Jedro

Razveljavitev odločitve o primarnem tožbenem zahtevku, narekuje razveljavitev odločitve o eventualnem tožbenem zahtevku. Eventualni tožbeni zahtevek je namreč postavljen le za primer, če bo primarni tožbeni zahtevek (v celoti) zavrnjen.

Tradicionalno velja, da služnost voženj vsebuje tudi služnost pešpoti. Uporaba moderne kmetijske mehanizacije ne pomeni razširitve služnosti, če je namen gospodujočega zemljišča ostal isti oz. če se vsebina služnosti ne spremeni (v konkretnem primeru gre še za kmetijsko zemljišče) in je pot dovolj utrjena in široka, da prenese novo obremenitev.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede zavrnitve primarnega tožbenega zahtevka razveljavi v delu, kolikor obsega služnost hoje in voženj z vozili za uporabo za kmetijske namene, glede zavrnitve podrednega tožbenega zahtevka in glede odločitve o stroških pa se razveljavi v celoti ter se zadeva v razveljavljenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V preostalem delu (glede zavrnitve primarnega tožbenega zahtevka v presežku nad služnostjo hoje in voženj z vozili za uporabo za kmetijske namene) se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: “Za potrebe nepremičnin parc. št. 772/1, parc. št. 772/3, parc.št. 772/4 in parc. št. 771/1, vse k. o. S., ki so v lasti tožnika, obstaja v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin služnostna pravica hoje in voženj z vsemi vozili po obstoječi poti v širini 3,5 metra, kar je vrisano v mapno kopijo, v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 748, k.o. S., last toženke. Toženka je dolžna v roku 15 dni izstaviti tožniku za vknjižbo primerno listino, na podlagi katere bo za potrebe nepremičnin parc. št. 772/1, parc. št. 772/3, parc.št. 772/4 in parc. št. 771/1, vse k.o. S., kot gospodujoče stvari, mogoč zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili v breme nepremičnine parc. št. 748 k.o. S. kot služeče stvari oziroma lahko katerakoli stranka predlaga vpis v zemljiško knjigo na podlagi te sodne odločbe. Toženki se prepoveduje vsakršno poseganje v zgoraj opisano služnostno pravico.“ Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, ki se glasi: „ Za potrebe nepremičnine parc. št. 772/1, parc. št. 772/3, parc.št. 772/4 in parc. št. 771/1, vse k. o. S., last tožnika, obstaja v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin, služnostna pravica hoje in voženj z vsemi vozili po poti širine 3 metrov in dolžine cca 32 metrov, ki poteka za kaščo na parc. št. 748, k. o. S., kot je tudi na skici izvedenskega mnenja izvedenca A. B. in se takšna služnost poti na podlagi skice in sodbe vknjiži v zemljiški knjigi. Toženka je dolžna v roku 15 dni izstaviti tožniku za vknjižbo primerno listino, na podlagi katere bo za potrebe nepremičnin parc. št. 772/1, parc. št. 772/3, parc.št. 772/4 in parc. št. 771/1, vse k. o. S., kot gospodujoče stvari, mogoč zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili v breme nepremičnine parc. št. 748 k. o. S. kot služeče stvari oziroma lahko katerakoli stranka predlaga vpis v zemljiško knjigo na podlagi te sodne odločbe. Toženki se prepoveduje vsakršno poseganje v zgoraj opisano služnostno pravico.“ Sklenilo je še, da je tožnik dolžan toženki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v znesku 2.166,01 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po prejemu sodbe dalje do izpolnitve obveznosti.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo pravno relevantnega dejstva, da je nepremičnine parc. št. 772/1, 772/4, 772/3 in 771/1, vse k. o. S., kupil od pravnega prednika A. in F.K. v začetku leta 2003. Pot preko nepremičnine toženke, ki jo je kupila leto kasneje, je od nakupa nemoteno uporabljal, dokler ni toženka namestila ograje in vrat, zaradi česar je 24.12.2008 vložil tožbo zaradi motenja posesti. Služnostno pravico so pridobili že njegovi pravni predniki na podlagi stoletnega izvrševanja služnosti. Ne strinja se z zaključkom, da ni verjetna trditev tožnikovega pravnega prednika, da je dostopal preko zemljišč v lasti toženke. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj pravnemu predniku ne verjame. Zaključilo je celo, da pravni prednik ni obrazložil, kakšne potrebe so narekovale občasno uporabo sporne poti. Da bi sporno pot zgolj občasno uporabljal, priča A. K. sploh ni izpovedal. Izpovedal je, da je pot preko parcele toženke glavna pot in da jo je uporabljal za dostop do svojih zemljišč odkar je v vasi, to je 43 let. Pojasnil je torej, da pot, ki vodi od hleva poleg hiše, služi le kot zasilna pot, glavna pa je pot, ki vodi preko toženkine parcele. Poleg tega A. K. med zaslišanjem ni nihče vprašal, za katere potrebe je uporabljal sporno pot. ZPP pa določa, da se od priče zahteva, naj pove vse, kar ve o dejstvih, nato pa se ji postavljajo vprašanja, da se njena izpoved preizkusi, dopolni ali razjasni. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo, da priči A. S. starejši in A. S. mlajši zaradi lastnih interesov krivo pričata, pri čemer njunih izpovedi ni povzelo in ni razložilo, čemu jima ne verjame. Izvedenec gradbene stroke je neizpodbitno ugotovil, da ni druge potne povezave od zatrjevane, dopustil je le možnost, da bi se ponovno vzpostavila pot za kaščo. Iz izvedenskega mnenja nedvomno izhaja, da tožnik dostopa do svojih nepremičnin preko drugih parcel, razen preko parcele toženke, nima, trasa preko javne poti ni smiselna, druge poti pa nimajo ustrezne širine ter utrjenega vozišča in bi njihova utrditev predstavljala previsok strošek. Izvedenec je dopustil dve možni poti, obe preko toženkine nepremičnine parc. št. 748. Tožnik je zato postavil podredni tožbeni zahtevek, saj je logično, da se vzpostavi služnostna pravica, četudi jo je treba prestaviti za par metrov, tam, kjer se je občasno tudi vozilo in je manj obremenjujoča. Sodišče prve stopnje izvedenskega mnenja sploh ni upoštevalo in ni obrazložilo, zakaj je izvedenca sploh postavilo in kaj je na podlagi izvedenskega mnenja zaključilo. Ker je izvajalo dokaz z izvedencem, potem pa ga ni upoštevalo, je kršilo 11. člen ZPP, iz katerega izhaja, da si mora sodišče prve stopnje prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja, da A. K. ni izpovedal, da bi sporno pot preko parcele toženke uporabljal le občasno. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da je A. K. izpovedal, da je občasno uporabljal zemljišče toženke v delu obstoječe dovozne poti preko dvorišča med gospodarskimi poslopji (vtoževano pot), a le takrat, ko ni uporabljal zgornje poti po lastnem zemljišču. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 22.9.2009 pa izhaja, da je A. K. izpovedal, da se je za dostop do zemljišč, ki jih je kasneje prodal tožniku, uporabljala kot glavna pot ta, ki vodi preko dvorišča toženke. Za dostop do teh zemljišč pa je uporabljal tudi zgornjo pot, ki vodi od stanovanjske hiše na parc. št. 764 do njive na parc. št. 766. Sodišče prve stopnje je s tem zagrešilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007, v nadaljevanju ZPP), saj je o odločilnem dejstvu, ali je pravni prednik tožnika pot preko zemljišča toženke uporabljal za dostop do svojih zemljišč, ki jih je kasneje prodal tožniku, nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o izpovedi A. K. in njegovo dejansko izpovedjo. Sodišče prve stopnje je izpoved A. K. vzelo za izhodišče dokazne ocene, na zmotno povzeti izpovedi te priče pa tudi pomembno temelji argumentacija sodišča prve stopnje, zakaj tožnik za potrebe svojih nepremičnin ni priposestvoval stvarne služnosti na nepremičnini toženke. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje o tem, kakšne potrebe so narekovale občasno uporabo poti čez toženkino dvorišče, samo sklepalo z utemeljitvijo, da A. K. tega ni obrazložil. Izhodišče sodišča prve stopnje, da je pot čez dvorišče toženke pravni prednik tožnika le občasno uporabljal, je v skladu z zgoraj obrazloženim napačno. Poleg tega se na podlagi prvega odstavka 239. člena ZPP lahko priči postavljajo vprašanja, da se njene izpovedbe preizkusijo, dopolnijo ali razjasnijo. Če je sodišče prve stopnje štelo navedeno dejstvo (za kakšne potrebe je pot čez dvorišče uporabljal) za pomembno, pa priča v okviru prostega in neprekinjenega pripovedovanja o tem ni izpovedala, bi jo sodišče prve stopnje moralo o tem vprašati. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je v skladu s pravili proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP bistveno, da je argumentacija sodišča logično prepričljiva in življenjsko sprejemljiva. Tem kriterijem obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi s presojo verodostojnosti prič A. S. starejšega in A. S. mlajšega v celoti zadosti.

Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki z ugotovljeno kršitvijo niso obremenjene, izhaja, da so bila tožnikova zemljišča tudi v času, ko so bila v lasti tožnikovih pravnih prednikov, pašniki in travnik, ki jih je pravni prednik tožnika kosil ročno, kasneje pa tudi s kosilnico. Pravni predniki tožnika so torej, če so za dostop do svojih nepremičnin res uporabljali pot čez nepremičnino toženke (v ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje šele ugotoviti ali to sploh drži), slednjo uporabljali le za pešpot in vožnjo s kmetijskimi stroji za kmetijske namene, ne pa z vsemi vozili za vsakršne namene. Tradicionalno velja, da služnost voženj vsebuje tudi služnost pešpoti. Uporaba moderne kmetijske mehanizacije ne pomeni razširitve služnosti, če je namen gospodujočega zemljišča ostal isti oz. če se vsebina služnosti ne spremeni (v konkretnem primeru gre še za kmetijsko zemljišče) in je pot dovolj utrjena in široka, da prenese novo obremenitev. Po povedanem tožbeni zahtevek v delu, ko tožnik zahteva ugotovitev služnostne pravice, ki presega vožnje z vozili za uporabo za kmetijske namene (tožnik namenov služnosti v tožbenem zahtevku podrobno ne opredeli, zato je šteti, da zahteva ugotovitev služnosti voženj z vsemi vozili in za vse namene), ni utemeljen in je v tem delu tudi pravilno zavrnjen.

Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke. Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka ni relevantno, saj se na pravno relevantna dejstva za ugotovitev obstoja stvarne služnosti na nepremičnini toženke, ki so dejansko izvrševanje služnosti v najmanj dvajsetletnem priposestvovalnem obdobju s strani tožnika oziroma njegovih pravnih prednikov (drugi odstavek 217. člena Stvarnopravnega zakonika, Ur. l. RS št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ), ne nanaša. Zato se sodišče prve stopnje do izvedenskega mnenja ni bilo dolžno opredeljevati. Dokaz z izvedencem je bil postavljen v zvezi z ugotovitvijo odločilnih dejstev za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi na prenehanje služnosti (222. člen SPZ). Glede pritožbenih navedb o tem, da tožnik nima drugih možnih poti za dostop do svojih nepremičnin, razen poti, ki vodi čez zemljišče toženke, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da navedena okoliščina glede na pogoje za priposestvovanje stvarne služnosti iz drugega odstavka 217. člena SPZ ne more utemeljevati tožbenega zahtevka. Za take primere je v 88. členu SPZ predviden institut nujne poti.

Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede zavrnitve primarnega tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na obstoj služnosti hoje in voženj z vozili za uporabo za kmetijske namene, glede podrednega tožbenega zahtevka in odločitve o stroških pa v celoti ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

V skladu s tretjim odstavkom 182. člena ZPP lahko tožeča stranka z eno tožbo uveljavlja dva ali več tožbenih zahtevkov tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu tožbenemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen. Pritožbeno sodišče je odločitev o primarnem tožbenem zahtevku deloma razveljavilo, zato bo sodišče prve stopnje moralo ponovno odločati o njegovi utemeljenosti v razveljavljenem delu. Navedeno narekuje razveljavitev odločitve o zavrnitvi podrednega tožbenega zahtevka brez presoje utemeljenosti pritožbenih razlogov, ki se nanašajo nanj. Podredni tožbeni zahtevek je namreč postavljen le za primer, če bo primarni zahtevek (v celoti) zavrnjen.

V ponovljenem postopku bo treba ponovno opraviti dokazno oceno po metodičnih napotkih 8. člena ZPP, pri tem pa izhajati iz dejanske izpovedi A. K. glede voženj po poti čez dvorišče toženke, ki jo je treba v razlogih sodbe korektno povzeti. Če se ugotovi, da zatrjevana priposestvovana služnost obstoji, bo treba presojati še utemeljenost ugovora toženke, da ji ob nakupu nepremičnine ni bilo znano, da je nepremičnina obremenjena z obravnavano služnostjo, da obremenitev nepremičnine ni bila vpisana v zemljiški knjigi in da je zato z dobroverno pridobitvijo lastninske pravice na služečem zemljišču, nevpisana stvarna služnost prenehala (prim. 10. člen SPZ in 8. člen ZZK.1).

Razveljavitev odločitve o stroških je posledica delne razveljavitve sodbe, odločitev o pritožbenih stroških pa temelji na določbi četrtega odstavka 165. člena ZPP.