Jedro

Tožnik je s tožbo z dne 20.4.1998 zahteval, da sodišče ugotovi obstoj njegove terjatve do tožene stranke v višini 1,384.638,40 SIT.

Stečajni upravitelj je to terjatev v stečajnem postopku prerekal. Gre za odpravnino zaradi prenehanja delovnega razmerja zaradi stečaja v višini 1,070.319,40 SIT ter za razliko med izplačano plačo in plačo po kolektivni pogodbi za čas od leta 1990 do leta 1992 v višini 314.319,00 SIT.

Takšno pravno stanje je trajalo do sprejetja novele Zakona o jamstvenem skladu (Ur. list RS, št. 53/99), ki v 19. členu določa, da imajo delavci, ki jim delovno razmerje preneha zaradi insolventnosti delodajalca, pravico do odpravnine v višini in pod pogoji, kot jo imajo delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi nujnih operativnih razlogov po ZDR. S to ureditvijo je zakonodajalec za naprej določil, da je položaj obravnavane kategorije delavcev z vidika obsega pravic enak položaju drugih presežnih delavcev. Takšna ureditev velja šele od uveljavitve novele Zakona o jamstvenem skladu v letu 1999 dalje, za obdobje pred tem pa se ni uveljavilo mnenje, da je treba delavcem, ki izgubijo zaposlitev v insolventnih organizacijah, priznati položaj presežnih delavcev po splošnih določilih zakona o delovnih razmerjih. Zakon o jamstvenem skladu torej v tej zadevi ne more biti pravna podlaga za priznanje odpravnine tožniku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo z dne 20.4.1998 zahteval, da sodišče ugotovi obstoj njegove terjatve do tožene stranke v višini 1,384.638,40 SIT.

Stečajni upravitelj je to terjatev v stečajnem postopku prerekal. Gre za odpravnino zaradi prenehanja delovnega razmerja zaradi stečaja v višini 1,070.319,40 SIT ter za razliko med izplačano plačo in plačo po kolektivni pogodbi za čas od leta 1990 do leta 1992 v višini 314.319,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku in ugotovilo obstoj terjatve na temelju odpravnine, zavrnilo pa je zahtevek tožnika, da naj se ugotovi terjatev na temelju neizplačane plače. Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče sodbo pritožbenega sodišča spremenilo tako, da je zavrnilo tožnikov zahtevek, da naj se ugotovi obstoj njegove terjatve na temelju odpravnine in mu naložilo dolžnost plačila stroškov tožene stranke v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje.

Tožeča stranka je zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji pravočasno vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revident nasprotuje stališču pritožbenega sodišča, ki je odločilo, da za odpravnino tožnika, kateremu je prenehalo delovno razmerje zaradi uvedbe stečajnega postopka, ni bilo pravne podlage. Revident ne soglaša s stališčem pritožbenega sodišča, po katerem zakonodajalec z določili 160. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93, 8/96, 39/97, v nadaljevanju: ZPPSL), ni imel namena delavcem zagotoviti pravice do odpravnine v enkratnem obsegu, kot je zagotovljena presežnim delavcem. Napačno je stališče pritožbenega sodišča, da odpravnine, ki so posledica uvedbe stečajnega postopka, niso zajete v 4. točki 2. odstavka noveliranega 160. člena ZPPSL. Napačno je stališče, da je mogoče ta določila razlagati le tako, da zagotavljajo prednostno poplačilo odpravnine iz stroškov stečajnega postopka delavcem, ki jim je prenehalo delovno razmerje kot trajnim presežkom po 1. odstavku 36. e člena ZDR in jim odpravnina iz 3. odstavka 36. f člena ZDR do uvedbe stečajnega postopka ni bila izplačana, je pa že zapadla v plačilo. Revident ne soglaša z razlago pritožbenega sodišča, po kateri določila 1. odstavka 19. člena Zakona o jamstvenem skladu določajo le to, kolikšen delež odpravnin bremeni jamstveni sklad Republike Slovenije, ne določajo pa določila omenjenega zakona same pravice do odpravnine. Kot strošek stečajnega postopka je treba prednostno poplačati odpravnine v višini in pod pogoji kot gre presežnim delavcem po ZDR. Če so zakonska določila o odpravnini nejasna, teh določil ni mogoče razlagati kar po prosti presoji. Nova določila 4. točke 2. odstavka 160. člena ZPPSL iz leta 1997 omenjajo "odpravnine zaradi stečaja", ki se izračunajo v višini in pod pogoji kot gre presežnim delavcem po ZDR. Opozarja na mnenje dveh ministerstev z dne 9.10.1998, po katerih delavcem, katerim preneha delovno razmerje zaradi začetka stečajnega postopka, pripada odpravnina pod pogoji in v višini, kot gre presežnim delavcem po ZDR. Navaja, da je tožena stranka v sodnem postopku že priznala tožnikovo terjatev po temelju, kasneje pa je svoje navedbe spremenila, česar pritožbeno sodišče ni ugotavljalo. Tožnik predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbo sodišča druge stopnje tako, da zavrne pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje, ter da naloži toženi stranki, da tožeči stranki povrne stroške postopka z zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe do plačila v roku osmih dni.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Takšnih napak revizijsko sodišče v tej zadevi ni ugotovilo.

