Jedro

Policijska uprava je svojo poročilo z dne 3. 12. 2010 z navedbami, da je tožnika stisnilo, ko je samovoljno skočil med nakladano vozilo in tovorno vozilo, zapisala brez neposrednih ugotovitev o tem vprašanju, pač pa na podatkih, ki jih je dobila pri zavarovancu. Poročilo policijske postaje ne predstavlja uradne listine iz 224. člena ZPP, na kar namiguje pritožba, ko navaja, da bi ga prvo sodišče moralo upoštevati takšnega kot je. Oceno njene dokazne vrednosti o poteku dogodka je sodišče prve stopnje lahko in moralo sprejeti v skladu z 8. členom ZPP, kar ni predstavljalo njegove prekoračitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, posledico delovne nezgode pri toženkinem zavarovancu podjetju D. d.o.o. z dne 22. 10. 2010, po temelju utemeljen. Ni se strinjalo z ugovorom toženke o tožnikovi 50 % sokrivdi, niti ni sokrivde ugotovilo v nižjem deležu. O višini odškodnine bo odločilo po pravnomočnosti vmesne sodbe, ko bo upoštevalo tudi 20.500,00 EUR že izplačane odškodnine.

2. Toženka se je zoper vmesno sodbo pritožila iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbi je navajala, da sodišče prve stopnje ni ocenilo vseh izvedenih dokazov, obrazložitve o vsebini listinskih dokazov in zapisnikov o vsebini dokazov pa bi naj nasprotovale vsebini teh listin in zapisnikov. Toženka je priznavala odškodninsko odgovornost do 50 %, ker delo pri zavarovancu ni bilo organizirano povsem varno, v ostalem pa bi naj bila podana tožnikova sokrivda, ker je skočil v delovno območje viličarja. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedbam tožnika in priče A.Š., ne pa izpovedbam M.D. in M.P. ter uradnim listinam. Iz poročila Policijske postaje S.G. z dne 3. 12. 2010 namreč izhaja, da je tožnik samovoljno skočil med tovorno vozilo in osebno vozilo, katerega je M.D. z viličarjem nalagal na tovorno vozilo, v posledici česar je tožnika stisnilo. Policija ni ugotovila znakov kaznivega dejanja. Uradni dokument bi moralo upoštevati tudi sodišče prve stopnje, zato ocena, da je neprepričljiv, ker temelji na podatkih delodajalca, pomeni prekoračitev določbe 8. člena ZPP. Enako velja za prijavo škodnega primera zavarovanca z dne 26. 7. 2014, ki je zapisal, da je tožnik povsem nerazumljivo pritekel k tovoru, ko je prišlo do prekinitve nakladanja zaradi zdrsa vozila, in ga želel obdržati na viličarju. Seznanjen je bil z varnostnimi ukrepi in je vedel, da nima kaj iskati v neposredni bližini viličarja, kjer je viličaristu M.D. pomagal M.P.. Tožnik je s svojim nespametnim in samovoljnim ravnanjem ustvaril nevarno situacijo, zato toženka ocenjuje njegovo sokrivdo na 50 %. Na koncu pritožbe je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve o dejstvih sprejelo na podlagi pravilne uporabe načela proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP, to je po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Dejanske zaključke je prepričljivo obrazložilo, zato ne drži pritožbeni očitek, ki to zanika. Nasprotno se pritožba zavzema za nekritično oceno dokazov, ko želi, da bi sodišče sledilo izpovedbama direktorja zavarovanca, M.D. in njegovega zaposlenega M.P.. Oba imata v zadevi svoj interes, saj je prvemu zaradi nevarnega organiziranja dela grozil celo kazenski pregon, drugi pa je pri njem zaposlen. Tudi tožnik ima v zadevi svoj interes, vendar je njegovo izpovedbo potrdila tretja priča, A.Š., ki s tem ni obremenjen. Tudi logično izkustveno je veliko bolj verjetno, da je tožnika ob prevozno vozilo stisnil težak tovor (4 tone težko terensko vozilo), ki je zdrsnil z viličarja, ko je toženec po nalogu M.D. signaliziral pri nalaganju, kot pa da je tožnik pritekel iz ozadja, da bi težak, drseč tovor s telesno silo zadržal pred padcem z viličarja. Teža tovora je zdrobila celo lesene podložke na vilicah viličarja, kar je povzročilo nagib viličarja in zdrs tovora, česar človek s svojo močjo ne bi mogel preprečiti.

6. Policijska uprava S.G. je svojo poročilo z dne 3. 12. 2010 z navedbami, da je tožnika stisnilo, ko je samovoljno skočil med nakladano vozilo in tovorno vozilo, zapisala brez neposrednih ugotovitev o tem vprašanju, pač pa na podatkih, ki jih je dobila pri zavarovancu. Poročilo policijske postaje ne predstavlja uradne listine iz 224. člena ZPP, na kar namiguje pritožba, ko navaja, da bi ga prvo sodišče moralo upoštevati takšnega kot je. Oceno njene dokazne vrednosti o poteku dogodka je sodišče prve stopnje lahko in moralo sprejeti v skladu z 8. členom ZPP, kar ni predstavljalo njegove prekoračitve. Ob takšnem poročilu policije (med drugim, da je tožnik ob zlomu lopatice in čeljusti utrpel samo lahke telesne poškodbe) seveda ni bilo kazenskega pregona M.D. Pritožbeno sklicevanje, da zoper njega ni bil uveden nikakršen postopek v smislu krivde, ni pomembno, saj bi bilo po določbi 14. člena ZPP pravdno sodišče tudi v primeru opravljenega kazenskega postopka vezano samo na pravnomočno obsodilno sodbo, in to samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.

7. Še manjšo dokazno moč ima poročilo zavarovanca tožene stranke, ki ga pritožba imenuje listina. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo vse izvedene dokaze. Pritožbeni očitek o nasprotjih v izpodbijani sodbi med vsebino listin in zapisniki o izvedbi dokazov ter med samimi temi listinami in zapisniki, kar bi predstavljalo kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, so ostali neobrazloženi.

8. Pritožba ob vsem ne upošteva, da je tožnik škodo utrpel ob izvajanju nevarne dejavnosti toženkinega zavarovanca. Za škodo iz takega vzroka se po določbi 149. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) domneva vzročnost, zanjo pa po 150. členu OZ odgovarja imetnik nevarne stvari oziroma tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja, kar pritožba neutemeljeno zavrača. Po določbi tretjega odstavka 153. člena OZ, v zvezi z 965. členom OZ, bi tožena stranka morala dokazati tožnikovo sokrivdo, kar pa ji z navajanji o tožnikovem samovoljnem skakanju med težek drseč tovor in tovorno vozilo, nikakor ni uspelo.

9. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, na ugotovljenih dejstvih pravilno uporabilo materialno pravo, brez bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ob preizkusu pritožbenih navedb je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso utemeljene, niti podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je po 353. členu ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

10. O stroških pritožbenega postopka bo odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi.