14. 4. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. iz Z., na seji senata dne 28. marca 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 139/2004 z dne 21. 12. 2004 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 395/2003 z dne 5. 12. 2003 in s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 154/2003 z dne 23. 5. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku pritožnika (tožnika v socialnem sporu) na razveljavitev odločbe tožene stranke (Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije – v nadaljevanju Zavod) št. P-9875432 z dne 13. 11. 1997. S to odločbo je Zavod zavrnil pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 9. 10. 1997, s katero je Zavod zavrnil pritožnikovo zahtevo za odmero akontacije vojaške predčasne pokojnine brez zmanjšanja zaradi predčasnega odhoda v pokoj, zaradi dopolnitve predpisane starosti. Sodišče je pritožnikovemu zahtevku na razveljavitev odločbe Zavoda ugodilo, ker je ugotovilo, da je Zavod o isti stvari že odločil s pravnomočno odločbo z dne 30. 9. 1998. S to odločbo je Zavod odločil, naj se pritožniku od 10. 8. 1997 dalje akontacija vojaške pokojnine izplačuje brez zmanjšanja za 8 %, zaradi predčasnega odhoda v pokoj, in sicer v višini 78 % od osnove. Tožbeni zahtevek pritožnika, s katerim je zahteval, naj Zavod obračuna in izplača prikrajšanje pri izplačevanju predčasne starostne vojaške pokojnine, in sicer razliko v priznani višini 78 % od pokojninske osnove do upravičene višine 83 % od osnove, z vsemi uskladitvami in zakonitimi obrestmi od 10. 8. 1997 do plačila, nadalje pa mu mora Zavod vojaško pokojnino izplačevati v višini 83 % od pokojninske osnove ter o tem izdati novo odločbo o predčasni starostni pokojnini, pa je sodišče zavrnilo. Navedeni zahtevek, ki ga je pritožnik opredelil kot odškodninski zahtevek zoper Zavod, je sodišče zavrnilo, ker je štelo, da niso izpolnjeni pogoji, ki jih za uveljavljanje odškodninske odgovornosti Zavoda določata 289. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in nasl. – v nadaljevanju ZPIZ/92) in 172. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – ZOR). Višje sodišče je pritožbo pritožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je revizijo v delu, ki se nanaša na zavrnitev odškodninskega zahtevka, kot nedovoljeno zavrglo, ker pritožnik ni navedel vrednosti odškodninskega zahtevka. V ostalem je revizijo zavrnilo. Pritožniku je pojasnilo, da mu je bila akontacija vojaške pokojnine odmerjena na zanj sporen način z odločbama z dne 13. 5. 1993 (akontacija predčasne pokojnine z odbitkom zaradi predčasne upokojitve) in z dne 30. 9. 1998 (akontacija predčasne pokojnine brez odbitka zaradi predčasne upokojitve). Če se pritožnik z načinom odmere ni strinjal, bi to po mnenju sodišča, lahko uveljavljal s pravnimi sredstvi zoper navedeni odločbi, vendar, kot ugotavlja sodišče, tega ni storil. Zato je sodišče štelo, da Zavodu ni mogoče očitati nezakonitosti.

Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da mu je bila s pravnomočno odločbo Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu z dne 1. 9. 1992 priznana pravica do predčasne pokojnine v višini 83 % od pokojninske osnove, zmanjšane glede na dopolnjeno pokojninsko dobo na 74,7 %. Na podlagi Odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92) pa mu je bila odmerjena akontacija vojaške pokojnine v višini 78 %. Kasneje mu je bila na podlagi Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (v nadaljevanju ZPIZVZ) tako odmerjena akontacija prevedena v pokojnino v isti višini. S tem se ne strinja, saj meni, da se s tem posega v pridobljene pravice. Meni, da mu je bila z navedeno odločbo pravica do pokojnine že priznana in odmerjena, zato za novo odmerjanje pokojnine ni pravne podlage. Meni, da mu pripada pokojnina v višini, kot je bila določena z odločbo z dne 1. 9. 1992. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je odločba o odmeri akontacije pravnomočna. Navaja še, da sodišče prve stopnje zakonitosti odločbe z dne 13. 11. 1997 ni presojalo, kljub temu, da je izrecno zahteval njeno razveljavitev. Zatrjuje kršitev 14., 22., 26. in 50. člena Ustave.

B.

V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnik izpodbija odločitvi Vrhovnega sodišča o zavrženju in zavrnitvi revizije. Zato lahko Ustavno sodišče presoja le navedbe pritožnika v zvezi z navedenima odločitvama, ne more pa presojati navedb o kršitvi pravic, ki so predmet drugih postopkov. Kot je pritožniku pojasnilo že Vrhovno sodišče, bi lahko pravilnost odmere akontacije vojaške pokojnine, ki je bila predmet odločb Zavoda z dne 13. 5. 1993 in z dne 30. 9. 1998, ter odmere vojaške pokojnine, ki je bila predmet odločbe Zavoda z dne 4. 11. 1998, izpodbijal s pravnimi sredstvi na način in po postopkih, predpisanih v ZPIZ/92 in Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. – ZDSS/94), česar pa pritožnik, kot izhaja iz izpodbijanih sodnih odločb, ni storil. Glede na navedeno Ustavno sodišče navedb pritožnika, s katerimi izraža nestrinjanje z načinom odmere akontacije vojaške pokojnine oziroma kasnejšo odmero vojaške pokojnine po ZPIZVZ, ki sta bili predmet navedenih odločb, ni upoštevalo. V postopkih, končanih z navedenimi odločbami, bi pritožnik ob izpolnjenih pogojih iz ZUstS namreč lahko vložil samostojne ustavne pritožbe.

Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 14., 22., 26. in 50. člena Ustave, vendar jih z navedbami v ustavni pritožbi ne izkaže. V ustavni pritožbi pritožnik sicer obširno pojasnjuje svoje razumevanje izpodbijanih sodnih odločb ter materialnega prava, ki ureja izplačevanje akontacij vojaških pokojnin ter pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev. Vendar s tem izraža le svoje nezadovoljstvo z ugotovljenim dejanskim stanjem in uporabo materialnega prava. Pritožniku je zato treba pojasniti, da Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi prava. Z navedbami, s katerimi pritožnik izraža zgolj svoje nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in s pravnimi stališči, na katerih temeljita izpodbijani odločitvi sodišča, namreč ne more utemeljiti zatrjevanih kršitev človekovih pravic.

Kot izhaja že iz prve točke te obrazložitve, je neutemeljen tudi pritožnikov očitek, da sodišče prve stopnje ni presojalo odločbe Zavoda z dne 13. 11. 1997, katere razveljavitev je zahteval. Sodišče je zahtevku ugodilo in odločbo razveljavilo.

Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan