Jedro

Ob dejstvu, da je drugotožena stranka dne 6.2.2003 v bližini objekta tožeče stranke izvajala miniranje in da je slednja izkazala, da ji je nastala škoda, so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da se glede na objektivno odgovornost druge tožene stranke domneva, da je škoda posledica te nevarne dejavnosti in da je bilo na toženih strankah dokazno breme za razbremenitev odgovornosti.

Izrek

Pritožbi toženih strank se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede odločitve o tožeči stranki prisojenih zakonskih zamudnih obrestih od zneska 2.910,71 EUR in glede stroškov postopka spremeni tako, da morata toženi strani solidarno plačati tožeči stranki zamudne obresti od zneska 2.910,71 EUR za čas od 6.2.2003 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero; od 28.6.2003 dalje do plačila pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

Višji tožbeni zahtevek glede zamudnih obresti od dosojene glavnice za čas od 6.2.2003 do 27.6.2003 se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženima strankama njune pravdne stroške v znesku 509,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po preteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila.

V ostalem se pritožba toženih strank zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženi stranki nosita sami svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta dolžni toženi stranki tožeči stranki v roku 15-ih dni solidarno plačati znesek 2.910,71 EUR (697.522,50 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.2.2003 dalje ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 1.711,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila, medtem, ko je višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 8.220,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.2.2003 dalje zavrnilo. Odločilo je še, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.711,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila.

Zoper ugodilni del te sodbe sta se preko svojega pooblaščenca pritožili toženi stranki. V pritožbi predlagata spremembo napadene sodbe tako, da se tudi preostali tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da se sodba v napadenem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Predlagata še, da pritožbeno sodišče tožeči stranki naloži poleg pravilno prisojenih stroškov postopka na prvi stopnji tudi da toženima strankama plača stroške pritožbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi opozarjata, da so nekatere razpoke na objektih tožeče stranke nastali že prej, kot posledica nesolidne gradnje in je zato zaključek sodišča, da sta toženi stranki za nastalo škodo objektivno odgovorni v nasprotju z mnenjem izvedencev. Razlogi sodbe o objektivni odgovornosti in vzročni zvezi med miniranjem in nastalo škodo so ključni, ki pa jih napadena sodba nima, zato ni mogoče preizkusiti zaključka sodišča, kar pomeni absolutno bistveno kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Izvedeni dokazi so potrdili trditev toženk, da je bilo miniranje izvedeno po pravilih in zaradi miniranja ni prišlo do prekomernega tresenja oz. prekomernega potresa. Tudi če bi minimalne razpoke pripisali miniranju, to ne predstavlja škode, ki presega običajne meje. Miniranje je bilo izvršeno v skladu s pravili stroke, drugotožena stranka ga je izvedla v okviru opravljanja svoje gospodarske, torej splošno koristne dejavnosti v smislu 3. odst. 133. člena OZ. Tožeči stranki nobena škoda (še) ni nastala in je po višini tudi ni dokazala. Tudi sicer bi lahko zahtevala le odpravo škode, ne pa denarja. Nobenega dokaza ni, da je bil objekt zaradi tistega dela razpok, ki so lahko posledice miniranja kakorkoli manj vreden. Stroški odprave napak niso nastali, saj ni izkazano, da bi bila odprava takih napak sploh potrebna, niti da bi tožeča stranka za to kaj plačala. Zmotni in protispisni so zaključki sodišča glede višine škode. Sodišče ne bi smelo upoštevati predračuna S., saj gre za mnenje, ki sta mu toženki nasprotovali. Na tako mnenje sodbe ne bi smelo preti. Tudi izvedenec ne bi smel pri ugotavljanju višine nastale škode izhajati iz ponudbe S.. Ne S. ne Z. strehe sploh nista videla in ta ne pušča. Potreba popraviti streho in strošek, ki naj bi s tem nastal je popolnima nedokazan. Zato je zmoten zaključek, da bi stroški za njeno popravilo znašali 450.000,00 SIT. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je od zneska 2.910,71 EUR prisodilo zakonske zamudne obresti od 6.2.2003 do plačila. Zamudne obresti bi lahko tekle kvečjemu od dneva sodbe dalje, če bi bila tožeča stranka upravičena do denarne odškodnine in le dokler ne dosežejo dvojne glavnice. Tudi odločitev, da obe stranki odgovarjata solidarno in neomejeno je materialnopravno zmotna, saj sodišče ni uporabilo določb 964. in 965. člena OZ. Zmotno pa je sodišče uporabilo določbe ZPP tudi glede odločitve o stroških postopka. Zaključek, da je tožeča stranka 100% uspela po temelju je napačen, saj sta toženki pretežno izpodbili domnevo vzročnosti in odgovornost. Tožeča stranka je (prav: toženi stranki sta) dokazala, da kar 80% nastale škode ne izvira iz miniranja kot nevarne dejavnosti. Torej sta toženki po temelju uspeli z 80%. Sodišče bi tožeči stranki lahko priznalo največ 12,6% stroškov, toženkama pa 87,4% stroškov.

