Jedro

Rok za vložitev vloge za uveljavljanje podpore vinarskemu sektorju iz drugega odstavka 22. člena Uredbe o ureditvi trga z vinom je materialni prekluzivni rok, katerega podaljšanje ni dopustno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Tožnikova zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ odločil, da se zavrže tožnikova vloga za dodelitev podpore vinarskemu sektorju za promocijske, izobraževalne in svetovalne dejavnosti (l. točka izreka). Pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve, posebni stroški v tem postopku niso nastali (2. in 3. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik svojo vlogo vložil prepozno, izven roka, določenega z 2. odstavkom 22. člena Uredbe o ureditvi trga z vinom (Uredba, Ur. list RS, št. 69/08, 77/08 in 27/09). Zato je Agencija, na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06- UPB2 s spremembami) vlogo zavrgla kot prepozno vloženo. Na podlagi 5. odstavka 258. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. list RS, št. 24/06- UPB2 s spremembami) pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve.

Drugostopni organ v svoji odločbi, s katero je pritožbo zoper izpodbijan sklep zavrnil kot neutemeljeno, navaja, da Uredba v III. poglavju ureja podporo vinarskemu sektorju za promocijske, izobraževalne in svetovalne dejavnosti. Prvi odstavek 22. člena določa, da se pomoč iz tega poglavja dodeli na podlagi zahtevka in dokazil, ki jih upravičenec iz l., 2., oz. 3. odstavka 18. člena Uredbe vloži na Agencijo. Drugi odstavek pa določa, da so roki za vlaganje zahtevkov iz prejšnjega odstavka od l. do 5. aprila in od 15. do 20. septembra. Prvi in drugi odstavek 68. člena ZUP določata, da je vloga vložena pravočasno, če jo pristojni organ prejme, preden izteče rok. Če se vloga pošlje priporočeno po pošti, se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da stranka vloge ni vložila v roku iz drugega odstavka 22. člena Uredbe, zato jo je Agencija pravilno zavrgla. Iz dokumentov zadeve je razvidno, da je pritožnik sporno vlogo poslal po pošti (v ponedeljek), 21. 9. 2009. Ker je bil rok za vložitev vloge po Uredbi od 15. 9. 2009 do (nedelje) 20. 9. 2009, to pomeni, da je ni vložil v predpisanem roku. Zato je odločitev prvostopnega organa, da se vloga zavrže, pravilna. Pritožbeni ugovor, da je treba, ker je bila zadnji dan roka za vložitev nedelja (ki ni delovni dan), kot zadnji dan za oddajo vloge šteti ponedeljek, ni utemeljen. Ker gre pri predmetnem roku iz Uredbe za materialni rok (določen z materialnim predpisom), katerega ni mogoče podaljševati, je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na določbo 101. člena ZUP, po kateri se v primeru, če je zadnji dan roka nedelja (oz. praznik ali drugi dela prosti dan v Republiki Sloveniji) rok izteče s pretekom prvega naslednjega delavnika. Pri določbi 101. člena ZUP gre za procesni rok, ki označuje določena časovna obdobja, v katerih je treba ali pa se lahko opravi določeno dejanje v postopku (npr. vložitev pritožbe) ali označuje časovna obdobja, ki lahko oziroma morajo priteči, da se lahko opravi določeno dejanje v postopku (npr. pritožba zaradi molka organa se lahko vloži šele takrat, ko preteče rok za izdajo odločbe) za razliko od materialnih rokov, v katerih lahko stranka uveljavlja določeno pravico oziroma ji je mogoče naložiti obveznost. ZUP ne obravnava materialnih rokov, ureja le vpliv materialnega roka na potek postopka in sicer v 3. točki prvega odstavka 129. člena, ki določa, da organ preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če zahteva ni bila vložena v predpisanem roku. Ker je torej bil zadnji dan za vložitev vloge nedelja 20. 9. 2009, pritožnik pa je vlogo nesporno vložil v ponedeljek, 21. 9. 2009, je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je tožnikovo vlogo zavrgel kot prepozno, saj ni bila vložena v za to predpisanem roku. Glede na določbe 113. člena ZUP je neutemeljena pritožnikova zahteva za povračilo stroškov priprave pritožbe. O pritožnikovi zahtevi za vračilo upravne takse bo moral odločiti prvostopni organ na podlagi določb 17. člena Zakona o upravnih taksah (ZUT- UPB3, Ur. list RS, št. 42/2007 s spremembami).

