Jedro

Ugotovitev, da je pogodbo za toženca sklenila oseba, ki za to ni bila pooblaščena, še ne pomeni, da je toženec, ki svoji vezanosti oziroma oddanemu naročilu poprave poškodb ni nasprotoval (in je tudi poravnal enega izmed treh s strani tožnice izdanih računov), prost obveznosti. Možnost, da neupravičeno zastopani pogodbo, ki jo je sklenil nekdo kot njegov pooblaščenec brez njegovega pooblastila, naknadno odobri, zakon celo izrecno predvideva.

Na kršitev 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje le stranka, ki ni bila (v redu) zastopana, ne pa tudi nasprotna stranka. Namen navedene zakonske določbe je izključno v tem, da so v pravdi varovani interesi pravdno nesposobne stranke in ne morda interes nasprotne stranke, da se v primeru zanjo neugodnega izida pravde lahko sklicuje na morebitne procesne kršitve.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi soje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 12711/2013 z dne 26. 7. 2013 obdržalo v veljavi tako, da je toženec dolžan v roku 8 dni od vročitve sklepa poravnati tožnici znesek 2.930,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2013 dalje ter stroške izvršilnega postopka v višini 59,84 EUR. Tožnici je naložilo v plačilo pravdne stroške toženca v višini 20,23 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Sklenilo je, da se v preostalem delu tožbenega zahtevka do višine 5.595,58 EUR sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne.

2. Zoper navedeno odločbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnica pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču ter tožencu naloži plačilo pritožbenih stroškov tožnice.

4. Toženec se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov zoper ugodilni del izpodbijane sodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Priglasil je pritožbene stroške.

5. Pritožba tožnice je bila vročena tožencu, ki je nanjo odgovoril in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne s stroškovno posledico. Tudi tožnica je na pritožbo toženca odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in tožencu naloži v plačilo priglašene stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. V obravnavani zadevi je tožnica vtoževala plačilo dveh računov za popravilo poškodovanega tovornega vozila, in sicer računa št. 1127-478 (A13) z dne 19. 12. 2012 v znesku 3.995,75 EUR, ki obsega predvsem plačilo menjave rezervoarja goriva in popravilo kasona, skupaj s kleparskim in ličarskim delom ter računa št. 1041-478 z dne 22. 11. 2012 (A8) v višini 2.003,83 EUR, ki se nanaša na obnovo AGR modula in storitve J. B., ki s prištetim antifrizom, filterjem, drobnim materialom in delom skupaj znaša 2.003,83 EUR.

Glede pritožbe tožnice

8. Toženec je ugovarjal, da je vse svoje obveznosti do tožnice poravnal s plačilom računa z dne 19. 12. 2012 v višini 3.135,65 EUR (B2) in navajal, da sta bila vtoževana računa izdana neutemeljeno (list. št. 43). Na tožnici je bilo torej dokazno breme, da so bile postavke po vtoževanih računih utemeljene oziroma da so bile storitve opravljene. Ker tožnica ni predložila računa za nakup rezervoarja goriva, je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo znesek v višini 776,00 EUR, ki se je nanašal na rezervoar goriva oziroma njegovo menjavo.

9. Pritožnica neutemeljeno izpostavlja, da toženec računa št. 1127-478 in št. 1041-478 ni nikdar zavrnil, saj iz izpovedbe sina toženca izhaja, da je zavrnil račun (glej list. št. 58), pri čemer so bile trditve o zavrnitvi računov podane že v odgovoru na dopolnitev tožbe (list. št. 45). Prav tako so neresnične pritožbene navedbe, da toženec ni postavil trditev o napakah pri izvedbi storitve, kar naj bi sodišče upoštevalo kljub izostanku ustrezne trditvene podlage (212. člen ZPP), saj je toženec že v ugovoru zoper sklep o izvršbi (list. št. 6) zapisal, da je bilo popravilo nekvalitetno opravljeno. Tudi na naroku z dne 30. 1. 2015 (list. št. 59) je toženec podal trditve, da so bila dela izvedena z napako, oziroma, da je tožnik odpravljal stare reklamacije za dela, ki jih je prej nekakovostno opravil in da je tožnica začela odpravljati napake, vendar jih ni odpravila. Pritožba nadalje neutemeljeno opozarja na izpovedbo Š. K. (prokurista tožnice), ki je izpovedal, da je sin toženca odgovoril, da računov ne more plačati, ker mu zavarovalnica ni plačala. Tudi slednji je namreč potrdil, da je imel avto v popravilu že prej, ker je motor kuril hladilno tekočino in ni vlekel (kak mesec pred nesrečo toženke, glej list. št. 56) in so dela opravili, kasneje pa se je toženka vrnila zaradi nesreče in poškodb avtomobila. Tudi iz njegove izpovedbe torej izhaja, da so dela v zvezi z AGR modulom predstavljala odpravljanje predhodnih napak opravljenega dela.

10. Dodati velja, da prvostopenjsko sodišče ni delno zavrnilo tožbenega zahtevka (glede AGR modula) zgolj iz razloga, ker bi ugotovilo, da je imelo s strani tožnice opravljeno delo (popravilo avtomobila) napake, temveč je ocenilo, da določene storitve s strani toženca niso bile naročene. Podjemna pogodba torej v določenem delu ni bila sklenjena, zato toženka s sklicevanjem na drugi odstavek 636. člena OZ ne more doseči drugačne odločitve. Z vpogledom v zapisnik o poškodbi je prvostopenjsko sodišče namreč ugotovilo, da zaradi nezgode tovornjaka ni bilo potrebno popraviti AGR modula, pri čemer iz zapisnika tudi ni izhajalo, da bi to toženec naročil. Na podlagi izpovedbe sina toženca je ugotovilo, da ne drži navedba tožnice, da je toženec popravilo (obnovo AGR modula) naročil ob naročilu za popravo škode na tovornjaku, temveč je slednji naročil le njegovo blendiranje.

Glede pritožbe toženca

11. Pritožba neutemeljeno nasprotuje ceni opravljenih storitev navajajoč, da bi moralo sodišče prve stopnje določiti plačilo upoštevaje drugi odstavek 642. člena OZ. Tožbenemu zahtevku je bilo namreč ugodeno zgolj v višini, ki je bila izkazana z računi podizvajalcev za opravljeno delo. Jasno je torej, da je prisojeni znesek ustrezal vrednosti dela za posel, običajno potrebnemu času oziroma za to vrsto dela običajnemu plačilu. Cena torej ni bila enostransko določena (s strani podjemnika), temveč je bila priznana upoštevaje račune podizvajalcev. Neresnični so tudi pritožbeni očitki kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi prvostopenjsko sodišče ob enaki materialnopravni podlagi plačilo po računih enkrat priznalo in drugič ne. Plačilo računa z dne 22. 11. 2012 je sodišče namreč zavrnilo, ker je ugotovilo, da vtoževane storitve niso bile kvalitetno opravljene, niti naročene, medtem ko je plačilo po računu z dne 19. 12. 2012 priznalo ob upoštevanju s strani tožnice predloženih računov podizvajalcev, na podlagi podlagi katerih se je lahko prepričalo o utemeljenosti višine tožbenega zahtevka.

12. Neresnične so nadalje tudi pritožbene trditve, da sodišče ni obrazložilo, zakaj šteje, da je sin toženca imel pooblastilo za sklepanje poslov, saj iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče ocenilo, da je sin imel pooblastilo po zaposlitvi (80. člen OZ). Da je bil sin toženca pooblaščen za sklepanje pogodb (naročanje popravil vozil) izhaja tudi iz njegove izpovedbe, saj je sam izpovedal, da je prišel z zapisnikom o poškodbi k tožencu in mu naročil naj opravi popravila ter naročil blendiranje (glej list. št. 58 in 59)(1). Tudi sicer ugotovitev, da je pogodbo za toženca sklenila oseba, ki za to ni bila pooblaščena, še ne pomeni, da je toženec, ki svoji vezanosti oziroma oddanemu naročilu poprave poškodb ni nasprotoval (in je tudi poravnal enega izmed treh s strani tožnice izdanih računov), prost obveznosti. Možnost, da neupravičeno zastopani pogodbo, ki jo je sklenil nekdo kot njegov pooblaščenec brez njegovega pooblastila, naknadno odobri, zakon celo izrecno predvideva (73. člen OZ).