Revident navaja, da je tožena stranka "dejansko priznala" terjatev tožnika po temelju. Te okoliščine sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili, zato ne more biti podlaga za odločitev o reviziji, v kateri po določilih 3. odstavka 385. člena ZPP ni mogoče izpodbijati pravnomočne sodbe zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Za presojo vprašanja ali delavcem, ki so v obdobju od sprejetja stečajne zakonodaje v letu 1993 do novele Zakona o jamstvenem skladu iz leta 1999 izgubili zaposlitev zaradi uvedbe stečajnega postopka, pripada pravica do odpravnine, je treba upoštevati Ustavo Republike Slovenije, določila 8. člena ZPPSL ter določila Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, 1982 (Uradni list SFRJ, MP št. 4/84, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 54/92, Mednarodne pogodbe, št. 15/92).

Po določilih 4. člena Konvencije mora za delodajalčevo odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajati resen razlog. Konvencija s tem daje možnost odpovedi delavcem iz ekonomskih oz. operativnih razlogov, vendar ob tem določa, da je treba v teh primerih zaposlenim alternativno ali kumulativno zagotoviti ustrezen odpovedni rok, pa tudi ustrezne denarne dajatve. Ta konvencijska izhodišča so v slovenski pravni ureditvi omogočila splošno in posebno ureditev razreševanja prenehanja delovnega razmerja na temelju enostranske odločitve delodajalca za primer, ko njihovo delo ni več potrebno. Določila zakona o delovnih razmerjih so splošno uredila položaj presežnih delavcev, določila ZPPSL pa so uredila njihov položaj v primerih insolventnosti organizacij. Z določili 2. odst. 8. člena ZPPSL (1993) je bilo določeno, da imajo delavci, katerim preneha delovno razmerje na podlagi potrjene prisilne poravnave ali sklepa o začetku stečajnega postopka, poleg pravic po ZPPSL tudi pravice, določene za primer insolventnosti s posebnim zakonom. S tem je bila dana možnost, da bi se pravice, ki sicer po splošni pravni ureditvi pripadajo presežnim delavcem, eventualno uredile v drugačnem obsegu za delavce, ki izgubijo zaposlitev zaradi insolventnosti delodajalca. S sprejetjem Zakona o jamstvenem skladu v letu 1997 (ZJSRS) ni prišlo do izpolnitve zahteve iz 2. odstavka 8. člena ZPPSL, saj je ta zakon ob sprejetju leta 1997 določil le način uveljavljanja že priznanih delovnopravnih pravic zaposlenih (1. člen ZJSRS). Prav tako se to ni zgodilo z uveljavitvijo novele ZPPSL (Uradni list RS, št. 25/97), ki spreminja določila 4. točke 2. odstavka 160. člena tako, da uvršča priznane terjatve iz naslova odpravnin med terjatve, ki spadajo med stroške stečajnega postopka. Ta določila ne ustanavljajo pravice delavcev do odpravnine v insolventnih organizacijah. Tako je ostala neuresničena zakonska zahteva, da se delavcem, ki izgubijo zaposlitev v insolventnih organizacijah, priznajo v posebno določenem obsegu tiste pravice, ki po že omenjenih konvencijskih določilih pripadajo vsem zaposleninim, katerim preneha delovno razmerje pri delodajalcu zato, ker njihovo delo ni več potrebno, kar velja tudi za stečaj. Z opustitvijo dolžnosti zakonske ureditve tega vprašanja je prišlo do položaja, v katerem za priznanje odpravnin delavcem v insolventnih organizacijah ni bilo pravne podlage. To je dvakrat ugotovilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je leta 1995 interveniralo s svojo drugo odločbo, s katero je prepovedalo uporabljati določila ZPPSL kot pravno podlago za odločanje o pravnem položaju delavcev o prenehanju zaposlitve delavcev v primeru prisilne poravnave do sprejetja posebne ureditve pravic teh delavcev. V obrazložitvi odločbe je poudarilo, da je zakonodajalec dolžan z zakonom urediti pravice zaposlenih, katerim bo prenehalo delovno razmerje v insolventnih podjetjih ter tudi tistih, katerim je v preteklosti prenehalo delovno razmerje zaradi stečaja ali prisilne poravnave - vse od sprejetja ZPPSL v letu 1993. Takšno pravno stanje je trajalo do sprejetja novele Zakona o jamstvenem skladu (Ur. list RS, št. 53/99), ki v 19. členu določa, da imajo delavci, ki jim delovno razmerje preneha zaradi insolventnosti delodajalca, pravico do odpravnine v višini in pod pogoji, kot jo imajo delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi nujnih operativnih razlogov po ZDR. S to ureditvijo je zakonodajalec za naprej določil, da je položaj obravnavane kategorije delavcev z vidika obsega pravic enak položaju drugih presežnih delavcev. Takšna ureditev velja šele od uveljavitve novele Zakona o jamstvenem skladu v letu 1999 dalje, za obdobje pred tem pa se ni uveljavilo mnenje, da je treba delavcem, ki izgubijo zaposlitev v insolventnih organizacijah, priznati položaj presežnih delavcev po splošnih določilih zakona o delovnih razmerjih. Zakon o jamstvenem skladu torej v tej zadevi ne more biti pravna podlaga za priznanje odpravnine tožniku.

Za priznanje pravice do odpravnine delavcem, ki so do uveljavitve novele ZJS 1999 izgubili zaposlitev v insolventnih organizacijah tako ni neposredne pravne podlage, zato je bilo treba revizijo tožnika zavrniti (393. člen ZPP).

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).