Jedro

V obravnavani zadevi so dokazani vsi elementi zunajzakonske skupnosti. Torej skupno bivanje, ekonomska skupnost, intimno razmerje oziroma čustvena navezanost med tožnico in pokojnim uživalcem pokojnine, ki se je tudi navzven kazalo kot razmerje med možem in ženo. Tako je podan dejanski stan iz 3. alineje 1. odstavka 54. člena ZPIZ-2. Ker tožnica izpolnjuje pogoj starosti za pridobitev pravice do vdovske pokojnine iz 53. člena ZPIZ-2 in so hkrati izpolnjeni še pogoji iz 52. člena ZPIZ-2 na strani umrlega zavarovanca, sta z izpodbijano sodbo zavrnilna upravna akta kot nezakonita utemeljeno odpravljena in zakonito priznana pravica do vdovske pokojnine oziroma njenega dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi št. ... z dne 15. 11. 2016 in 4. 5. 2016, tožnici priznalo pravico do vdovske pokojnine oziroma njenega dela po pokojnem zavarovancu A.A. od 11. 1. 2016 dalje in tožencu odredilo izdajo odmerne odločbe.

Drugače kot toženec v predsodnem postopku je ugotovilo, da je izpolnjen tudi pogoj obstoja zunajzakonske skupnosti zadnje leto pred smrtjo zavarovanca 27. 12. 2015. 2. Sodbo izpodbija toženec zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno spremembo oziroma podrejeno razveljavitev in novo sojenje.

Elementi zunajzakonske skupnosti, ki morajo biti podani po sodni praksi, v obravnavanem primeru niso izpolnjeni. Med tožnico in pokojnim zavarovancem je bila zakonska zveza razvezana že leta 1995. Čeprav sta imela po potrdilu Upravne enote B. od leta 2001 dalje prijavljeno vsak svoje gospodinjstvo, je tožnica izpovedala, da sta imela skupno gospodinjstvo. Oba sta plačevala prehrano, ostale stroške sta si delila na pol. V predsodnem postopku pa je tožnica izpovedala, da je pokojni denar porabil za pijačo. Nadalje je izpovedala, da sta za okolico živela kot mož in žena, razvezala pa se je po nasvetu osebnega zdravnika. Pokojni je po razvezi ni več pretepal, jo je pa še psihično maltretiral. Leto pred smrtjo ga je zadela možganska kap, negovala ga je in ni je več maltretiral. Po njeni izpovedi sta delovala kot mož in žena, kar so potrdile tudi priče. Vendar na podlagi teh izpovedi ni mogoče zaključiti, da sta od razveze dalje oziroma v zadnjem letu pred smrtjo živela v zunajzakonski skupnosti.

Sicer sta živela v isti hiši in na istem naslovu, vendar sta bila v skupno bivanje prisiljena zaradi stanovanjskih in premoženjskih razmer. Hiša je bila razdeljena na dva dela. Ker nista imela prijavljenega skupnega gospodinjstva, kaže, da dejansko sploh nista bivala skupaj. Med njima ni šlo niti za ekonomsko skupnost, saj sta si stroške delila na pol. Tožnica je denar vzela v svoje roke, sicer ga je pokojni zapravil za pijačo. Med njima ni obstajalo niti notranje partnersko razmerje niti volja za skupno življenje. Pokojnemu je bila namreč izrečena prepoved približevanja tožnici, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta živela v skladnejšem razmerju, zmotna. Čeprav je tožnica po kapi za pokojnega skrbela, ne gre za medsebojno pomoč, spoštovanje in čustveno navezanosti. Tega tožnik zaradi bolezni, saj je težje govoril in bil slabše pokreten, ni mogel niti razviti. Po razpadu zakonske zveze se zunajzakonska skupnost ni mogla več vzpostaviti. Tudi zadnje leto pred smrtjo je šlo le za nudenje pomoči in nege v času bolezni. Čeprav je tožnica po pokojnem dedovala, to ne vpliva na pravico do vdovske pokojnine, saj se o obstoju zunajzakonske zveze odloča le z učinkom v konkretnem sporu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožena stranka ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Ugoditvena sodba je temeljito obrazložena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožbene navedbe dodaja le še naslednje.

5. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 3. alineji 1. odstavka 54. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju2 (ZPIZ-2), ki izrecno določa, da ob izpolnjenih pogojih iz 53. člena ZPIZ-2 pravico do vdovske pokojnine pridobi tudi oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo uživalca pravice živela z njim v življenjski skupnosti, ki je po predpisih, ki urejajo zakonsko zvezo in družinska razmerja v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, ali je v takšni skupnosti živela z umrlim zadnje leto pred njegovo smrtjo in je z njim kadarkoli imela skupnega otroka. Vdova, ki ima poleg pravice do vdovske pokojnine tudi pravico do predčasne, starostne ali invalidske pokojnine, lahko uživa pokojnino, ki si jo izbere. Lahko pa se ji, če je to ugodneje, poleg pokojnine, izplačuje tudi 15 % zneska pripadajoče vdovske pokojnine po umrlem, vendar največ do zneska v višini 11,7 % najnižje pokojninske osnove (61. člen ZPIZ-2).

6. Z 12. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih3 (ZZZDR) je zunajzakonska skupnost opredeljena kot dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Gre za pravni standard z elementi, ki morajo biti izpolnjeni, da je skupnost moškega in ženske mogoče šteti za zunajzakonsko skupnost, izenačeno z zakonsko zvezo. Odnos med partnerjema je treba zaradi raznolikosti ter pestrosti življenja, ki se lahko med seboj pomembno razlikuje, presojati kot celoto in v vsakem konkretnem primeru posebej. Za zunajzakonsko skupnost je v pravni teoriji in sodni praksi bistveno, da ima značilnosti življenjske skupnosti v smislu ekonomske povezanosti ter notranje čustvene in intimne povezanosti, ki se med partnerjema v očeh okolja kaže kot življenjska skupnost moža in žene. O obstoju zunajzakonske zveze se odloča le z učinkom v konkretnem sporu. Vendar je takšno dejansko stanje v pravno relevantnem obdobju prepričljivo dokazano tudi v obravnavani zadevi.

7. Razveza zakonske zveze med tožnico in pokojnim leta 1995 sama po sebi ne izključuje obstoja zunajzakonske skupnosti eno leto pred smrtjo zavarovanca. Čeprav je bil pokojni do tožnice v preteklosti fizično in psihično nasilen in čeprav mu je bila v letu 2010 celo izrečena enotedenska prepoved približevanja tožnici, je v okoliščinah konkretnega primera, ko imata tožnica in pokojni dva skupna otroka, pravno relevanten le obstoj zunajzakonske skupnosti v tem obdobju, torej od 27. 12. 2014 do 27. 12. 2015. Za to obdobje pa je sodišče prve stopnje tudi na podlagi poizvedb pri policiji in centru za socialno delo, da pokojni zaradi nasilja nad tožnico ni bil obravnavan, pravilno zaključilo, da je med njima, poleg drugih elementov zunajzakonske skupnosti, obstajala tudi čustvena navezanost in vzajemno spoštovanje.

8. Čeprav sta imela tožnica in pokojni od leta 2001 prijavljeno vsak svoje gospodinjstvo, sta tudi po razvezi živela v isti hiši in na istem naslovu in dejansko tudi v skupnem gospodinjstvu. Potrdilo o gospodinjstvu kot javna listina resničnost v njem zapisanega dokazuje le, dokler ni dokazano nasprotno.4 Četudi je bila hiša razdeljena, je na podlagi izpovedi tožnice in treh prič prepričljivo dokazano, da sta živela skupaj. Pritožnikovo zatrjevanje, da tožnica in pokojni naj sploh ne bi živela skupaj oziroma v skupnem gospodinjstvu, oziroma naj bi bila v to prisiljena, zato ni utemeljeno. Uspešno ni mogoče prerekati niti obstoja ekonomske skupnosti. Prav to, da sta hrano plačevala oba, enkrat tožnica, drugič pokojni, in si stroške položnic delila na pol, namreč v okoliščinah konkretnega primera, ko sta prejemala vsak svojo pokojnino kaže na njuno ekonomsko soodvisnost. K plačilu stroškov sta prispevala oba in torej nista krila vsak svojih stroškov.

9. V izvedenih dokazih tudi ni nobene podlage za pritožnikovo stališče, da naj bi šlo po pokojnikovi kapi približno leto dni pred smrtjo kvečjemu za nudenje pomoči v času bolezni, še manj, da naj bi pokojni zaradi težjega govora in slabše pokretnosti ne mogel razviti medsebojne pomoči, spoštovanja in čustvene navezanosti. Tožnica je izpovedala, da sta bila s pokojnim po njegovi kapi navezana drug na drugega in se imela rada. Tudi skrbela sta drug za drugega, hodila sta vedno skupaj in za okolico sta delovala kot mož in žena. Zaslišane priče so potrdile, da sta živela kot mož in žena. Tožničino negovanje pokojnega ob takšnih okoliščinah, zgolj dodatno kaže, da je šlo med njima tudi za medsebojno pomoč, spoštovanje in čustveno navezanost. Razumljivo in logično je, da zunajzakonski partner v primeru bolezni drugega zanj skrbi in ga neguje.

10. V obravnavani zadevi so dokazani vsi elementi zunajzakonske skupnosti. Torej skupno bivanje, ekonomska skupnost, intimno razmerje oziroma čustvena navezanost med tožnico in pokojnim uživalcem pokojnine, ki se je tudi navzven kazalo kot razmerje med možem in ženo. Tako je zagotovo podan dejanski stan iz 3. alineje 1. odstavka 54. člena ZPIZ-2. Ker tožnica izpolnjuje pogoj starosti za pridobitev pravice do vdovske pokojnine iz 53. člena ZPIZ-2 in so hkrati izpolnjeni še pogoji iz 52. člena ZPIZ-2 na strani umrlega zavarovanca, sta z izpodbijano sodbo zavrnilna upravna akta kot nezakonita utemeljeno odpravljena in zakonito priznana pravica do vdovske pokojnine oziroma njenega dela.

11. Zaradi vsega predhodno obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 169/04 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 4 224. člen ZPP.