Jedro

Dejstvo, da bo na spornem delu zemljišča rasel plevel ne predstavlja večje škode, kot je škoda, ki bi nastala tožniku ob toženčevih (že izkazanih nameravanih) posegih na zemljišču.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženca zoper sklep opr. št. I P 179/99-16, z dne 6.12.1999 s katerim je bilo ugodeno predlogu za izdajo začasne odredbe ter citirani sklep v celoti obdržalo v veljavi.

Zoper tak sklep se zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ter Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pravočasno pritožuje toženec. V pritožbi zatrjuje, da nobena od postavk, predpisanih v 272. členu ZIZ ni podana. Toženec meni, da mu je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo brez razlastitvenega postopka prepovedalo izvrševanje lastninske pravice na spornem pasu njegovega zemljišča in mu s tem odvzelo vse atribute lastninske pravice. Tudi subjektivna podlaga po tretjem odstavku 270. člena ZIZ ni podana. V tem delu je sodišče prve stopnje napačno ter iz konteksta iztrgano evaluiralo izpoved toženca, ko je dejal, da mu z začasno odredbo ne bi nastala nobena škoda; saj je toženec tudi izpovedal, da bi rad uredil okolico, tako da bo rastla trava, sicer pa bi rastel plevel. Prav to, da toženec dalj časa ne bo mogel gospodariti z zemljiščem, je gotovo škoda. Toženec bo ves čas postopka prisiljen gledati plevel na svoji zemlji. Pritožnik tudi pojasnjuje, da ni podana verjetnost tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je izjavo priče geometra P. F. napačno interpretiralo; slednji namreč o možnosti obstoja napake govori zgolj načelno, ni pa zatrdil, da naj bi geometer Verbič v letu 1989 napravil napake. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je sporazum, ki ga stranki skleneta v upravnem postopku mogoče vedno spremeniti s sodno odločbo; tožena stranka opozarja na nasprotno doktrinarno stališče. Pritožnik še opozarja, da poteka med pravdnima strankama nepravdni postopek N 85/99, ki še ni pravnomočno zaključen in v katerem je višje sodišče sodišču prve stopnje naložilo, naj mejo uredi, natančno opiše ter opravi vse potrebno za fiksiranje z mejnimi znamenji. Pravna narava obravnavane tožbe pa je uveljavljanje močnejše pravice, ki jo je dopustno uveljavljati le pod pogoji iz 137. člena Zakona o nepravdnem postopku; nepravdni postopek pa še ni pravnomočno zaključen. Zaradi navedenega pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi je določba 272. člena ZIZ; po kateri sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ter eno izmed predpostavk iz drugega odstavka istega člena.

Pritožbeno sodišča v celoti sprejema pravilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede prvega pogoja, torej glede verjetne izkazanosti, da terjatev tožnika obstoji. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo pravni standard verjetnosti - torej, da so razlogi, ki govore za obstoj določenega dejstva močnejši od razlogov, ki govore proti njegovemu obstoju, zato pritožbeni očitek v tej smeri ni utemeljen. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na dejansko ugotovitev, da je meja med zemljišči pravdnih strank v času razdelitve zemljišča parc. št. 1026 potekala po sredini močvirnatega jarka, kar med strankama ni bilo sporno. Prepričljivo je tudi ocenilo izpovedi pravdnih strank in zaključilo, da je verjetna izpoved tožnika, da se struga jarka ni premikala. Izpoved geometra P. F., ki je dopustil možnost napake pri kasnejšem vrisu sporne meje in kontrolnih točk pa je sodišče prve stopnje ocenilo pravilno ter na podlagi tega utemeljeno zaključilo, da je tožbeni zahtevek s katerim tožnik zahteva vrnitev v last in posest v tožbi natančno opredeljenega dela nepremičnine, ki si ga lasti toženec, verjetno izkazan.

Tožnik je verjetno izkazal tudi eno od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je podana predpostavka iz tretje alinee drugega odstavka citiranega člena, to je da toženec z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku. Pri takšni odločitvi je sodišče prve stopnje povsem pravilno interpretiralo izpoved samega pritožnika, ki je pojasnil, da mu z izdano začasno odredbo ne bi nastala nobena škoda. Samo dejstvo, da bo na spornem delu zemljišča rasel plevel gotovo ne predstavlja večje škode, kot je škoda, ki bi nastala tožniku ob toženčevih (že izkazanih nameravanih) posegih na zemljišču. Ob tem pritožbeno sodišče le še dodaja, da bo lahko toženec v skladu z določbo 279. člena ZIZ od tožnika zahteval povračilo morebitne škode, če se bo izkazalo, da začasna odredba ni utemeljena.

Dejstvo, da med pravdnima strankama poteka tudi nepravdni postopek za ureditev meje, ne pomeni razloga, ki bi izključeval možnost vložitve lastninske tožbe ter obravnavanega predloga za izdajo začasne odredbe, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Dejstvo, da je bila meja ugotovljena v upravnem postopku, kot pravilno opozarja pritožnik sicer res izključuje kasnejše uveljavljanje drugačnega lastninskega stanja v pravdnem postopku, vendar pa nasprotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje ni vplivalo na pravilnost izpodbijanega sklepa. V obravnavani zadevi gre namreč za posebno situacijo; saj po izjavah pravdnih strank (kar je višje sodišče v Ljubljani pojasnilo že v obrazložitvi sklepa opr. št. I Cp 33/99) meja po sredini zamočvirjenega jarka ni bila zamejničena ali so bili mejniki nepravilno vkopani in je po ugotovitvah sodišča prve stopnje sporna, kar dokazuje tudi nepravdni postopek N 85/99. Ostalih pritožbenih trditev toženca višje sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja, ker v tej fazi postopka niso odločilnega pomena.

Pritožbeni razlogi torej niso podani, sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo določbe ZIZ. V postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP na katere mora pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je višje sodišče pritožbo na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.