13. Pritožba neutemeljeno navaja, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, za katera dela je tožnica uporabila usluge podizvajalca Ž. d.o.o., saj je iz predloženega računa mogoče razbrati, da je opravil ličanje (list. št. A9). Da je bilo navedeno delo potrebno nenazadnje izhaja tudi iz zapisnika o poškodbi vozila (A3) v katerem je pod ostalimi deli navedeno tudi „ličar“. Tudi ceno je sodišče natančno pojasnilo, in sicer je upoštevalo nižjo količino, navedeno v računu podizvajalca (4,60 m2) oziroma nižjo vrednost za opravljena ličarska dela in priznalo znesek, ki je bil naveden v računu podizvajalca (805,92 EUR z DDV oziroma 671,60 EUR brez DDV). Pritožba tudi ne more uspeti s trditvami, da iz zapisnika o poškodbi ni razvidno naročilo slepega pokrova, profil gum za robove, bočne svetilke LED, del zaključeni, drobni material in delo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so bile v zapisniku zgolj ugotovljene poškodbe vozila, ki naj se odpravijo. Z zapisnikom torej ni bilo podano izrecno naročilo za opravilo posameznih del, temveč je bilo zgolj na splošno naročeno, da naj se poškodbe odpravijo, kar je zajemalo tudi popravila, ki v zapisniku niso bila izrecno navedena. Toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal ustrezne trditvene podlage za zavrnitev vtoževanega računa v delu, ki se nanaša na naročilo slepega pokrova, profil gum za robove, bočne svetilke LED, del zaključeni, drobni material in delo, saj ni zatrjeval, da za popravilo v zapisniku navedenih poškodb ne bi bilo potrebno opraviti tudi zgoraj naštetih del. 14. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek kršitve 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se je postopka udeleževala oseba, ki ni bila zakonita zastopnica tožnice. Na to kršitev se namreč lahko sklicuje le stranka, ki ni bila (v redu) zastopana, ne pa tudi nasprotna stranka. Namen navedene zakonske določbe je izključno v tem, da so v pravdi varovani interesi pravdno nesposobne stranke in ne morda interes nasprotne stranke, da se v primeru zanjo neugodnega izida pravde lahko sklicuje na morebitne procesne kršitve. Če je nepravilno zastopana stranka v postopku uspela, potem tudi ni razlogov za njeno varstvo v postopku s pravnimi sredstvi - ni torej razloga za razveljavitev z obravnavano kršitvijo obremenjene sodbe in je posledično pritožbeni očitek neutemeljen(2).

15. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP se je pritožbeno sodišče opredelilo le do navedb pritožnic, ki so odločilnega pomena.

16. Glede na navedeno pritožbi toženke in tožnice nista utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Niti tožnica niti toženka s pritožbo nista uspeli, zato sami krijeta svoje pritožbene stroške. Odgovora na pritožbo, ki sta ga podali tožnica in toženka pa nista v ničemer doprinesla k odločitvi pritožbenega sodišča in stroškovno nista bila potrebna, zato morata pravdni stranki sami kriti tudi svoje stroške odgovora na pritožbo (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

Op. št. (1): Iz izpovedbe sina toženca izhaja, da je tožniku naročil, naj "pogliha" kabino in zamenja pokrov kabine (glej tretji odstavek str. 8 zapisnika). Povedal je tudi, da je včasih peljal pokvarjena vozila v popravilo in imel s tožnikom komunikacijo v zvezi s popravljanji avtomobilov ter da je tožniku rekel, naj se poškodbe odpravijo (zadnji odstavek str. 8 in prvi odstavek str. 9 zapisnika). Tožnika ni pooblastil za obnovo modula, ker je rekel, da se lahko blendira in se je odločil za možnost blendiranja (drugi odstavek str. 9 zapisnika).

Op. št. (2): glej J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 304 in 305 in VSRS sodba II Ips 70/2013 z dne 19.3. 2015