Jedro

Glavna obravnava, opravljena na več narokih, je celota, zaradi česar imajo procesna dejanja, opravljena na enem naroku, učinek tudi na poznejša dejanja in prej opravljenih dejanj ni treba ponavljati.

Opozorilo v vabilu, da se bo glavna obravnava lahko opravila tudi v obtoženčevi nenavzočnosti, velja za glavno obravnavo kot celoto, ne glede na število narokov, zaradi česar opozorila ob preložitvah, ko je obdolženec praviloma ustno seznanjen z dnevom in uro nadaljevanja glavne obravnave, ni potrebno ponavljati.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene I.R. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenka je dolžna plačati povprečnino 1.000 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 24.5.2006 I.R. spoznalo za krivo kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ in ji zanj izreklo 150.000,00 SIT denarne kazni z rokom plačila tri mesece. Sodišče je obsojenki v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Pritožbo obsojenke in njenega zagovornika zoper to sodbo je Višje sodišče v Mariboru s sodbo z dne 26.10.2006, zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zagovornik obsojenke je zoper pravnomočno obsodilno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev kazenskega zakona in bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in kot pravi, druge kršitve kazenskega postopka. Zahtevo vlaga tudi zaradi kršitev členov 22, 23, 25, 28 in 29 Ustave Republike Slovenije (Ustave). Po stališču zahteve je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je glavno obravnavo dne 24.5.2006 opravilo v nenavzočnosti obdolženke in njenega zagovornika, čeprav na to obravnavo obdolženka ni bila pravilno vabljena, saj ni bila pravilno poučena o svojih pravicah in ni bila opozorjena, da se bo glavna obravnava opravila tudi v njeni nenavzočnosti, če bodo za to dani pogoji. Vložnik se ob tem sklicuje na zadevo, v kateri je Višje sodišče v Mariboru sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, ker obdolženec, ki na obravnavi ni bil navzoč in ni bil pravilno poučen, da bo lahko glavna obravnava opravljena tudi v njegovi nenavzočnosti, če bodo za to obstajali pogoji. Po oceni vložnika je sodišče druge stopnje zato kršilo določila člena 22, 25 in 28 Ustave, ker je arbitrarno spremenilo lastno sodno prakso, spregledalo pa je tudi, da je zagovornik obdolženke sodbo pritožbenega sodišča priložil svoji pritožbi in se sodišče o tem sploh ni izjasnilo. S tem je po oceni vložnika pritožbeno sodišče kršilo ustavno zajamčeno pravico do sodnega varstva in do jasnosti prava. Pravica do obrambe je bila kršena, ker na glavni obravnavi dne 24.5.2006, ki je bila nezakonito opravljena v nenavzočnosti obdolženke, ta ni imela možnosti zaslišati priče Š.S. Obdolženka je svoj izostanek z glavne obravnave 24.5.2006 opravičila, sodba sodišča prve stopnje o tem nima razlogov. Tudi opravičilo zagovornika obdolženke je bilo pravočasno posredovano sodišču. Sodišče prve stopnje je zahtevo za izločitev predsednice sodišča samovoljno zavrglo. Tako zasebna tožilka kot obsojenka sta v svojih zahtevah za izločitev razpravljajoče sodnice zgolj izvrševali svoje procesne pravice in pri tem ni šlo za zavlačevanje postopka. Vložnik tudi navaja, da je izrek sodbe v nasprotju z listinami v spisu glede časa storitve kaznivega dejanja in da sodba nima dokazne ocene o zagovoru obsojenke. Priči Š.S. in V.S. se dogodka nista spominjali, sta pa potrdili podpis in vsebino izjave, ki jo je sestavila zasebna tožilka. Na ta način je bila kršena pravica do obrambe, ki ni mogla zaslišati prič, ki se ničesar ne spominjajo. Priča S. je priznala, da se samega dogodka ne spominja, čeprav je podpisala izjavo, s katero je potrdila zapis zasebne tožilke o dogodku. Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi sodišča prve in druge spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

3. Vrhovni državni tožilec M.V. je v odgovoru, podanim v skladu z določilom 2. odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Glede sojenja v nenavzočnosti obdolženke in njenega zagovornika meni, da ni podana kršitev po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, saj je bila obdolženka pravilno dne 24.4.2006 poučena o svojih pravicah in tudi opozorjena, da bo glavna obravnava dne 24.5.2006 opravljena lahko tudi v njeni nenavzočnosti. Sodišče druge stopnje se je po oceni tožilca tudi natančno opredelilo glede neopravičene odsotnosti zagovornika na glavni obravnavi dne 24.5.2006, zato sodba sodišča druge stopnje ni nezakonita. Zahteva za varstvo zakonitosti ne navede, da je bila zahteva zasebne tožilke za izločitev predsednice sodišča zavržena na podlagi ugotovitve, da je bila podana z namenom zavlačevanja. Vrhovni državni tožilec nadalje ocenjuje, da se zahteva za varstvo zakonitosti spušča predvsem v dejanske okoliščine v zvezi s kaznivim dejanjem, ko zatrjuje, da sodišče ni sledilo listinskim dokazom, da neutemeljeno ni verjelo zagovoru obdolženke in da je napačno ocenjevalo izjave prič.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan v izjavo obsojenki in njenemu zagovorniku, o odgovoru se nista izjavila.

B-I.

5. Zasebna tožba D.D. je bila vložena 10.4.2001. Narok za poskus poravnave z dne 21.3.2002 je bil preložen na 9.4.2002, ker je obdolženka izostanek s tega naroka opravičila z navedbo, da se ga ne more udeležiti zaradi "družinskih razlogov". Obdolženka je opravičila tudi izostanek z naroka za glavno obravnavo dne 18.4.2002, obravnava je bila odložena na 9.5.2002, ki pa se je obdolženka znova ni udeležila. Odrejena prisilna privedba z dne 19.4.2002 ni bila realizirana. Obdolženka je opravičila neudeležbo na glavni obravnavi, razpisani za 9.12.2002. Zasebna tožilka je dne 15.12.2002 zahtevala izločitev sodnice zaradi njene neučinkovitosti pri izvedbi postopka, predsednica Okrajnega sodišča v M. je zahtevo zavrnila. Zadevo je po 30.1.2004 prevzela druga sodnica. Na narok za glavno obravnavo dne 15.9.2004 obdolženka ni prišla, izostanka ni opravičila, prav tako ni prišla na naroke 6.10.2004, 13.11.2004, 15.12.2004 in 6.4.2005. Obdolženka je dne 11.5.2005 predlagala prenos krajevne pristojnosti, Vrhovno sodišče Republike Slovenije je predlog s sklepom z dne 16.6.2006 zavrnilo. Na narok dne 22.9.2005 ni prišla obdolženka, sodišču je poslala opravičilo. Šele na naroku dne 17.10.2005 je sodišče prvič pričelo z glavno obravnavo, ki jo je zaradi zaslišanja prič preložilo na 21.10.2005. Na ta narok so bile stranke ustno vabljene. V zapisniku o glavni obravnavi je vpisano opozorilo obdolženki, da se bo v primeru neopravičenega izostanka glavna obravnava opravila v njeni nenavzočnosti. Zagovornik obdolženke, ki ga dotlej ni imela, je svojo nemožnost udeležbe na glavni obravnavi opravičil z navedbo "zaradi zdravstvenih razlogov". Glavna obravnava, razpisana za dne 21.11.2005, ni bila opravljena zaradi neprihoda obdolženke, ki je neudeležbo opravičila istega dne in je bila glavna obravnava zato odložena na 9.1.2006. Obravnava ni bila opravljena zaradi neprihoda obdolženke, ki je izostanek opravičila. Glavna obravnava, razpisana za 13.3.2006, ni bila opravljena zaradi neprihoda obdolženke in njenega zagovornika. Zagovornik obsojenke je dne 3.5.2006 vložil zahtevo za izločitev sodnice, ki jo je predsednica sodišča s sklepom z dne 12.5.2006 zavrnila. Na narok za glavno obravnavo dne 24.4.2006 so pristopili zasebna tožilka in njen pooblaščenec ter obdolženka in njen zagovornik. Začeta glavna obravnava je bila preložena zaradi zaslišanja priče V.S. na 24.5.2006. Navedeni, ki so se glavne obravnave udeležili, so bili na nov narok ustno vabljeni. Sodišče je zagovornika obdolženke, odvetnika J.Ž., kaznovalo zaradi motenja reda na glavni obravnavi z denarno kaznijo 200.000,00 SIT. Pritožbo odvetnika zoper to odločitev je predsednica okrajnega sodišča zavrnila s sklepom z dne 12.5.2006. Obdolženka je dne 24.5.2006 vložila zahtevo za izločitev predsednice Okrajnega sodišča v M. V vlogi je tudi opisala svoje slabo zdravstveno stanje, besedilo vloge pa zaključila s stavkom, da se opravičuje, da se ne bo udeležila obravnave dne 24.5.2006. Istega dne je zagovornik obdolženke podal vlogo, da se glavne obravnave dne 24.5.2006 ne bo udeležil, ker je sprejel sporočilo, da je v zadevi vložena zahteva za izločitev predsednice okrajnega sodišča, da pa je sicer tega dne tudi v tujini.

6. Sodišče je dne 24.5.2006 opravilo glavno obravnavo v nenavzočnosti obdolženke in njenega zagovornika in v sklepu, ki ga je o tem sprejelo, ugotovilo, da sta bila pravilno vabljena, da je bila obdolženka že zaslišana in da njena navzočnost ni nujna. Sodišče je nadalje ugotovilo, da obdolženka ni o svojem zatrjevanem slabem zdravstvenem stanju predložila zdravstvene dokumentacije, ki bi opravičevala odsotnost in da njen zagovornik ni predložil nobenih dokazil v zvezi s svojim potovanjem v tujino kot razlogom za opravičilo za neprihod na glavno obravnavo. Sodišče je zavrglo zahtevo obdolženke za izločitev predsednice okrajnega sodišča na podlagi ocene, da je bila zahteva podana z namenom zavlačevanja postopka.

B-II.

7. V skrajšanem postopku sme sodnik odločiti, da se opravi glavna obravnava v nenavzočnosti obdolženca s pogojem, da je bil v redu povabljen in da njegova navzočnost ni nujna in je bil pred tem že zaslišan (1. odstavek 442. člena ZKP). Če na glavno obravnavo ne pride zagovornik, ki je bil v redu povabljen in ne obvesti sodišča, zakaj je zadržan, brž ko za to zve, obramba pa ni obvezna, se glavna obravnava, če si obdolženec ne vzame takoj drugega zagovornika, opravi v nenavzočnosti zagovornika (2. odstavek 442. člena ZKP). Vabilo na glavno obravnavo lahko sodišče tudi ustno naznani osebi, ki je pred njim in jo pri tem pouči o posledicah, če ne bi prišla. Na ta način opravljeno vabilo se zaznamuje v zapisniku, ki ga povabljeni podpiše, razen če je to že zapisano v zapisniku o glavni obravnavi (tretji odstavek 117. člena ZKP).

8. Vložnik v zahtevi uveljavlja, da obsojenka ni bila v redu povabljena, ker iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 24.4.2006 ni razvidno, da je bila opozorjena, da bo glavna obravnava, določena za dne 24.5.2006, na katero je bila ustno vabljena, opravljena tudi v njeni nenavzočnosti, temu vložnik še dodaja, da je obsojenka svoj izostanek vnaprej opravičila.

9. Drugi odstavek 288. člena v zvezi z 429. členom ZKP določa, da se v vabilu obdolženec opozori, da se bo glavna obravnava opravila tudi v njegovi nenavzočnosti, če bodo za to podani zakonski pogoji (1. odstavek 442. člena ZKP). Možnost sojenja v nenavzočnosti izhaja iz podmene, da se obdolženec sme odreči (in da se je odrekel) ustavni pravico do sojenja v navzočnosti, ki jo zagotavlja 2. alineja 29. člena Ustave. Vendar pa se tej pravici obdolženec lahko odpove v skrajšanem postopku le, če je bil že zaslišan, če njegova navzočnost ni nujna in je bil na glavno obravnavo v redu vabljen. Šteje se, da je bil obdolženec v redu vabljen na glavno obravnavo, če mu je bilo poslano vabilo s predpisano vsebino in opozorili (193. in 2. odstavek 288. člena ZKP) in mu je bilo tudi pravilno in pravočasno vročeno, mutatis mutandis velja to tudi za ustno vabljenje (3. odstavek 117. člena ZKP). Ni dvoma, da mora ustno vabilo na glavno obravnavo vsebovati vse, kar določa že navedeni 2. odstavek 288. člena tudi v skrajšanem postopku v skladu z določbo 429. člena ZKP.

10. Ustava v 22. členu določa, da mora biti vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem. Obdolženci praviloma niso izvedeni v pravu in bi lahko zaradi nepoznavanja pravic v postopku v svojo škodo opustili kakšno dejanje ali ne izkoristili svojih pravic. Zato 14. člen ZKP določa, da sodišče obdolženca pouči o pravicah, ki mu gredo po Zakonu o kazenskem postopku in o posledicah, če bi dejanje opustil. V prejšnjih točkah so bile navedene zakonske določbe, v katerih je navedeno, o čem je sodišče dolžno poučiti obdolženca glede možnosti sojenja v nenavzočnosti. Iz podatkov spisa mora biti razvidno, kakšen pouk je bil dejansko dan obdolžencu, v določenih primerih zakon tudi določa sankcijo, če v spisu ni zapisa o pravnem pouku. Tako na primer 10. odstavek 227. člena ZKP (zaslišanje obdolženca) določa, da sodišče ne sme opreti svoje odločbe na obdolženčevo izpovedbo, če pouk obdolžencu ali njegova izjava glede pravice do zagovornika nista vpisana v zapisnik. Enako velja za primer, če v zapisnik ni vpisan pouk ali odpoved pričevanja pri zaslišanju priče, ki ne bi smela biti zaslišana (235. člen ZKP) ali priče, ki ni dolžna pričati (236. člen ZKP). Opustitev opozorila obdolžencu o možnosti sojenja v nenavzočnosti ni posebej sankcionirana oziroma določena kot absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP za primer, če za obravnavo, ki je bila opravljena v nenavzočnosti obdolženca, posebej in izrecno takšno opozorilo ni bilo dano. Sodišče sme in mora v takšnem primeru presojati, ali je bil obdolženec ne glede na opustitev opozorila seznanjen z možnostjo sojenja v nenavzočnosti, kar v konkretnem primeru ugotavlja na podlagi vseh dejstev in okoliščin, na podlagi katerih se da ugotavljati takšna seznanjenost in zavedanje možnih posledic neprihoda na glavno obravnavo.

11. Glavna obravnava je osrednji del kazenskega postopka, v katerem se izvaja to, kar na splošno imenujemo sojenje. Po svoji pravno formalni naravi oziroma procesni strukturi predstavlja glavno obravnavo eden ali več narokov, na katerih se zberejo stranke in drugi procesni udeleženci pred sodiščem zaradi izvedbe procesnih dejanj. Gre torej za sestavljeno procesno dejanje, ki tvori funkcionalno celoto. Temeljno izhodišče Zakona o kazenskem postopku glede teka oziroma časovne izvedbe glavne obravnave je izraženo v načelu koncentracije in ekonomičnosti postopka, po katerih je treba glavno obravnavo začeti in končati praviloma na enem naroku. Izrecno je to izraženo v skrajšanem postopku v določbi 1. odstavka 443. člena, ki zahteva, da se začeta glavna obravnava dokonča, če je mogoče, brez prekinitve. Ker vedno to ni mogoče zaradi različnih ovir oziroma drugih razlogov, zakon predvideva preložitve in prekinitve glavne obravnave (členi 310 do 313, katerih določbe se v skladu s členom 429 smiselno uporabljajo tudi v skrajšanem postopku). Glavna obravnava, čeprav je opravljena na več narokih, pomeni celoto, kar pomeni tudi, da imajo procesna dejanja, opravljena na enem naroku, učinek tudi na poznejših in prej opravljenih dejanj ni treba ponavljati. Na preloženem naroku se obravnava le nadaljuje in je ni treba začeti znova, če jo vodi isti sodnik in ni bila preložena za več kot tri mesece (2. in 3. odstavek 311. člena v zvezi s 429. členom ZKP). Vabljenje na glavno obravnavo je procesno dejanje, ki ga sodišče opravi v pripravah na glavno obravnavo (2. odstavek 288. člena ZKP). Opozorilo v vabilu, da se bo glavna obravnava lahko opravila tudi v nenavzočnosti obtoženca (obdolženca), velja za glavno obravnavo kot celoto ne glede na število narokov, zato tega opozorila ob preložitvah, ko se obdolženca praviloma ustno seznanja z dnevom in uro nadaljevanja glavne obravnave, to je z določenim narokom za izvedbo glavne obravnave, ni potrebno ponavljati. Bistvo opozorila v vabilu je seznanitev obdolženca z njegovimi pravicami in morebitnimi posledicami odpovedi pravicam, ne pa v ritualnem izrekanju obrazcev ne glede ali to ima tudi vsebino oziroma smisel. Zahteva po mehaničnem ponavljanju poukov in opozoril ne bi prispevala ne k varstvu pravic udeležencev v postopku niti k utrjevanju avtoritete sodišča, po drugi strani pa bi omogočala, če ne že vzpodbujala zlorabe pravic v postopku.

12. V obravnavani zadevi je sodišču ob številnih neuspelih poskusih sedemkrat uspelo obdolženki vročiti vabilo za glavno obravnavo. Vsako od teh pisnih vabil je vsebovalo opozorilo o možnosti sojenja v nenavzočnosti. Na glavni obravnavi dne 17.10.2005 je bila obdolženka, kot je razvidno iz zapisnika, ustno vabljena na naslednjo glavno obravnavo dne 21.11.2005 in posebej tudi opozorjena na posledice neopravičenega izostanka, in sicer, da bo v tem primeru glavna obravnava opravljena v njeni nenavzočnosti. Obdolženka je v tem postopku pooblastila odvetnika J.Ž. kot svojega zagovornika dne 17.10.2005, od tega dne dalje je bila obdolženki tudi dejansko zagotovljena dejanska "enakost orožij" kot bistveni element pravice do poštenega sojenja.

13. Obdolženka je v vlogi, posredovani sodišču na dan obravnave 24.5.2006, s katero je zahtevala izločitev predsednice Okrajnega sodišča v M., tudi opisovala svoje zdravstveno stanje in na koncu navedla, da se zaradi tega glavne obravnave (dne 24.5.2006) ne bo udeležila. Na glavno obravnavo dne 24.5.2006 tudi ni prišel pravilno vabljeni zagovornik, ki je na dan obravnave sodišču predložil vlogo, v kateri je navedel, da se je ne bo udeležil zaradi vložene zahteve za izločitev predsednice Okrajnega sodišča v M. in zato, ker je tega dne v tujini. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bila obsojenka seznanjena o možnosti sojenja v nenavzočnosti, čeprav pri ustnem vabilu na to obravnavo na to ni bila posebej opozorjena oziroma o tem v zapisniku ni zapisa. Obe sodišči sta tudi ugotovili, da je obsojenka neopravičeno izostala z glavne obravnave kot tudi, da zagovornikove gole navedbe, da je (bo) na dan obravnave v tujini, ni mogoče šteti kot opravičeno zadržanost in da vložena zahteva za izločitev predsednice sodišča ni opravičljiv razlog za izostanek z glavne obravnave.

14. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila zahteva za izločitev predsednice okrajnega sodišča podana z namenom zavlačevanja, pri tem pa navedlo tudi posamezna dejanja obsojenke, ki so tak namen potrjevala, pritožbeno sodišče pa je ugotovitev potrdilo in še navedlo, da sta obsojenka in njen zagovornik skušala postopek ves čas zavlačevati. Teh ugotovitev zahteva za varstvo zakonitosti ni izpodbila.

15. Ob upoštevanju vseh prej navedenih dejstev in okoliščin ter razlage zakonskih pogojev za to, da se opravi glavna obravnava v navzočnosti obdolženke, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila obdolženka pravilno (v redu) vabljena na glavno obravnavo, opravljeno na narokih dne 24.4. in 25.4.2006, čeprav ob preložitvi glavne obravnave dne 24.4.2006 ni bila posebej opozorjena na možnost nadaljevanja glavne obravnave dne 24.5.2006 v njeni nenavzočnosti. Obsojenka je bila s takšno možnostjo seznanjena v vabilu na glavno obravnavo dne 24.4.2006, imela je zagovornika, ki jo je lahko o tem poučil oziroma jo je bil dolžan poučiti. Neprihod obsojenke in njenega zagovornika na glavno obravnavo dne 24.4.2006 tako ni bil posledica nepoučenosti, ampak še en poskus odložitve glavne obravnave z opravičili oziroma razlogi, ki jih sodišče utemeljeno ni sprejelo. Stranka, ki zlorablja procesne pravice, se ne more uspešno sklicevati na kršitev teh istih pravic v postopku. Obsojenka, ki je zavlačevala postopek z neopravičenimi neprihodi na sodišče in je vedela za možnost sojenja v nenavzočnosti in da bo za to izpolnjen pogoj, ne more uveljavljati kršitve pravice do sojenja v nenavzočnosti, če na glavno obravnavo ni prišla brez opravičljivega razloga.

16. Okoliščina, da prvostopno sodišče med ravnanji obsojenke, na podlagi katerih je sklepalo, da gre za zavlačevanje postopka, navaja tudi vložene zahteve za izločitev razpravljajočih sodnic, je pa ta v resnici zahtevala le izločitev druge sodnice, medtem ko je izločitev prve zahtevala zasebna tožilka, ni odločilna za presojo glede zavlačevanja postopka, tega vložnik niti ne trdi, zato v zvezi s tem ni mogoče ugotoviti nikakršne kršitve postopka.

17. Ugovor glede spremembe, kot pravi vložnik, lastne sodne prakse, s katerim naj bi sodišče kršilo določila člena 22, 25 in 28 Ustave, vložnik utemeljuje s primerjavo odločitev Višjega sodišča v Mariboru v obravnavani zadevi in v zadevi z dne 24.1.2004 glede vprašanja, kdaj se šteje, da je bil obdolženec pravilno vabljen na glavno obravnavo. V zvezi s tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik dokaj pavšalno zatrjuje, da gre v tem primeru za arbitrarno spremembo sodne prakse. Enotno in utečeno prakso namreč izkazuje le z eno odločbo, pri čemer so okoliščine, ki so narekovale eno in drugo odločitev, različne oziroma niso v odločilnih okoliščinah enake. Vložnik ni zadostil niti trditvenemu bremenu za izkaz enotne sodne prakse niti glede podobnosti primerov. Kolikor je šlo v zadevi, na katero se sklicuje vložnik, od katere naj bi sedanja odločitev odstopala, za pravilno vabljenje na glavno obravnavo (na prvi narok), sodišče ni bilo dolžno ob preložitvi na drugi narok v okviru iste obravnave znova podati opozorilo o možnosti sojenja v nenavzočnosti. Pri sklicevanju na kršitev pravice iz 22. člena Ustave ni mogoče zahtevati, da se praksa poenoti tako, da ponavlja napačne odločitve. Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni podana kršitev navedenih določb Ustave zaradi arbitrarnega odstopa od sodne prakse.

18. Pritrditi je treba zagovorniku obsojenke, da je v pritožbi opozoril na po njegovem praktično identičen primer, o katerem je odločalo Višje sodišče v Mariboru in ki je odločilo, da zaradi iste kršitve postopka, to je izostanka pravnega pouka obdolžencu, da bo lahko glavna obravnava opravljena tudi v njegovi nenavzočnosti, sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Vložnik navaja, da se pritožbeno sodišče o tem ni izjasnilo in s tem zagrešilo "hudo kršitev pravice do obrambe". V zvezi s tem ugovorom Vrhovno sodišče ugotavlja, da je vložnik zahteve v pritožbi z opozarjanjem na sodbo Višjega sodišča v Mariboru utemeljeval bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo je uveljavljal v pritožbi. Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo 1. odstavka 395. člena ZKP presodilo navedbe pritožbe, ki jih je štelo kot pravno relevantne in v zvezi s tem navedlo razloge v tretjem odstavku na tretji strani sodbe. Glede na to, da že v pritožbi kot sedaj v zahtevi za varstvo zakonitosti ni bila podana trditvena podlaga tako glede obstoja sodne prakse kot identičnosti primerov, ni podana kršitev 1. odstavka 395. člena ZKP. Za kakšno, kot pravi vložnik, hudo kršitev pravic obrambe naj bi sicer šlo, obrazložitev ni podana, prav tako ni podana pravna opredelitev zatrjevane kršitve, odločitev pa, ki naj bi pomenila odstop od sodne prakse, je pravilna.

19. V opisu dejanja v izreku sodbe se ugotavlja, da je bilo storjeno 30.1.2001 ob 17.15, vložnik pa opozarja, da iz izjav obsojenke, zasebne tožilke in prič Š.S. in V.S. izhaja, da se je vse dogajalo zjutraj, po prihodu obsojenke in zasebne tožilke v službo in da gre zato za nasprotje med izrekom sodbe in listinami v spisu, kar pomeni kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Takšna kršitev je podana, če gre za nasprotje o odločilnih dejstvih, odločilna pa so tista dejstva, ki predstavljajo uresničitev hipoteze kazenskopravne norme, v tem primeru kaznivega dejanja razžalitve oziroma tista dejstva, ki so podlaga za uporabo določb zakona. Čas dogodka v tem primeru ni takšno odločilno dejstvo, tega vložnik niti ne trdi oziroma obrazloži. Zatrjevana kršitev ni podana.

20. Ni mogoče pritrditi vložniku, da iz sodbe ne izhaja, zakaj sodišče zagovoru obsojenke ni verjelo. Iz obrazložitve prvostopne sodbe je razvidno, da je sodišče ocenjevalo nasprotujoči si izpovedbi obsojenke in zasebne tožilke, verjelo pa je slednji, ker sta jo utrjevali izpovedbi prič Š.S. in V.S. Izpovedbi omenjenih prič sodišče upošteva le kot utrditev izjav D.D., enako tudi vsebino izjave, ki jo je sestavila zasebna tožilka in sta jo podpisali priči. Te dokaze je torej sodišče uporabilo pri presoji verodostojnosti izpovedbe zasebne tožilke, ne pa neposredno kot dokaz o poteku obravnavanega dogodka. Po načelu proste presoje dokazov bi lahko navedene dokaze upoštevalo tudi na ta način, bi pa to bilo lahko v nasprotju z načelom neposrednosti in možnostjo učinkovite obrambe. Navajanje, da je priča S. dne 24.4.2000 povedala, da v času dogajanja sploh ni bila na moškem oddelku salona in da je v ženski oddelek prišla šele, ko je bilo že vse končano in da je tako priznala, da dogodka ni videla, je pa podpisala izjavo, ki je torej kriva, vsebuje dejanske zaključke obrambe in pomeni uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Pri tem obramba ne upošteva vloge obsojenke z dne 17.10.2005, ki ga je označila kot pisni zagovor. V njem med drugim navaja: " ... tožnica je bila poleg mene, je stala delavka V.S., na nasprotni strani salona (v drugem delu, prostora sta bila ločena za omarami) pa je bila delavka Š.S. Tožnica me je že iz garderobe, tako kot večkrat, žalila, tokrat z besedami "lažnivka pokvarjena". Rekla sem ji, da naj pove, kaj lažem, vprašala pa sem tudi V., zakaj me tožnica zmerja, katera pa je odgovorila, da ne ve. Tožnica je nato stopila do vrat garderobe in me z oblačili (ne vem točno, ali je imela v rokah tudi časopis) udarila po obrazu. Seveda sem se razburila in ji verjetno s povzdignjenim glasom povedala, da je njena izmena popoldanska in jo poslala domov. Seveda je s tem nisem imela namena razžaliti, ampak sem le hotela rešiti spor, da bi lahko v miru nadaljevali delo..." Tudi glede na takšno izjavo ni razloga za dvom v verodostojnost izpovedb D.D. in Š.S., ki bi ga bilo treba upoštevati v skladu z določbo 427. člena ZKP.

21. Iz navedenih razlogov Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva zagovornika obsojenke za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavlja, v že navedenem delu pa je vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in je zato zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

22. Izrek o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na 1. odstavku 95. člena, 98. in 98.a členu ZKP, višina povprečnine je bila določena ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenke ter zapletenosti in trajanja postopka.