Tožnik v tožbi navaja, da je nepravilno stališče tožene stranke, po katerem je zamudil materialni rok, medtem ko se ureditev v 101. členu ZUP nanaša na procesne roke, saj v Uredbi določeni roki niso materialni roki, pa če tudi bi to bili, vloga kljub temu ni bila vložena prepozno. Tožena stranka je v konkretnem postopku postopala po ZUP, torej bi morala uporabiti tudi določbo 2. odstavka 101. člena. Tožnik je izvedel, da je tožena stranka pri več drugih vlagateljih pri ocenjevanju pravočasnosti vlog upoštevala pravila ZUP. V konkretnem primeru se je rok za vložitev vloge iztekel v nedeljo dne 20. 9. 2009. Da bi po pošti poslana vloga lahko prispela k organu do tega dne, bi bilo treba pošiljko vložiti na pošto najkasneje dne 17. 9. 2009, saj tožena stranka v soboto dne 19. in v nedeljo dne 20. 9. 2009 ni delala in ni sprejemala vlog. Tožnik je enako vlogo že večkrat vložil zadnji dan z Uredbo določenega roka priporočeno po pošti, pa tožena stranka njegove vloge ni nikoli obravnavala kot prepozno vložene. Uredba in Zakon o kmetijstvu ne predpisujeta nobenih pravil o pravočasnosti vlaganja zahtevkov in o tem, da se šteje vloga oddana priporočena po pošti za prejeto na dan oddaje priporočene pošiljke. Takšno določilo vsebuje ZUP v 68. členu, ki ga je v konkretnem primeru treba upoštevati. Ker je šlo v obravnavani zadevi za upravno zadevo, jo je bila tožena stranka dolžna voditi po določbah ZUP. Sicer pa veljavna zakonodaja v Slovenji ne daje jasnih odgovorov glede tega, kateri roki so procesni in kateri materialni, meja je pogosto nejasna. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijani akt ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje prvostopnemu organu, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Stališče, po katerem je rok iz 2. odstavka 22. člena Uredbe (nedelja dne 20. 9. 2009) materialen prekluziven rok, v katerem bi moral tožnik uveljavljati materialno pravico (podporo), je utemeljeno tudi z upravno-sodno prakso- npr. sodba Upravnega sodišča RS, št. U 1967/2007-8 z dne 4. 2. 2009. Takšno stališče utrjuje tudi določba 3. člena ZUP, ki ne dovoljuje ureditve posameznih vprašanj upravnega postopka z nižjim pravnim aktom od zakona. Tako je z uredbo mogoče določiti oziroma spreminjati le materialne roke, ne pa tudi procesnih, zato je sporni rok lahko le materialne narave. Ker je tožnik naveden rok zamudil, je bilo treba predmetno vlogo zavreči. Materialnih rokov ni dovoljeno podaljševati iz nobenega razloga in zato zanje ni mogoče uporabiti določbe drugega odstavka 101. člena ZUP.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi tožnik, glede na zakonsko ureditev in s tem povezano upravno-sodno prakso na tem področju, tudi po presoji sodišča svojo zahtevo (za dodelitev podpore vinarskemu sektorju) ni vložil pravočasno, ampak prepozno, izven roka, določenega z drugim odstavkom 22. člena Uredbe (kot je presodila tožena stranka).

V prvem odstavku 22. členu Uredbe je določeno, da se pomoč iz tega poglavja dodeli na podlagi zahtevka in dokazil, ki jih upravičenec vloži na Agencijo, po drugem odstavku pa je (bilo v relevantnem času) določeno, da so roki za vlaganje zahtevkov od 1. do 5. 4. in od 15. do 20. 9. 2009. V 101. členu ZUP (na katerega se sklicuje tožnik) pa je določeno, da začetka in teka rokov ne ovirajo nedelje, prazniki ali dela prosti dnevi v Republiki Sloveniji. Če je zadnji dan roka nedelja, praznik, dela prosti dan v Republiki Sloveniji, ali kakšen drugi dan, ko se pri organu ne dela, se rok izteče s pretekom prvega naslednjega delovnika. Po določbah prvega in drugega odstavka 68. člena ZUP je vloga vložena pravočasno, če jo pristojni organ prejme pred iztekom roka. Če se vloga pošlje priporočeno po pošti, se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto.

V obravnavanem primeru glede dejanskega stanja ni sporno, da se je rok po drugem odstavku 22. člena Uredbe iztekel v nedeljo, 20. 9. 2009, pritožnik pa je sporno vlogo s priporočeno pošiljko vložil oziroma poslal po pošti v ponedeljek 21. 9. 2009. Sporno pa je vprašanje, ali je vloga kljub temu, da je vložena dan po izteku roka iz Uredbe (ta dan je bila nedelja) vložena pravočasno, ker se šteje, da se rok, upoštevaje določbo 2. odstavka 101. člena ZUP, izteče v ponedeljek (tako meni tožnik), ali pa določbe 2. odstavka 101. člena ZUP v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti, ker gre pri predmetnem roku iz uredbe za materialni prekluzivni rok, katerega podaljševanje ni dovoljeno, v primeru uporabe 2. odstavka 101. člena ZUP pa bi šlo za podaljašnje roka.

Pravno stališče, da gre v obravnavanem primeru za materialni prekluzivni rok je po presoji sodišča nedvomno utemeljeno, ker gre za rok, ki ga na podlagi pooblastila iz materialnega zakona (10. in 11. člena Zakona o kmetijstvu, ZKme-1, Uradni list RS, št. 45/08) predpisuje Uredba (kot materialni predpis) in ker je to rok, v katerem morajo stranke (oziroma v obravnavanem primeru tožnik) uveljavljati svojo materialno pravico do podpore vinarskemu sektorju. Prav tako je nedvomno utemeljeno stališče, da podaljševanje materialnih prekluzivnih rokov ni dopustno.

Sporno pa bi lahko bilo vprašanje, ali gre pri določbi 2. odstavka 101. člena ZUP res za podaljšanje roka (na čemer temelji presoja tožene stranke oz. drugostopnega organa), ali pa gre zgolj za zakonsko ureditev ugotavljanja (štetja) izteka roka oz. torej vprašanja, kdaj se v zadevah, ki se obravnavajo po ZUP, dejansko izteče rok, ki se po koledarju izteče v nedeljo (oz. na praznik). V zvezi s tem pa je po presoji sodišča pravno utemeljeno stališče tožene stranke, da pomeni uporaba določbe 2. odstavka 101. člena ZUP podaljšanje roka (za opravo nekega dejanja) in ker materialnih prekluzivnih rokov ni mogoče podaljševati, uporaba te določbe ZUP v primeru ugotavljanja izteka materialnega prekluzivnega roka ni dovoljena oz. utemeljena. To svoje pravno stališče sodišče utemeljuje tudi z dosedanjo sodno prakso Upravnega in Vrhovnega sodišča RS v podobnih zadevah (sodba Upravnega sodišča RS v zadevi št. U 2906/2005 z dne 28. 5. 2007, sodba Vrhovnega sodišča RS št. I Up 1324/2004 z dne 16. 3. 2005 v zvezi z vsebinsko enako odločitvijo prvostopnega upravnega sodišča).

Upoštevaje navedeno so torej neutemeljeni tožbeni ugovori, po katerih v obravnavnem primeru ne gre za materialni prekluzivni rok, kakor tudi ugovori, da je treba določbo drugega odstavka 101. člena ZUP v zadevah, ki se obravnavajo v upravnem postopku, uporabiti tudi v primeru materialnih prekluzivnih rokov.

Ugovori, v smislu katerih je upravni organ v nekaterih drugih primerih ravnal drugače, so pavšalni (tožnik niti ne pove v katerih primerih, niti ni mogoče presoditi, če je šlo za enake dejanske in pravne okoliščine), pa tudi sicer morebitna nezakonita odločitev v eni zadevi ne opravičuje, omogoča oz. terja nezakonite odločitve tudi v drugih zadevah.

Prav tako je kot pavšalen (ni konkretnih podatkov), pa tudi vsebinsko neutemeljen ugovor, da je tožnik enako vlogo že večkrat vložil zadnji dan z Uredbo določenega roka priporočeno po pošti, pa tožena stranka njegove vloge ni nikoli obravnavala kot prepozno vložene. V obravnavanem primeru namreč tožnik vlogo ni vložil zadnji dan z Uredbo določenega roka (torej v nedeljo) ampak dan po tistem, ko je ta rok že potekel (v ponedeljek).

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 105/06, 62/2010, v nadaljevanju ZUS-1).

K 2. točki izreka: Odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnik v obravnavanem primeru v sporu ni uspel, zato je dolžan sam nositi svoje stroške postopka.