Jedro

Ugotovljeno vrednost vrednostnih papirjev je šteti za prihranek, čeprav so bili vrednostni papirji pridobljeni iz sredstev odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 6.9.2004, s katero je zavrnila njeno prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči za postopek, ki teče pod opr.št. ... V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da je po ugotovitvah tožene stranke tožeča stranka od februarja do julija 2004 prejela v povprečju mesečno 65.980,00 SIT invalidske pokojnine, v tem obdobju je prejela tudi varstveni dodatek v višini 120.448,00 SIT, kar pomeni, da njeni dohodki ne presegajo veljavnega cenzusa, enako velja tudi za vrednost njenega osebnega avtomobila T. Vendar pa je tožeča stranka imetnica vrednostnih papirjev, katerih skupna vrednost po enotnem tečaju Ljubljanske borze vrednostnih papirjev na dan 2.9.2004 oziroma podatkov G. borznoposredniške družbe d.d. znaša 2,474.781,85 SIT in presega premoženjski cenzus 20 minimalnih bruto plač (1. odstavek 19. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči - ZBPP), ki znaša 2,350.000,00 SIT. Tožeča stranka naj bi te vrednostne papirje kupila s sredstvi, pridobljenimi od Zavarovalnice Triglav iz naslova nepremoženjske škode zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. 19. člen ZBPP ne predvideva izvzema premoženja, ki je bilo pridobljeno z dohodki iz naslova nepremoženjske škode zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka utemeljeno zavrnila prošnjo tožeče stranke za izredno brezplačno pravno pomoč. Po določbi 2. odstavka 12. člena ZBPP (Ur. l. RS, št. 96/2004) se finančni položaj prosilca v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči ne ugotavlja, če prosilec na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialnovarstvene dajatve (izredna brezplačna pravna pomoč). Tožeča stranka je v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči navedla, da prejema varstveni dodatek, vendar pa po presoji sodišča tega varstvenega dodatka po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 20/2004 - ZPIZ) ni mogoče šteti za denarno socialno pomoč po 2. odstavku 12. člena ZBPP, čeprav se določilo 2. odstavka 12. člena ZBPP izrecno ne omejuje na Zakon o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 36/2004 - ZSV), pa vendarle ta ureja socialnovarstvene dajatve na univerzalni ravni (1. člen) ter tudi njegov namen ustreza splošnemu namenu varstvenega dodatka v konkretnih okoliščinah, ki ga tožeča stranka prejema po ZPIZ. Čeprav sta tako ZSV kot ZPIZ po namenu podelitve omenjene socialne pravice preživetja upravičenca v smislu minimalnih življenjskih potreb sorodna, pa vendarle ta splošna sorodnost namena ne odtehta pomembnih specifičnih razlik med dodeljevanjem denarne socialne pomoči po ZSV in varstvenega dodatka po ZPIZ. Način in specialni kriteriji odmere denarne socialne pomoči po ZSV so obsežno in podrobno urejeni v III. poglavju ZSV (socialnovarstvene dajatve), medtem ko je na povsem na drug način in z drugimi specialnimi kriteriji (vključno s trajanjem) odmera varstvenega dodatka urejena v VI. poglavju ZPIZ.

Za razrešitev konkretnega spora je treba uporabiti določili 14. in 19. člena ZBPP, ne pa določilo 2. odstavka 12. člena ZBPP. Določilo 14. člena ZBPP ureja, kaj je treba upoštevati kot dohodek in je v zvezi s tem izvzeta odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Vendar pa dejstva v konkretnem primeru nesporno kažejo, da vrednostni papirji tožnika niso dohodek, ampak prihranki oziroma njegovo premoženje. V zvezi z ugotavljanjem premoženja pa določilo 19. člena ZBPP pravi, da se ne glede na določbe tega zakona kot premoženje ne upošteva premoženje, ki je navedeno v štirih alineah in med njimi ni odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ker ima tožeča stranka omenjeno denarno vrednost kot prihranek v obliki vrednostnih papirjev in ne gre za premoženje, ki bi ga prejemala kot dohodek, je uporaba določb 14. in 19. člena ZBPP tožene stranke pravilna. V zvezi z oceno tega premoženja tožeča stranka ni imela konkretiziranih ugovorov, zato je sodišče štelo, da je ugotovljena vrednost premoženja tožeče stranke pravilna glede na priložene listine v spisu. Glede ugovora, da je tožeča stranka z odločbo dobila brezplačno pravno pomoč, z izpodbijano odločbo v tem primeru pa ne, sodišče utemeljuje, da je bila predmet preizkusa zakonitosti v tem postopku samo izpodbijana odločba in ne še kakšna druga odločba, da sodišče v presoji zakonitosti ni vezano na prakso organov, ki v upravnem postopku odločajo o prošnjah za brezplačno pravno pomoč in da enotna praksa odločanja veže sodišče samo v sodnih, to je upravnih sporih v skladu z določilom 22. člena Ustave.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kranju želela vložiti pritožbo, ki pa je po zakonu ni mogla, ker ni odvetnik. Zato je zaprosila za brezplačno pravno pomoč in jo je z odločbo z dne 11.3.2003 tudi dobila. Zaradi dolgotrajnosti postopka, čeprav v isti zadevi, je bila opr. št. zadeve nekajkrat zamenjana za novo in se zadeva nerazumno dolgo vleče. Okrožno sodišče v Kranju zatrjuje, da so zadeve različne, kar pa ni res.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene zaradi razlogov, kot jih je navedla v svoji odločbi. Dejstvo, da je bilo prosilcu z odločbo sodišča z dne 11.3.2003 ugodeno v obsegu brezplačne pravne pomoči za pritožbeni postopek v pravdi tukajšnjega sodišča (ki sedaj teče pod opr. št. ...), ne more vplivati na odločitev v tej zadevi. Ob omenjeni odločitvi sodišče ni razpolagalo s podatki o obstoju omenjenih vrednostnih papirjev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da varstvenega dodatka po ZPIZ ni šteti za denarno socialno pomoč po ZSV, zaradi razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. Sodišče med razlogi pravilno navaja, da zaradi razmejitve zakonske materije med ZSV in ZPIZ invalidom ni onemogočeno uveljavljanje pravice do brezplačne pravne pomoči. Po 2. odstavku 20. člena ZSV ima namreč vsakdo, ki si ne more preživetja zagotoviti s pravicami zavarovanja, pravico do denarne socialne pomoči v višini in pod pogoji, določenimi s tem zakonom. Zato ugotovitev, da je tožeča stranka prejemnica varstvenega dodatka v konkretnem primeru še ne pomeni, da ni bilo treba ugotavljati finančnega položaja tožeče stranke.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da odškodnina, prejeta za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ne šteje v dohodek prosilca, ker jo določba 14. člena ZBPP izrecno izvzema. Toda ker se po določbi 15. člena ZBPP lastni dohodek prosilca ugotavlja za obdobje šest koledarskih mesecev pred mesecem vložitve prošnje, pa je v tem primeru ugotovljeno vrednost vrednostnih papirjev, čeprav pridobljenih iz sredstev dne 31.1.1995 izplačane odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, in torej pred obdobjem šest koledarskih mesecev pred vložitvijo prošnje (vložena 10.8.2004), šteti za prihranek oziroma premoženje, ki ga po 2. odstavku 19. člena ZBPP ni šteti kot premoženje, ki je izvzeto. Po 1. odstavku 19. člena ZBPP se ne glede na določbe tega zakona brezplačna pravna pomoč ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 20 minimalnih plač. Ker ni spora o tem, da prihranki tožeče stranke presegajo višino 20 minimalnih plač, je odločitev tožene stranke pravilna.

Pritožbeni ugovor, da je tožeči stranki že bila odobrena brezplačna pravna pomoč, na to odločitev nima vpliva. V tem primeru je tožena stranka odločila na novo prošnjo tožeče stranke in na podlagi drugačnega dejanskega stanja, saj je v tem postopku ugotovila, da ima tožeča stranka tudi prihranke.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.