Jedro

Kadar gre v zvezi z opisom kaznivega dejanja za ravnanje, s katerim sodišče izpusti določena dejstva, ker niso dokazana, pri čemer ne pride do sprememb, ki bi posegale v bistvo kaznivega dejanja, ni prekršena identiteta med obtožbo in sodbo.

Ker je obsojenec po opisu storil dejanje v sostorilstvu z mladoletnim M.A., dejstvo, da zoper slednjega ni bil voden kazenski postopek, ne izključuje uporabe instituta sostorilstva po 25. členu KZ, kot to zmotno meni vložnik zahteve. Zato tudi ni podana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. M.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 150.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 12.11.2003 obs. M.Š. spoznalo za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena v zvezi s 25. členom KZ ter mu po 1. odstavku 51. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta s posebnim pogojem, da mora ošk. S.S.-ju v enem mesecu po pravnomočnosti sodbe plačati znesek 10.000,00 SIT. V skladu z določbo 2. odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je zavezalo k plačilu premoženjskopravnega zahtevka v znesku 10.000,00 SIT navedenemu oškodovancu. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 60.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 4.5.2004 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo 100.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov, navedenih v 420. členu ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo Višjega sodišča v Ljubljani razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obsojenčev zagovornik, zavrne kot neutemeljeno. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti izraža pomisleke v to, da je sodišče verjelo oškodovančevemu pričevanju. Navaja dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče sprejeti drugačne dokazne zaključke. V tem delu uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi te kršitve pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Glede očitka sodišču, da je bilo kaznivo dejanje pravno nepravilno opredeljeno, ker nobeden od storilcev ni bil v kazenskem postopku, je tako stališče zmotno. Sostorilstvo je lahko podano tudi v primeru, ko drugi udeleženci pri storitvi kaznivega dejanja niso v kazenskem postopku ali kaznovani. Res je, da je opis kaznivega dejanja v sodbi deloma drugačen kot v obtožnem predlogu državnega tožilstva. Vendar ne gre za kršitve, ki bi predstavljale bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je zaključilo, da gre le za take popravke v opisu kaznivega dejanja, ki bistveno na njegovo vsebino in očitke ne vplivajo, vsebujejo pa samo elemente kaznivega dejanja in ne ostalih nepotrebnih okoliščin. Višje sodišče je okoliščine v zvezi s spremenjenim opisom kaznivega dejanja ocenilo drugače kot višja državna tožilka v svojem predlogu za razveljavitev sodbe. Zato zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena niti v delu, ko se le ta opira na mnenje višje tožilke pri Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da sta v tej zadevi bili kršeni pravili kazenskega postopka v delu, ki se nanaša na dokazovanje in dokazni standard, prav tako pa je storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Zahteva sicer povzema zakonsko besedilo te določbe, vendar ne navede določno, katere posamezne z njo zajete kršitve so podane. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). To določbo je mogoče razlagati samo tako, da mora zahteva poleg navedbe konkretne kršitve vsebovati tudi ustrezno obrazložitev, ker je sicer ni mogoče preizkusiti. V pretežnem delu obrazložitev zahteve napada v pravnomočni sodbi sprejeto presojo obsojenčevega zagovora in vseh izvedenih dokazov. Trditev, da sodišče "ni moglo doseči zadostnega dokaznega standarda za izdajo zakonite sodbe", je mogoče razlagati le kot nakazovanje, da za obsodilno sodbo sodišče ni imelo dovolj verodostojnih dokazov. S temi navedbami zahteva v bistvu uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva navaja, da je višje sodišče površno ocenilo oškodovančevo pričanje in da bi ga moralo, če je menilo, da je resnični povzetek dejanskega stanja na glavni obravnavi, natančneje opredeliti in se ne zadovoljiti zgolj z navedbo, da je bilo pričanje prepričljivo. V zvezi s to trditvijo je treba poudariti, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo (1. odstavek 383. člena ZKP), po uradni dolžnosti pa tudi glede kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona, navedenih v 1. in 2. točki 1. odstavka 383. člena ZKP. V skladu z določbo 1. odstavka 395. člena ZKP v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presodi sodišče druge stopnje med ostalim navedbe pritožbe.

Sodba sodišča prve stopnje vsebuje obrazložitev, s katero utemeljuje, iz katerih razlogov je oškodovančeva izpovedba prepričljivejša in verodostojnejša od obsojenčevega zagovora. Sodišče druge stopnje je presodilo pritožbene navedbe ter soglašalo z dokazno oceno sodišča prve stopnje in svojo presojo tudi v zadostnem obsegu utemeljilo.

Zato sodbi sodišča druge stopnje ni mogoče očitati pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP) in tudi ne postopanja, ki bi bilo v nasprotju z določbo 1. odstavka 395. člena ZKP.

Kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP tudi ni mogoče opredeliti trditev zahteve, da je sodišče izpovedbi J.M. pripisalo povsem drugačno vsebino, kot izhaja iz zapisnika o zaslišanju.

Kot je razvidno iz obrazložitve prvostopne sodbe, je sodišče v skladu z zapisnikom o glavni obravnavi (listovni št. 51 in 52) povzelo vsebino izpovedbe priče J.M. Ni tedaj o odločilnih dejstvih precejšnega nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika o izpovedbi M. in med samim tem zapisnikom. Z oceno njegove izpovedbe, ki izhaja predvsem iz dejstva, da je inkriminirani dogodek v celoti videl in opisal policistom ter da je to možnost dopustil, sodišče ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Zahteva za varstvo zakonitosti tudi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Na ta očitek je odgovorilo s pravilnim stališčem že sodišče druge stopnje. Po določbi 1. odstavka 354. člena ZKP se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici (enako velja za obtožni predlog). V prvem delu te določbe gre za subjektivno, v drugem pa za objektivno identiteto med obtožbo in sodbo. Pri objektivni identiteti velja, da je sodba vezana na dejanje, kot je opisano v obtožbi. Kadar gre v zvezi z opisom kaznivega dejanja za postopanje, s katerim sodišče izpusti določena dejstva, ker niso dokazana, pri čemer ne pride do sprememb, ki bi posegale v bistvo kaznivega dejanja, ni prekršena identiteta med obtožbo in sodbo. Prav takšen položaj je podan v obravnavani zadevi, v kateri je sodišče iz opisa kaznivega dejanja, ne da bi spremenilo njegovo bistvo, izpustilo posamezna neugotovljena dejstva, ki jih je sicer vsebovala obtožba. Zato sodišče ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka iz 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sklicevanju zahteve na stališče, ki ga je državna tožilka zavzela v predlogu, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 445. člena ZKP, ni pripisati odločujoče teže, ker sodišče pri odločanju samostojno presoja pritožbene navedbe in ker je njegovo, s tem vprašanjem povezano stališče, tudi pravilno.

Sodišče je prav tako utemeljeno zaključilo, da ima dejanje obsojenca, kot je opisano v izreku pravnomočne sodbe, vse zakonske znake kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena v zvezi s 25. členom KZ. Nima prav zahteva, da je sodišče zmotno opredelilo obsojenca kot sostorilca po 25. členu KZ, ker dejanje ni bilo storjeno s skupnim protipravnim delovanjem več oseb, zoper katere bi bil voden kazenski postopek. Nasprotno, po opisu je dejanje obsojenec storil v sostorilstvu z mladoletnim M.A. Dejansko stanje pa je sodišče tudi ugotovilo v skladu s takšnim opisom. Dejstvo, da ni bil voden kazenski postopek zoper M.A., ne izključuje uporabe instituta sostorilstva po 25. členu KZ, kot to zmotno meni vložnik zahteve.

Zato tudi ni podana v zahtevi nakazana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. M.Š. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca, ki so razvidne iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).