Jedro

Tožena stranka ni spremenila ali odpravila v tem upravnem sporu izpodbijanega sklepa, saj iz izreka (kasnejšega) sklepa to ne izhaja. Tako sodišče nima podlage za postopanje po drugem odstavku 39. člena ZUS-1. Ker je sodišče ugotovilo in to med strankama ni sporno, da je napačen materialnopravni zaključek tožene stranke o neizpolnjevanju razpisnega pogoja in je posledično napačna zavrnitev vloge, ki je temeljila zgolj na presoji tega pogoja, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, pri čemer zadeve ni vrnilo v ponovno odločanje glede na kasneje že izdani sklep tožene stranke.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Javnega sklada Republike Slovenije za podjetništvo, št. S2R20/00020 z dne 24. 4. 2020, odpravi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrnila vlogo tožeče stranke na podlagi Javnega razpisa Spodbude za zagon podjetij na problemskih območjih v letih 2020 – 2021 (Uradni list RS, št. 9/20; v nadaljevanju javni razpis). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se je tožeča stranka prijavila na javni razpis za operacijo Upravljanje terjatev upnikov, komisija za dodelitev sredstev pa je pri pregledu vloge ugotovila, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja pod točko 4.2. Posebni pogoji za vlagatelja, tč. 3, da ustanovitelji vlagatelja v zadnjih 24 mesecih pred oddajo vloge niso bili družbeniki podjetja, registriranega v Republiki Sloveniji. Ker je bila lastnica podjetja tožeče stranke A.A. 100% lastnica podjetja B., trgovsko in proizvodno podjetje d.o.o. (izbrisan), ki je bilo izbrisano iz sodnega registra 13. 5. 2019, vloga tožeče stranke nima pogojev za nadaljnjo obravnavo, zato jo je tožena stranka zavrnila.

2. Tožeča stranka je zoper izpodbijani sklep vložila tožbo. V tožbi navaja, da je nesporno dejstvo, da je A.A. lastnica tožene (pravilno: tožeče) stranke, in da je bila lastnica in ustanoviteljica izbrisane družbe B. d.o.o. Ne drži pa navedba tožene stranke, da je bila A.A. ustanoviteljica tožeče stranke, saj je bila ta družba ustanovljena 16. 4. 2019, edini ustanovitelj, družbenik in plačnik ustanovitvenega kapitala pa je C.C.. Šele s sklepom z dne 20. 1. 2020, se je lastništvo tožeče stranke preneslo na novo lastnico in edino družbenico A.A., ki je torej v družbo vstopila šele devet mesecev po ustanovitvi tožeče stranke. Tožeča stranka je tako izpolnjevala pogoj za prijavo na razpis tožene stranke. Njeno vlogo bi bilo mogoče zavrniti le, če bi bilo v razpisnih pogojih izrecno navedeno, da lastnik in ne ustanovitelj v zadnjih 24 mesecih pred oddajo vloge ni bil družbenik podjetja, registriranega v Republiki Sloveniji. Tožeča stranka predlaga, da sodišče zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbijani sklep odpravi in spremeni tako, da bo vloga tožeče stranke prepoznana kot popolna in ustrezna vsem razpisnim pogojem, podredno pa, da izpodbijani sklep odpravi in vrne toženi stranki vlogo v novo odločanje. V primeru uspeha s tožbo predlaga povrnitev plačila sodne takse.

3. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sporočila, da je bilo v upravni zadevi napačno ugotovljeno dejansko stanje in sodišču predlagala, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo v ponovni postopek.

4. Tožena stranka je z vlogo z dne 23. 6. 2020 sodišču posredovala upravni spis in sporočila, da je tožena stranka skladno z načelom hitrega reševanja zadev in ob dejstvu, da o zadevi sodišče še ni odločilo, skladno s prvim odstavkom 39. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), zadevo ponovno obravnavala in odločila, kot izhaja iz priloženega sklepa, št. S2R20/00020-1 z dne 23. 6. 2020. 5. Sodišče je stranki 20. 4. 2021 seznanilo s svojimi ugotovitvami, da tožena stranka s sklepom, št. S2R20/00020-1 z dne 23. 6. 2020, ni spremenila ali odpravila v tem upravnem sporu izpodbijanega sklepa, št. SR20/00020 z dne 24. 4. 2020, saj iz izreka sklepa to ne izhaja. Tožena stranka je namreč v izreku odločila le, da se vloga ne odobri, (zgolj) v obrazložitvi pa navedla, da je ponovno obravnavala zadevo, v kateri je bil izdan sklep, št. SR20/00020 z dne 24. 4. 2020, in da je s tem sklepom ponovno odločila skladno s 1. odstavkom 39. člena ZUS-1. Tako sodišče nima podlage za postopanje po drugem odstavku 39. člena ZUS-1, ki ureja nadaljnji potek upravnega spora v primeru spremembe ali odprave odločbe v zvezi z upravnim sporom kot izrednega pravnega sredstva, ki ga določa 273. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Na prejeto obvestilo s pozivom, da se lahko glede ugotovljenih dejstev sodišča izjavi, se ni odzvala nobena stranka.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi tožeča stranka nasprotuje zavrnitvi njene vloge (prijave), oddane na javni razpis, zaradi napačnega zaključka tožene stranke, da ne izpolnjuje pogoja pod točko 4.2. Posebni pogoji za vlagatelja, tč. 3, torej da ustanovitelji vlagatelja v zadnjih 24 mesecih pred oddajo vloge niso bili družbeniki podjetja, registriranega v Republiki Sloveniji. Ta zaključek tožene stranke temelji na ugotovitvi, da je bila A.A., ki je lastnica podjetja tožeče stranke, tudi 100% lastnica podjetja B., trgovsko in proizvodno podjetje d.o.o., ki je bilo izbrisano iz sodnega registra 13. 5. 2019. Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da je bil edini ustanovitelj tožeče stranke C.C. saj se je šele s sklepom z dne 20. 1. 2020 lastništvo tožeče stranke preneslo na novo lastnico in edino družbenico A.A., ki je torej v družbo vstopila šele devet mesecev po ustanovitvi tožeče stranke, zato je tožeča stranka izpolnjevala obravnavani pogoj za prijavo na javni razpis tožene stranke.

8. Tožena stranka navedenim tožbenim ugovorom ne nasprotuje, nasprotno, v odgovoru na tožbo potrjuje, da je bilo relevantno dejansko stanje napačno ugotovljeno in sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek.

9. Ker je sodišče ugotovilo in to med strankama ni sporno, da je napačen materialnopravni zaključek tožene stranke o neizpolnjevanju razpisnega pogoja pod točko 4.2. Posebni pogoji za vlagatelja, tč. 3, saj tožena stranka tega pogoja z ugotavljanjem trenutnega lastnika namesto ustanovitelja podjetja prijavitelja ni pravilno presodila, in je posledično napačna zavrnitev vloge, ki je temeljila zgolj na presoji tega pogoja, je sodišče skladno s 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, pri čemer zadeve ni vrnilo v ponovno odločanje glede na kasneje že izdani sklep tožene stranke, št. S2R20/00020-1 z dne 23. 6. 2020. 10. Sodišče je v skladu s četrtim odstavkom 64. člena v zvezi s prvim odstavkom 27 členom ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj je šlo za pravilno presojo pravnih vprašanj, napačno ugotovljeno dejansko stanje pa je potrdila sama tožena stranka.

11. Vračilo plačane sodne takse tožeči stranki bo, v skladu s prvim odstavkom 37. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi določbo točke c opombe 6.1. taksne tarife, izvršilo sodišče po uradni dolžnosti.