Pritožba toženih strank je delno utemeljena.

Tudi iz pritožbe ni razvidno, da bi bilo za toženi stranki sporno, da je miniranje nevarna dejavnost. Ob dejstvu, da je drugotožena stranka dne 6.2.2003 v bližini objekta tožeče stranke izvajala miniranje in da je slednja izkazala, da ji je nastala škoda, so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da se glede na objektivno odgovornost druge tožene stranke domneva, da je škoda posledica te nevarne dejavnosti in da je bilo na toženih strankah dokazno breme za razbremenitev odgovornosti. Dokazati sta bili dolžni, da nastala škoda ne izvira iz te nevarne dejavnosti oz. da obstojijo oprostitveni razlogi iz 153. člena OZ. Dokazni zaključki sodišča prve stopnje so, da toženi stranki, na katerih je bilo dokazno breme, nista dokazali, da miniranje ni bilo vzrok poškodb na strehi tedaj novega objekta tožeče stranke, glede nastalih poškodb v notranji strani stavbe pa je sodišče s pomočjo izvedencev ugotovilo, da večji del razpok sicer ni posledica predmetnega miniranja, povsem pa ni bilo mogoče izključiti možnosti, da se v času miniranja vsaj del razpok ni delno povečal kot tudi ni bilo v celoti opustiti možnosti, da so določene razpoke nastale kot posledica miniranja. Po mnenju izvedencev pa je vpliv miniranja na delovanje in povečanje razpok omejen na največ do 20%. Ob takem stanju je torej jasno, da toženi stranki nista dokazali, da miniranje ni bilo vzrok za škodo na strehi objekta tožeče stranke in za 20% v objektu ugotovljenih razpok. To pa pomeni, da ni moč pritrditi pritožbi, da je zaključek sodišča, da sta toženi stranki za nastalo škodo objektivno odgovorni v nasprotju z mnenjem izvedencev. Ker krivda ni predpostavka objektivne odgovornosti dejstvo, da je bilo miniranje izvedeno po pravilih toženih strank ne razbremenjuje. Splošno koristna dejavnost v smislu 3. odst. 133. člena OZ je dejavnost, ki jo določeno okolje priznava kot potrebno in koristno in ki ne služi le interesom omejenega, v naprej določenega kroga subjektov (II Ips 473/2001). S trditvijo, da je drugotožena stranka miniranje izvedla v okviru opravljanja svoje gospodarske dejavnosti ta nikakor ni izkazala, da je šlo v obravnavanem primeru za škodo, ki je posledica opravljanja splošne koristne dejavnosti v smislu 3. odst. 133. člena OZ, saj gospodarska dejavnost ni sinonim splošno koristne dejavnosti. Ker oškodovanec pridobi zahtevek za povračilo škode v trenutku nastanka škode, ne pa šele, ko škodo odpravi, na samo ugotovitev obstoja škode pa tudi ne vpliva dejstvo, ali je bila škoda do izdaje sodbe odpravljena, pritožbenih trditev, da tožeči stranki škoda še ni nastala in da je po višini tudi ni dokazala ni mogoče pritrditi. Način povrnitve škode je določen v 164. členu OZ, pri čemer ima glede na določilo 4. odst. citirane zakonske določbe oškodovanec pravico do izbire med možnima načinoma povrnitve premoženjske škode. Plačila denarne odškodnine ne more zahtevati le, če okoliščine primera opravičujejo vzpostavitev prejšnjega stanja. Da v konkretnem primeru plačilo denarne odškodnine ne bi bilo primerno toženi stranki tekom postopka sploh nista trdili. Razlogov za tako sklepanje pa ne vidi niti pritožbeno sodišče. Zato tudi pritožbenih očitkov, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki prisodilo denarno odškodnino ni mogoče upoštevati. Ugovore, ki sta jih toženi stranki podali na predračun S. je sodišče prve stopnje, kolikor so bili ti upravičeni, upoštevalo (glej 9. in 10. stran obrazložitve sodbe). Sicer pa je sodišče prve stopnje škodo po višini ugotavljalo na podlagi izvedenskega mnenja Z. (glej 9. str. obrazložitve), na katero pa toženi stranki tekom postopka nista podali pripomb, zlasti pa ne trditev, da izvedensko mnenje pri ugotavljanju višine ne bi smelo izhajati iz ponudbe S.. Toženi stranki tekom postopka tudi trditvam tožeče stranke o poškodbah na strehi in škodi v višini 450.000,00 takratnih SIT sploh nista oporekali. Tako pritožbenih trditev, da pri izdelavi izvedenskega mnenja ne bi smeli izhajati iz ponudbe S. in da je škoda na strehi nedokazana dejansko predstavljajo nedovoljene pritožbene novote po 1. odst. 337. člena ZPP in jih zato niti ni mogoče upoštevati. Tudi pritožbenega stališča, da odločitev sodišča prve stopnje, da obe stranki odgovarjata solidarno in neomejeno ni materialnopravno zmotna ni mogoče sprejeti. S tem, ko je sodišče prve stopnje prvotoženo stranko solidarno zavezalo na plačilo zneska 2.910,71 EUR (697.522,50 SIT) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ni niti približno preseglo omejitve zavarovalne vsote na katero se je ta sklicevala, saj je bila ta, po navedbah prvotožene stranke limitirana do zneska 4.278.889,00 SIT (list. št. 27 spisa).

Prav pa ima pritožba toženih strank, ko trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje glede višine obrestne mere prisojenih zamudnih obresti na dosojeno glavnico upoštevati, da gre v konkretnem primeru za tako imenovano nečisto odškodninsko terjatev za premoženjsko škodo. V tem delu je res sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejetega na občni seji 26.2.2002 (Pravna mnenja I/2002). Po tem mnenju gredo oškodovancu zamudne obresti že od uveljavitve OZ dalje (od 1.1.2002), če zamuda ni nastala kasneje in sicer od 1.1.2002 oz. od nastanka zamude (v našem primeru od 6.2.2003) do 27.6.2003 po obrestni meri v višini razlike med predpisano obrestno mero in temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 naprej (od prenehanja veljavnosti ZPOMZO-a) pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti. Zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje stopnje glede prisojenih obresti ustrezno temu načelnemu pravnemu mnenju spremenilo.

Tudi pritožbenemu stališču, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe ZPP pri odločitvi o stroških postopka je potrebno pritrditi. Tožeča stranka je uveljavljala plačilo zneska 11.131,38 EUR, sodišče pa ji je prisodilo znesek 2.910,71 EUR. To pomeni, da je uspela le z 26,15% svojega zahtevka. Stroški tožeče stranke znašajo 3.895,95 EUR, upoštevajoč njen uspeh to predstavlja znesek 1.018.79 EUR. Stroški toženih strank znašajo 2.069,82 EUR, upoštevajoč njun uspeh v višini 73,85% to predstavlja znesek 1.5028,56 EUR. Po medsebojnem pobotu je tožeča stranka dolžna toženima povrniti še 509,77 EUR stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženi stranki s pritožbo glede glavnega zahtevka nista uspeli, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama nosita pritožbene stroške.