Jedro

Niti upravnim organom niti sodiščem zaradi drugačne pravne razlage določil ZDen (od kasnejše razlage Ustavnega sodišča) ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost države.

O sodnikovem protipravnem ravnanju govorimo le, če sodnik ni uporabil povsem jasne določbe zakona ali če je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Narava pravnega odločanja je namreč taka, da je pogosto možna različna pravna presoja obravnavanih vprašanj oziroma različna razlaga predpisov. Pravno stališče, ki ga sprejme sodnik in ki se kasneje izkaže za nepravilno, zato samo po sebi še ne pomeni protipravnega ravnanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvo tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženka plačati tožnicam odškodnino v znesku 402.000,00 EUR z obrestmi. Odločilo je še, da so tožnice dolžne povrniti toženki pravdne stroške v znesku 1.858,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje prva tožnica (glej sklep sodišča prve stopnje z dne 17.5.2010 v zvezi s sklepom pritožbenega sodišča, opr. št. II Cp 2253/2010 z dne 4.11.2010). Uveljavlja vse pritožbene razloge in priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da so tožnice vložile predmetno tožbo na podlagi določil 148. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, 40/07; v nadaljevanju OZ) in 26. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami). Iz izpodbijane sodbe pa ne izhaja, da bi sodišče tožbo obravnavalo na podlagi teh določil. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo predvsem z veljavnostjo odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-130/01 z dne 23.5.2002, in pri tem zmotno utemeljilo, da ta ne more veljati za nazaj. Meni, da to za odločitev v tej zadevi tudi sicer ni pomembno. Zahteva namreč povrnitev škode, ki ji je bila povzročena z napako upravnih in sodnih organov. Nepravilno ravnanje upravnih in sodnih organov, in sicer nepravilna uporaba Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91 s spremembami; v nadaljevanju ZDen), pa je bilo ugotovljeno z navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS. Zato se ne strinja s sodiščem prve stopnje, da za škodo nihče ne odgovarja. Ponovno opozarja na kršitev načela enakosti pred zakonom.

Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Prva tožnica zahteva od toženke plačilo odškodnine. Trdi, da so upravni organi in sodišča pri odločanju o njenem denacionalizacijskem zahtevku zmotno uporabili predpise, zato ji je nastala škoda.

Pravna podlaga tožbenega zahtevka je v 1. odstavku 26. člena Ustave, ki določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Ta ustavna odločba se navezuje na splošna pravila odškodninskega prava, in sicer na 1. odstavek 148. člena OZ, ki določa, da pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij, in na 1. odstavek 131. člena OZ, ki določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

Ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje predmetnega tožbenega zahtevka ni obravnavalo v smislu navedenih določil oziroma kot odškodninskega zahtevka. Za obstoj odškodninske odgovornosti države morajo biti kumulativno izpolnjene vse predpostavke civilnega delikta, in sicer protipravno ravnanje, pravno priznana škoda, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost povzročitelja škode. Če ni podanega že enega elementa, odškodninske odgovornosti ni. Ker je sodišče prve stopnje (pravilno) ugotovilo, da upravni organi in sodišča pri odločanju o zahtevku prve tožnice v denacionalizacijskem postopku niso ravnali protipravno, ni bilo dolžno ugotavljati prvi tožnici nastale škode, saj ne glede na njen obstoj odškodninska odgovornost toženke ni podana.

Pritožba poizkuša protipravnost ravnanja upravnih organov in sodišč pri odločanju o denacionalizacijskem zahtevku prve tožnice utemeljiti s trditvijo, da so ti odločili v nasprotju s kasneje sprejeto odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-130/01 z dne 23.5.2002, ki je določila ZDen razlagala drugače, kot do takrat že ustaljena sodna in upravna praksa.

Vrhovno sodišče RS je na občni seji dne 14.12.1995 sprejelo pravno mnenje, da je pri presoji o protipravnosti sodnikovega ravnanja potrebno izhajati iz same narave njegovega dela in da zato tega pojma ni mogoče enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih bi bila sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Podobno velja tudi za odločanje upravnega organa (v na primer denacionalizacijskem postopku). Sodna praksa je navedeno stališče o odgovornosti za sodnikovo ravnanje še dopolnila z razlogi, da o sodnikovem protipravnem ravnanju govorimo le, če sodnik ni uporabil povsem jasne določbe zakona ali če je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso (tako na primer sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 556/2002). Narava pravnega odločanja je namreč taka, da je pogosto možna različna pravna presoja obravnavanih vprašanj oziroma različna razlaga predpisov. Pravno stališče, ki ga sprejme sodnik in ki se kasneje izkaže za nepravilno, zato samo po sebi še ne pomeni protipravnega ravnanja (tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 35/98). Zgolj napačna uporaba predpisa torej še ni protipravno ravnanje.

Glede na to, da je bilo potrebno izdati omenjeno interpretativno ustavno odločbo o tem, kakšna je ustavno skladna razlaga določil ZDen, je možen le zaključek, da ni šlo za jasne zakonske določbe. Možnost različne razlage in s tem nejasnost določil ZDen dodatno potrjuje dejstvo, da niti odločitev ustavnih sodnikov ni bila soglasna. Zato v obravnavani zadevi niti upravnim organom niti sodiščem zaradi drugačne pravne razlage določil ZDen ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost države. Njihova drugačna razlaga od kasnejše razlage Ustavnega sodišča je bila v okviru pooblastil, ki jih imajo za svoje odločanje (glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 660/2007).

V zvezi s pritožbenim očitkom o veljavnosti odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-130/01 z dne 23.5.2002, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da se ta v skladu s 44. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/94 s spremembami; v nadaljevanju ZUstS) ne uporablja za razmerja, o katerih je bilo pred začetkom njenega učinkovanja že pravnomočno odločeno, kot je bilo to tudi v denacionalizacijski zadevi prve tožnice (sklep o zavrženju njene zahteve za denacionalizacijo je postal pravnomočen dne 6.4.1998). Ustavno sodišče namreč zakona ne more odpraviti, temveč ga lahko le razveljavi. Razveljavitev pa začne učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi oziroma po poteku roka, ki ga je določilo ustavno sodišče (161. člen Ustave, 43. člen ZUstS). Zato imajo tudi interpretativne ustavne odločbe lahko učinek le na razmerja, o katerih do dne, ko začne odločba Ustavnega sodišča učinkovati, še ni pravnomočno odločeno (tako tudi Ustavno sodišče RS v zadevi opr. št. Up-74/05).

Pritožbeni očitek o kršitvi načela enakosti pred zakonom je sicer nekonkretiziran. Če pa ima pritožba v mislih neenak položaj prve tožnice do tistih denacionalizacijskih upravičencev, o katerih denacionalizacijskih zahtevkih do sprejetja omenjene ustavne odločbe še ni bilo pravnomočno odločeno, na kar je prva tožnica opozorila pred sodiščem prve stopnje, pa pritožbeno sodišče še dodaja, da glede na gornjo obrazložitev to ni posledica protipravnega ravnanja upravnih organov in sodišč pri odločanju o njenem denacionalizacijskem zahtevku.

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08; v nadaljevanju ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Ker prva tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).