Jedro

Tožbene trditve, da tožnik ni investitor obravnavane gradnje, da je izvedel le drobna dela na objektu, ki ga je prevzel v stanju iz obdobja pred letom 1965, so nedovoljene tožbene novote, zato jih v tem upravnem sporu ni mogoče upoštevati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje novozgrajenega pritličnega objekta tlorisnih dimenzij 8,00 m x 5,20 m na zemljišču s parc. št. 4998 k. o. …. Naložila mu je, da takoj po prejemu odločbe ustavi gradnjo tega objekta (1. točka izreka), da ga v 30 dneh po prejemu odločbe odstrani in vzpostavi prejšnje stanje (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe, ki se bo opravil po drugih osebah (3. točka). Za nelegalno gradnjo so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, 4. točka), toženka pa je še navedla, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je bil obravnavani objekt ob prvem inšpekcijskem pregledu 15. 9. 2009 zidan z modularnimi opečnimi zidaki na armiranobetonskih temeljih in talni plošči, z zunanje strani finaliziran, s fasado ter z vgrajenimi vhodnimi vrati in okni. Po vpogledu internetne strani Nepremicnine.net dne 28. 9. 2011 je prvostopenjski organ ugotovil, da se objekt nahaja v ponudbi kot novozgrajen kmetijski objekt, zgrajen leta 2009, po vpogledu v podatke o nepremičninah na spletni strani Geodetske uprave Republike Slovenije istega dne, pa je med drugim ugotovil, da je objekt v zemljiškem katastru evidentiran kot pritličen objekt 34,20 m2 neto tlorisne površine, zgrajen leta 2007. Upravna enota je na poziv inšpekcijskega organa odgovorila, da za navedeni objekt upravno dovoljenje ni bilo izdano.

Upravni organ ugotavlja, da je obravnavani objekt po Pravilniku o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 114/02 – v nadaljevanju Pravilnik), ki je veljal v času gradnje, kot tudi po Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08 – v nadaljevanju Uredba), ki je veljala v času odločanja, manj zahteven objekt, za katerega bi bilo treba pred pričetkom gradnje pridobiti gradbeno dovoljenje. Ker ga tožnik kot investitor navedene gradnje v nasprotju s prvim odstavkom 3. člena ZGO-1 ni pridobil, gre za nelegalno gradnjo, za katero se izrečejo ukrepi iz 152. člena ZGO-1. Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnikov ugovor, da je za sporni objekt pridobljeno gradbeno dovoljenje, je zavrnil s pojasnilom o pravni naravi lokacijske informacije. Pritožbeni organ je zavrnil tudi tožnikovo trditev, da je bil objekt zgrajen leta 2003 in ne leta 2007, saj iz zapisnika z dne 30. 11. 2011 izhaja, da je tožnik izjavil, da je bila obravnavana gradnja začeta leta 2007. Kot neutemeljene je obrazloženo zavrnil tudi tožnikove ugovore, da je bil napačno uporabljen 152. člen ZGO-1 namesto 153. člena tega zakona. Pojasnil je tudi, zakaj objekta ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte, za katere gradbeno dovoljenje ni potrebno.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi kot napačni in nedokazani oporeka ugotovitvi, da je investitor obravnavane gradnje. Meni, da je dokazno breme za poseg v njegove pravice na strani toženke, ker je začela postopek po uradni dolžnosti. Navaja, da je prevzel zatečeno stanje iz obdobja pred letom 1965, za katero velja predpostavka, da ima objekt uporabno dovoljenje, in da drobna dela na tem objektu ne spreminjajo tega „statusa“. Kar je bilo kasneje narejeno na objektu, naj bi pomenilo neskladno gradnjo in ne nelegalne gradnje. Prvostopenjska in drugostopenjska odločba naj bi bili nični, ker je pred Osimskim sporazumom v conah A in B, kamor sodi tudi tožnikova nepremičnina, veljal poseben pravni režim. Izpodbijana odločitev naj bi brez posebnega zakonskega pooblastila posegala v ta poseben prehodni pravni režim. Sodišču predlaga, naj opravi javno obravnavo za izvajanje dokazov in odpravi odločbo organa prve in druge stopnje ter postopek ustavi, podrejeno pa naj zadevo vrne toženki v ponoven postopek.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

Glede na navedeno zakonsko podlago za ukrepanje gradbenega inšpektorja in ker ni sporno, da za gradnjo ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, se sodišče v celoti strinja z razlogi prvostopenjske odločbe, potrjene z razlogi drugostopenjske, s katerimi je utemeljeno, da bi moral tožnik kot investitor spornega objekta na zemljišču s parc. št. 4998 k. o. … razpolagati z gradbenim dovoljenjem na podlagi predpisov, veljavnih v času gradnje leta 2007, v zadevi pa tudi niso izpolnjeni pogoji iz Pravilnika oz. Uredbe za gradnjo brez gradbenega dovoljenja, zaradi česar gre za nelegalno gradnjo. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe še dodaja: Tako organ prve stopnje, kot organ druge stopnje sta pojasnila dejstva in okoliščine, na katerih temelji ugotovitev, da gre za novogradnjo, katere gradnja se je začela leta 2007 (podatek iz evidence o nepremičninah in tožnikova izjava, dana na zapisnik o zaslišanju), zato tudi sodišče nima razlogov za dvom v pravilnost te ugotovitve.

Tožbene trditve, da ni investitor obravnavane gradnje, da je izvedel le drobna dela na objektu, ki ga je prevzel v stanju iz obdobja pred letom 1965, pa so nedovoljene tožbene novote, zato jih v tem upravnem sporu ni mogoče upoštevati. Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so to možnost imele v postopku pred izdajo akta. Tožnik teh dejstev in okoliščin v upravnem postopku ni navajal, čeprav ga je inšpekcijski organ kot lastnika zemljišča (kar med strankama ni sporno) pozval, naj dostavi podatke o obravnavani gradnji, tj. o investitorju in izvajalcu gradnje, obsegu izvedenih gradbenih del, času gradnje in upravnem dovoljenju ter soglasjih za izvedbo gradbenih del. Poleg tega iz pritožbe, ki se nahaja v predloženih upravnih spisih, izhaja, da je tožnik ugotovitev, da je bil objekt zgrajen leta 2007, izpodbijal s trditvijo, da je bil objekt zgrajen leta 2003 in ne, da je bil zgrajen pred letom 1965. Ugotovitvi, da je investitor obravnavanega objekta, pa ni oporekal. Ker ne gre za gradnjo iz časa Svobodnega tržaškega ozemlja, je neutemeljeno tudi tožnikovo sklicevanje na „podedovane pravne statuse“ iz časa pred sklenitvijo t. i. osimskih sporazumov leta 1975. Že zato je očitno neutemeljen tudi tožbeni očitek o ničnosti upravnih odločb organov prve in druge stopnje, ker naj ne bi upoštevale pravnega režima pred omenjenim sporazumom.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker tožnik navaja nova dejstva, ki jih sodišče ne more upoštevati (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).