Jedro

Odškodninska odgovornost države po 26. členu URS ni podana v vsakem primeru, ko državni zbor sprejme zakonsko določbo, za katero Ustavno sodišče ugotovi, da je v neskladju z ustavo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, s katerim je slednja od tožene stranke zahtevala plačilo 8.423,14 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila. Odločilo je, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 367,20 EUR.

Zoper sodbo se iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnica in predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži, da je dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške, ki so ji nastali pred sodiščem prve stopnje in v pritožbenem postopku. V pritožbi najprej povzema razloge za odločitev sodišča prve stopnje in navaja, da je slednje zmotno ugotovilo, da tožnica ni dokazala protipravnosti. Očitek sodišča, da ni dokazala niti zatrjevala namernega in zavestnega ravnanja Državnega zbora ob umeščanju določbe v zakon, je namreč sestavina krivde, ta pa se pri odškodninskih deliktih domneva; za odgovornost pa zadošča že malomarnost. Protipravnost ravnanja tožene stranke je podana že s tem, da je bilo sprejetje odločbe protiustavno, kar je ugotovilo tudi Ustavno sodišče. Čeprav razveljavitev učinkuje le za naprej, to ne pomeni, da določba ob sprejemu in v času veljavnosti ni bila protipravna. Na protipravnost nima učinka okoliščina, da glede na pomen rejništva ter sorodstveno povezanost oseb iz 7. člena ZIRD določba 55. člena ZIRD ni predstavljala očitne kršitve družbenih in moralnih vrednot. Nadalje še navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je odškodninski zahtevek le subsidiaren in da bi morala tožnica že sama z ustreznimi postopki od sopogodbenika poskusiti doseči plačilo dela za nazaj, kar naj bi ji po oceni prvostopenjskega sodišča nalagal 44. člen Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS). V 46. členu ZUstS določa poseben postopek pred uveljavljanjem odškodnine za oškodovanca ter odškodninski zahtevek opredeljuje kot subsidiaren, vendar pa ta določba ne velja v primeru, ko gre za škodo, nastalo na podlagi zakona. Dolžnosti sprožitve odškodninskega postopka ji ne nalagata niti 44. člen ZUstS, niti določbe Obligacijskega zakonika. V zvezi s tem še navaja, da se je sodišče prve stopnje oprlo na pravno podlago, na katero tudi ob potrebni skrbnosti ni mogla računati in kot pritožbeno novoto navaja, da je že sprožila postopke pred CSD za odpravo škode, vendar so bili vsi končani neuspešno, ker je CSD ugotovil, da ni podlage za delo rejnika za nazaj. Dodaja še, da je tožnica rejniško dejavnost opravljala na podlagi pisne rejniške pogodbe, pravila civilnega prava pa ji ne nudijo možnosti, da bi veljavno sklenjeno pogodbo, ki se je izvrševala, lahko uspešno izpodbijala oziroma dosegla njeno spremembo za nazaj.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica v tem postopku zahteva od Republike Slovenije plačilo 8.423,14 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, kar predstavlja premoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala kot posledica sprejetja protiustavnega predpisa s strani Državnega zbora, zaradi česar od 2. 1. 2003 do 30. 5. 2006 ni bila upravičena do plačila za delo rejnika v vtoževanem znesku. Med strankama ni sporno, da je imela tožnica urejen status rejnice na podlagi pogodbe in aneksov, sklenjenih s Centrom za socialno delo ter da sta rejenca njena nečaka. Nadalje ni sporno, da tožnica od 2. 1. 2003 do 30. 5. 2006 ni prejemala plačila za delo rejnika ter da je bil 55. člen Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti (v nadaljevanju ZIRD), ki je določal, da rejnik, ki je rejenčev sorodnik, ni upravičen do plačila rejnine, razveljavljen z odločbo Ustavnega sodišča RS, U-I-289/04-26 z dne 18. 5. 2006. Materialnopravno podlago za odločanje o odškodninski odgovornosti Državnega zbora predstavlja 26. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), na podlagi katerega ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.

Protipravnost ravnanja Državnega zbora naj bi bila po mnenju pritožnice podana že s tem, da je slednji sprejel zakonsko določbo, za katero je Ustavno sodišče kasneje ugotovilo, da ni skladna z URS, in jo je razveljavilo. Dejstvo, da razveljavitev učinkuje za naprej, pa ne pomeni, da določba ni bila protipravna že ob njenem sprejetju in v času njene veljavnosti.

Sodišče druge stopnje v celoti sprejema oceno prvostopenjskega sodišča, da le dejstvo razveljavitve zakonske določbe s strani Ustavnega sodišča, protipravnosti še ne dokazuje. Glede presoje zakonodajne protipravnosti se je izreklo že Vrhovno sodišče. Zavzelo je stališče, da je pri tem treba izhajati iz narave dela zakonodajnega organa in upoštevati, da so pri sprejemanju zakonov pogosto mogoča različna stališča o posameznih pravnih vprašanjih. Drugačna presoja zakonodajnega organa o ustavni skladnosti zakonske določbe, ki pa je zaradi ocene Ustavnega sodišča o njeni neskladnosti z URS v postopku pred Ustavnim sodiščem razveljavljena, zato sama po sebi ne predstavlja tiste protipravnosti, ki jo za odškodninsko odgovornost države predpisuje 26. člen URS. Odškodninsko odgovornost zakonodajalca lahko utemeljijo le najhujše kršitve ustavnih določb oziroma kršitve temeljnih civilizacijskih standardov (1). Po presoji pritožbenega sodišča pa zakonodajalec takih kršitev ni zagrešil s sprejemom določbe 55. člena ZIRD, na podlagi katere sorodniki rejenca, med katere po določbi 7. člena ZIRD spada tudi pritožnica, niso bili upravičeni do plačila dela, kar pomeni, da protipravnost ravnanja Državnega zbora ni podana, posledično pa zaradi neobstoja te predpostavke odškodninska odgovornost države ne obstoji. Situacija bi bila drugačna, če država v očitnem nasprotju z dolžnostjo izdaje predpisa, neposredno izvirajoče iz direktive Evropskega parlamenta in sveta, URS zakona ali odločbe Ustavnega sodišča, predpisa ne bi izdala, ta opustitev pa bi bila v vzročni zvezi z nastalo škodo (2).

Pritožbeno sodišče se skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP do navedb pritožnice glede subsidiarnosti njenega zahtevka ter pritožbenih novot ni opredeljevalo, ker niso odločilnega pomena za rešitev te zadeve oziroma niso v zvezi z ugotavljanjem protipravnosti ravnanja Državnega zbora pri sprejemanju razveljavljenega 55. člena ZIRD.

Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je njegova odločitev materialnopravno pravilna. Sodba ni obremenjena niti s kakšno kršitvijo določb pravdnega postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti v smislu določbe drugega odstavka 350. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP sama nosi pritožbene stroške. Zavrnitev pritožbe pa obsega tudi zavrnitev njene zahteve za povrnitev pritožbenih stroškov.

(1) Sodba II Ips 800/2006 z dne 24. 6. 2009. (2) Sodba in sklep II Ips 342/2004 z dne 14. 4. 2005.