tožbo zavrne, tožnico pa obsodi na plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke v višini sodne takse za pritožbo ter sestave pritožbe po odvetniku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje pritožba.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje in je ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe le še dodaja: Protispisne so pritožbene navedbe, da sodišče ni odločalo o ugovoru stvarne in krajevne pristojnosti. Sodišče je odločilo, da je stvarno in krajevno pristojno za odločanje v tem individualnem delovnem sporu, kar je tudi ustrezno obrazložilo. Po določbi 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94, 63/2003) so delovna sodišča pristojna odločati v individualnih delovnih sporih o premoženjskih in drugih posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem. Po določbi 2. odstavka 500. člena ZPP pa je za sojenje v individualnih delovnih sporih, poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti za toženca, pristojno tudi sodišče, na katerega območju se je opravljalo delo. Med strankama ni bilo sporno, da se je delo opravljalo v Murski Soboti, zato je ugovor neutemeljen.

Zmotna je pritožbena navedba, da sodišče kot stranke v tem individualnim delovnim sporu ne bi smelo navesti D. T., kot fizično osebo, temveč D. T., kot s.p.. Na glavni obravnavi je namreč tožnica v soglasju s toženo stranko spremenila navedbo tožene stranke tako, da je tožila D. T.. V skladu z določbo 18. člena ZDSS pa lahko delavec brez soglasja tožene stranke spremeni označbo tožene stranke do sprejema dokaznega sklepa na prvem naroku za glavno obravnavo. Ob vpogledu v spis je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bil naziv tožene stranke spremenjen pred sprejemom dokaznega sklepa, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da vodi postopek zoper fizično osebo, pravilna. Tudi sicer pa se obveznost fizične osebe in samostojnega podjetnika posameznika ne razlikujeta. Samostojni podjetnik posameznik je fizična oseba, ki odgovarja za svoje obveznosti s celotnim svojim premoženjem. Glede na navedeno so pritožbeni ugovori v tej smeri neutemeljeni.

Protispisna je pritožbena navedba, da je tožnik modificiral tožbeni zahtevek in da je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka, ker ni dopustilo 8-dnevnega roka za odgovor na spremenjeno tožbo. Iz vpogleda v spis je razvidno, da je tožeča stranka skrčila svoj tožbeni zahtevek na višino, kot jo je navedel toženec v odgovoru na tožbo. Ker je šlo za zmanjšanje tožbenega zahtevka, ni bil potreben noben rok za odgovor na spremenjeno tožbo, ki tudi sicer ni bil zaprošen.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala neto plače za mesece avgust, september in oktober 2001, ko je bila še zaposlena pri toženi stranki, a ji le-ta ni izplačala plače. To dejstvo med strankama ni bilo sporno. Poleg navedenega pa je tožnica vtoževala tudi regres za letni dopust za leto 2001, katerega ji je sodišče prve stopnje pravilno priznalo. Zmotno je stališče tožene stranke, da tožnici regres za letni dopust ne pripada iz razloga, ker je bila v obdobju zaposlitve pri toženi stranki en mesec na bolniškem dopustu. Po določbi Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd - Ur. l. RS, št. 40/97) pripada delavcu enkrat letno regres za letni dopust in se izplačana najkasneje do konca meseca julija oziroma v nelikvidnih organizacijah najkasneje do konca novembra tekočega leta. Pravica do izplačila regresa za letni dopust je vezana na pravico do izrabe letnega dopusta (1. in 2. odstavek 51. člena). Delavec pridobi pravico do izrabo letnega dopusta, ko mu preteče čas nepretrganega dela, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev, kot je to v spornem obdobju določal 57. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 in naslednji), kar je v skladu z 2. točko 5. člena Konvencije MOD, št. 132 o plačanem letnem dopustu (Ur. l. SFRJ, št. 52/73). Tožnica je bila pri toženi stranki v delovnem razmerju več kot eno leto, ko ji je prenehalo delovno razmerje. Zato je tožena stranka dolžna tožnici plačati regres za letni dopust tudi za leto 2001. Dejstvo, da je bila tožnica v obdobju enega leta en mesec na bolniškem dopustu, na pravico do letnega dopusta nima nobenega vpliva. Zato so pritožbeni ugovori v tej smeri neutemeljeni.

Zmotno je stališče tožene stranke, da lahko delodajalec enostransko s pobotno izjavo pobota dolg, ki ga sam ugotovi s plačo delavca. Delodajalec je namreč dolžna delavcu vsak mesec izplačati plačo za delo v skladu s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo, kot je v spornem obdobju določal 49. člen Zakon temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v Republiki Sloveniji uporabljal kot republiški predpis). Delodajalec mora od bruto plače v skladu z določbami Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV - Ur. l. RS, št. 5/96 - 97/2001) in Zakona o davčnem postopku (ZDP - Ur. l. RS, št. 18/96 - 16/2004) odvesti davke in prispevke. Ostale odtegljaje od plače pa lahko delodajalec opravi le na podlagi soglasja delavca oziroma izvršljive sodne odločbe v smislu določbe 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur. l. RS, št. 51/98 - 75/2002), pri čemer mora upoštevati omejitve iz 102. člena ZIZ, kar pomeni, da tudi v primeru izvršilnega naslova ni mogoče delavcu odtegniti celotne neto plače za poplačilo dolga.

Tožena stranka izvršilnega naslova ni imela in bi morala izvesti postopek po 72. členu ZTDPR in nato, v kolikor tožnica ne bi prostovoljno v roku treh mesecev poravnala škode, vložiti tožbo na sodišče in šele na podlagi izvršljive sodne odločbe bi lahko prišel do poplačila ugotovljenega dolga, kot je to ustrezno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Zato so pritožbene navedbe o napačni uporabi materialnega prava neutemeljene in jih je pritožbeno sodišče zavrnilo.

Tožnik se pritožuje tudi zoper izrek o stroških postopka, ko mu je sodišče naložilo v plačilo sodne takse, ki bi jih sicer morala plačati tožeča stranka, v kolikor ne bi bila oproščena plačila sodnih taks. Navaja, da sodišče za tako odločitev ni imelo podlage v zakonu. Pritožbene navedbe so neutemeljene, saj ZPP v 173. členu določa, da so takse in stroški, ki so plačani iz sredstev sodišča del pravdnih stroškov. Katere od teh stroškov mora povrniti nasprotnik stranke, ki je oproščena plačila stroškov, odloči sodišče po določbah o povrnitvi stroškov. Tako je sodišče pravilno na podlagi navedenega člena odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti sodne takse v znesku 23.800,00 SIT, ki bi jih bila sicer dolžna plačati tožeča stranka, v kolikor je sodišče ne bi oprostilo plačila sodne takse. Da je bila tožeča stranka oproščena plačila sodnih taks, izhaja iz sklepa sodišča z dne 19.12.2001. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Sklenilo je, da tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela.