Jedro

Dolgovni seznam, ki ga sestavi knjigovodstvo davčnega urada in overi direktor davčnega urada, je izvršilni naslov, če davčni dolžnik dolguje davek za več let oziroma iz več izvršilnih naslovov.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 23.1.2001, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti sklepu Davčnega urada M., Izpostave R/D z dne 8.8.2000. Z njim je davčni organ prve stopnje zoper tožnika uvedel prisilno izterjavo dolga (neporavnanih obveznosti na dan 24.9.1996 v znesku 956.011,00 SIT, pripadajočih obresti na dan 31.8.1996 v znesku 1.078.260,50 SIT in stroškov za sklep prisilne izterjave v znesku 1000,00 SIT) iz osebnih prejemkov dolžnika.

V razlogih izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje med drugim navaja, da se od tožnika izterjuje davčni dolg kot izhaja iz seznama zaostalih obveznosti z dne 8.8.2000, ki je kot izvršilni naslov naveden v izpodbijanem sklepu in je njegov sestavni del. Tožnik je njegovi pravilnosti sicer ugovarjal in je v skladu z 2. odstavkom 46. člena ZDavP tudi imel možnost, da pred tedanjim postopkom prisilne izterjave preveri, ali podatki iz dolgovnega seznama ustrezajo uradnim podatkom davčnega organa. Vendar pa njegovi pavšalni ugovori, da naj bi bil davčni dolg že poravnan, niso bili podprti z dokazi, zato je presodilo, da utemeljeno niso bili upoštevani.

Tožnik v pritožbi navaja, da naj ne bi bila sodba sodišča prve stopnje pravilna oziroma poštena, saj da na račun davčnega dolga ničesar več ni dolžan. Davčna uprava Republike Slovenije naj bi namreč "sprejela" njegovo terjatev, če je pa ni uspela izterjati, zato ne more biti odgovoren on. Smiselno predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik v pritožbi ni navedel pritožbenih razlogov, zato je pritožbeno sodišče, ob upoštevanju 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo glede bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, na katere pazi po uradni dolžnosti (3. odstavek 72. člena ZUS) ter glede pravilne uporabe materialnega prava.

V zadevi gre za prisilno izterjavo zoper tožnika kot davčnega dolžnika, ki (glede na podatke upravnih spisov) zapadlih davkov ni plačal v predpisanih rokih (40. člen ZDavP). Prisilna izterjava je bila glede na 42. člen omenjenega zakona pravilno uvedena z izdajo sklepa o prisilni izterjavi, ki vsebuje vse v 43. členu ZDavP predpisane obvezne sestavine, med drugim tudi izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost, in sicer je to v obravnavanem primeru dolgovni seznam z dne 8.8.2000, ki ga je sestavilo knjigovodstvo davčnega urada in overil direktor davčnega urada.

ZDavP daje dolgovnemu seznamu, ki ga sestavi knjigovodstvo davčnega urada in overi direktor davčnega urada lastnost izvršilnega naslova, v primeru, če dolžnik dolguje davek za več let oziroma iz več izvršilnih naslovov (44. člen ZDavP).

V obravnavanem primeru iz dolgovnega seznama izhaja, po katerih odmernih odločbah se izterjuje sporna davčna obveznost, kolikšna je ta obveznost, kdaj je zapadla v plačilo, od kakšne osnove oziroma glavnice in, za katero obdobje ter po kakšni stopnji in pravni podlagi so bile obračunane zamudne obresti. Zato je po presoji pritožbenega sodišča davčni organ navedeni dolgovni seznam utemeljeno štel za izvršilni naslov v smislu 44. člena ZDavP. Tožniku, ki je ugovarjal pravilnosti dolgovnega seznama, je davčni organ prve stopnje v skladu s 46. členom ZDavP dal možnost, da je pred nadaljnjim postopkom prisilne izterjave preveril, ali podatki iz dolgovnega seznama ustrezajo uradnim podatkom davčnega organa. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje oziroma tožene stranke pred njim, da tožnik zgolj s pavšalnimi ugovori, da naj bi bil davčni dolg že plačan in ne da bi predložil dokaz o tem, v postopku ne more oziroma ni mogel uspeti.

Pritožbeno sodišče je presodilo, da v obravnavanem primeru niso podani razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je s sodbo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 73. člena ZUS.