Jedro

Volje občine kot pogodbene stranke v civilnopravnem razmerju ne more nadomestiti upravna odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča, ki jo je njen organ izdal v izvajanju javnih pooblastil.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep potrdi.

Pri vl. št. 1092 k.o. K. se odreja izbris zaznambe zavrnitve predloga.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za vpis lastninske pravice pri vl. št. 1092 k.o. K. in za izbris zaznambe Občine K. kot upravnega organa pri navedeni vl. št. na podlagi prodajne pogodbe z dne 20.11.1991, darilne pogodbe z dne 27.12.1991 ter odločbe Sekretariata za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve Občine K. št. ..... z dne 3.2.1994. Zavrnitev predloga je zaznamovalo pri vl. št. 1092 k.o. K. Ugotovilo je, da je odločba upravnega organa premalo določna in je ni mogoče preizkusiti, ali morda ne gre za promet z nezazidanim stavbnim zemljiščem. Poleg tega pa morajo imeti zasebne listine točno označbo zemljišča in izjavo onega, čigar pravica se utesnjuje, obremenjuje, razveljavlja ali prenaša na koga drugega, da pristaja na vknjižbo.

Proti sklepu se pritožujeta predlagatelja in navajata: Iz dokumentov in listin, ki jih ima zemljiškoknjižno sodišče, so površine in kulture zemljišč, ki se prenašajo, jasno in nedvoumno določene. V odločbi je razloženo, zakaj sta kot funkcionalno zemljišče določeni obe celi parceli. Sodišče teh podatkov ni upoštevalo in je dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Stanovanjski zakon določa, kaj je funkcionalno zemljišče. Glede na 6. točko prodajne pogodbe ni treba dvomiti, da je prenos lastninske pravice na hiši in funkcionalnem zemljišču prodajalec izrecno dovolil. Odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča je upravni akt, funkcionalno zemljišče pa se določi po 46. členu Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Noben predpis ne pooblašča zemljiškoknjižnega sodišča za presojo, ali ne gre morda za promet z nezazidanim stavbnim zemljiščem. V 6. točki kupne pogodbe in v prvem odstavku 2. točke darilne pogodbe je dovoljenje prodajalke in darovalca za vknjižbo lastninske pravice na hiši in funkcionalnem zemljišču. Dvom sodišča, ali so stranke upravičeno razpolagale z lastninsko pravico je v izpodbijanem sklepu zapisan, ni pa podprt in obrazložen, zato je nerazumljiv. Predlaga tudi, da se odpravi odredba zaznambe zavrnitve zemljiškoknjižnega predloga.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, čeprav je določene razloge k odločitvi sodišča prve stopnje v zvezi s pritožbenimi trditvami še treba dodati.

Izhodišče za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa so po eni strani vse tri predložene listine, na podlagi katerih se predlaga vpis, po drugi strani pa določbe pravnih pravil Zakona o zemljiških knjigah, ki so se v času izdaje izpodbijanega sklepa uporabljala. Gre torej za določbo pravnega pravila paragrafa 39 citiranega zakona, po katerem morajo zasebne listine, na podlagi katerih naj se izvrši vknjižba, obsegati poleg drugega tudi točno označbo zemljišča ali pravice, glede katerega ali katere naj se izvrši vknjižba in izrecno izjavo onega, čigar pravica se omejuje, obremenjuje, razveljavlja ali prenaša na koga drugega, da pristaja na vknjižbo. V pravnem pravilu paragrafa 104 citiranega zakona je določeno, da zemljiškoknjižno sodišče preizkusi prošnjo in sme dovoliti zemljiškoknjižni vpis med drugim, kadar je predlog (zahtevanje) osnovano v vsebini predloženih listin. Izhajajoč iz teh dveh določb se najprej izkaže, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru za zasebne listine. Prodaja stanovanj po stanovanjskem zakonu namreč ni upravni akt, čeprav tu kot pogodbena stranka nastopa občina. V prodajni pogodbi z dne 20.11.1991 je pod 1. točko ugotovljeno, da funkcionalno zemljišče k stanovanjskemu objektu še ni odmerjeno, v 6. točki pa je dovoljenje prodajalca, da se vknjižba opravi tudi na pripadajočem funkcionalnem zemljišču, ki bo naknadno odmerjeno. Z darilno pogodbo je bilo pod točko 2 preneseno na pritožnika toliko pravic, kot sta jih P. in G.Z. sama imela. Iz odločbe kot listine, ki naj bi prav tako bila podlaga za zemljiškoknjižni vpis, izhaja, da je bila izdana na zahtevo P., G. in M.Z., vročena pa njim in upravni organizaciji za urejanje prostora in urbanistično načrtovanje. S to odločbo je bilo določeno funkcionalno zemljišče. S stališčem sodišča prve stopnje se je mogoče strinjati, da že s to samo odločbo obseg funkcionalnega zemljišča ni jasno in nedvoumno določeno. Če funkcionalno zemljišče predstavlja parceli št. 953/16 in 953/7 v celoti, kot se v pritožbi zatrjuje, tedaj ni razlogov, da bi upravni organ tega v izreku ne zapisal ob hkratnem zapisu površin. Če je tako, tedaj je skica kot sestavni del odločbe nepotrebna, saj bi bil s parc. št. in površino obseg zadosti definiran. Ker odločba v izreku govori, da je obseg razviden iz skice kot sestavnega dela odločbe, to lahko pomeni, da je potrebna še odmera. Tako je torej dejansko glede tega nejasnost, kar sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja. Ne glede na to, kar bo še povedano, je torej že to zadosten razlog za ugotovitev, da iz odločbe jasen in nedvoumen obseg funkcionalnega zemljišča ne izhaja. Poleg tega pa je kot rečeno prodajna pogodba med občino in kupci zasebna listina. V pogodbi je rečeno, da bo funkcionalno zemljišče naknadno odmerjeno.

Odločba upravnega organa o določitvi funkcionalnega zemljišča, ki je upravni akt in ki je izdana na predlog kupcev, v zvezi s 6. točko pogodbe ne more predstavljati listine za prenos lastninske pravice na funkcionalnem zemljišču. Če bi imela vse potrebne elemente, bi lahko bila podlaga v zvezi s posebno izjavo prodajalca, da dovoljuje vknjižbo v zvezi s 6. točko pogodbe. Volje Občine K. kot pogodbene stranke - prodajalca v civilnopravnem razmerju - ne more nadomestiti upravna odločba, ki jo je njen organ izdal v izvajanju javnih pooblastil (tokrat celo na predlog samih kupcev). Glede na povedano torej niti ni več pomembno, ali morda ne gre za prepovedan promet, kot se sprašuje sodišče prve stopnje in s čemer se pritožnika ne strinjata.

Predlagani vpis glede na vse povedano torej nima osnove v predloženih listinah. Odločitev o izbrisu zaznambe zavrnitve predloga je v skladu z določilom člena 95 točka 3 Zakona o zemljiških knjigah, odločitev o zavrnitvi pritožbe pa v določilu 2. točke istega zakona (Uradni list RS št. 33-1589/95). Določbe tega zakona je pritožbeno sodišče uporabilo pri odločanju na drugi stopnji, glede na to, da gre za procesno določbo, čeprav je Zakon o zemljiški knjigi začel veljati po izdaji sklepa sodišča prve stopnje.