Jedro

Sodišče prve stopnje je pri odločanju prekoračilo zahtevek oziroma opis prekrška po prekrškovnem organu, ki je storilca spoznal za odgovornega storitve predmetnega prekrška, ker ni omogočil varnega prečkanja pešcu, kateri je čakal pred prehodom. Ker prekrškovni organ storilcu ni očital, da je zapeljal čez prehod za pešce, na katerega je pešec že stopil, je sodišče prve stopnje prekoračilo zahtevek oziroma objektivno identiteto opisa prekrška, na katerega se veže v postopku z ZSV izpodbijani PN z dne 9. 3. 2021. Prekoračitev je v škodo pritožnika, ki se je branil s trditvami, da pešec, ki je zgolj stal ob prehodu za pešce, ni kazal nobenega namena prečkati prehoda za pešce.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo zahtevo za sodno varstvo (ZSV) in izpodbijani plačilni nalog (PN) potrdilo ter ugotovilo, da je storilec zavezanec za plačilo sodne takse v znesku 90,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje zagovornik storilca ter pri tem uveljavlja vse pritožbene razloge po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1). Predlaga ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe ter ustavitev postopka, oziroma podredno, ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V predmetni zadevi je prekrškovni organ s PN z dne 9. 3. 2021 storilca spoznal za odgovornega storitve prekrška po četrtem odstavku 41. člena ZPrCP ter mu izrekel globo 300,00 EUR in stransko sankcijo 5 kazenskih točk (KT), pri tem pa v opisu prekrška konkretiziral prekršek z dejstvi, da je dne 9. 3. 2021 ob 13.40 uri policijska patrulja PPP Celje opazila, da storilec ni omogočil varnega prečkanja pešcu, ki je želel prečkati vozišče na prehodu za pešce, pri čemer sta policista opazila, da je pešec želel prečkati vozišče, vendar storilec ni ustavil, pešec je pred tem čakal pred prehodom, da varno prečka cestišče, nato pa je takoj za vozilom prečkal cestišče. 5. V ZSV je zagovornik storilca branil s trditvami, (-) da je v konkretnem primeru bil pešec od prehoda oddaljen najmanj 1,5 metra, pri tem pa ni kazal nikakršnih znakov oziroma namere, da namerava stopiti na prehod za pešce, oziroma da želi prečkati cesto, (-) da je storilec pešca opazil in ustrezno zmanjšal hitrost, pri čemer pa se pešec ves ta čas ni premaknil in je še vedno stal na zunanjem robu pločnika in (-) se torej pešec ni približeval prehodu za pešce oziroma kakorkoli nakazal, da namerava prečkati cesto.

6. Sodišče prve stopnje je dopolnilo dokazni postopek ter po prekrškovnem organu ugotovljeno odgovornost storilca potrdilo, pri čemer je v zvezi z objektivnimi znaki očitanega prekrška v točki 11 obrazložitve ugotovilo, da je storilec zapeljal s svojim vozilom na prehod za pešce, ko je pešec že prečkal prehod za pešce in pešcu ni omogočil varnega prečkanja ceste. Ker sta to potrdili izpovedi policistov, ki ju je sodišče ocenilo kot verodostojni in prepričljivi, sodišče prve stopnje ni sledilo zagovoru storilca, da pešec v tistem trenutku ni imel namena prečkati cestišče. Pri tem iz v obrazložitev izpodbijane sodbe povzete izpovedi policista A. A. izhaja, da je le ta videl, da je pešec že stopil na prehod za pešce, ko je voznik zapeljal čez prehod, prav tako pa iz izpovedi policista B. B. izhaja, da je pešec že stopil na prehod oziroma naredil en korak na prehod za pešce, ko je čez prehod zapeljal storilec in je zato pešec moral stopiti korak nazaj.

Ob povzetem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju prekoračilo zahtevek oziroma opis prekrška po prekrškovnem organu, ki je storilca spoznal za odgovornega storitve predmetnega prekrška, ker ni omogočil varnega prečkanja pešcu, kateri je čakal pred prehodom. Ker prekrškovni organ storilcu ni očital, da je zapeljal čez prehod za pešce, na katerega je pešec že stopil, je sodišče prve stopnje prekoračilo zahtevek oziroma objektivno identiteto opisa prekrška, na katerega se veže v postopku z ZSV izpodbijani PN z dne 9. 3. 2021. Prekoračitev je v škodo pritožnika, ki se je branil s trditvami, da pešec, ki je zgolj stal ob prehodu za pešce, ni kazal nobenega namena prečkati prehoda za pešce. Ob navedenem pritožbeno sodišče zaključuje, da je zaradi prekoračitve objektivne identitete opisa prekrška pritožbeno izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo po 5. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. 7. Ker pritožbeno sodišče absolutne bistvene kršitev določb postopka o prekršku iz 5. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, je brez spuščanja v presojo nadaljnjih pritožbenih navedb pritožbi zagovornika storilca ugodilo, izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (peti odstavek 163. člena ZP-1).

8. V ponovljenem postopku bo moralo prvostopno sodišče znova odločiti o utemeljenosti predložene ZSV zoper navedeni PN, pri tem pa po prepričljivi in celoviti dokazni oceni izvedenih dokazov ugotavljati le, ali je prekrškovni organ pravilno ugotovil dejansko stanje, ki izhaja iz opisa prekrška, torej ali so opisane okoliščine obstajale in v kolikor so, ali je storilcu mogoče očitati krivdo v zvezi z očitanim prekrškom. Pri tem naj bo pozorno tudi na definicijo tega prekrška, ki od voznikov zahteva, da varno prečkanje vozišča omogočijo pešcem, ki so na prehodu ali stopajo nanj (glej prvi odstavek 41. člena ZPrCP).