Up-161/03 - 4

7. 5. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž., ki ga zastopa Odvetniška družba B. & B., o.p.-d.n.o., Z., na seji senata dne 20. aprila 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1114/2001 z dne 30. 1. 2003 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1491/2000 z dne 17. 10. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča o zavrnitvi tožbe zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor, s katero je to Ministrstvo zavrnilo pritožbo zoper sklep Upravne enote Ljubljana, Izpostava Bežigrad, o zavrženju zahteve za denacionalizacijo nacionaliziranega zemljišča, na katerem je imela prejšnja lastnica (pritožnikova pravna prednica) pravico uporabe, ki jo je podedovala njena pravna naslednica, ta pa je to pravico imela, dokler ni z zemljiščem prostovoljno razpolagala tako, da ga je prodala.

Pritožnik meni, da je izpodbijana odločitev napačna, ker je bila lastninska pravica odvzeta z nacionalizacijo, prejšnja imetnica pravice uporabe na zemljišču pa je s prodajo zemljišča prejela le simbolično odškodnino. Primera, ko je bila predmet prodaje pravica uporabe, po mnenju pritožnika ni mogoče enačiti s primerom, ko je bila predmet prodaje lastninska pravica. S pogodbo naj bi se imetnica pravice uporabe odpovedala zgolj tej pravici na zemljišču, ki je bilo v lasti države. Zato naj bi sodišče različne kategorije neupravičeno obravnavalo enako in s tem kršilo načelo enakosti. Zatrjuje kršitev 2., 22., 26. in 33. člena Ustave.

B.

Ustavni pritožnik zmotno razume pravno naravo ustavne pritožbe, ko skuša v njej uveljaviti svojo razlago prava, s katero v upravnem sporu ni uspel. Z navedbami v ustavni pritožbi namreč oporeka predvsem pravilni uporabi materialnega prava, kar pa samo po sebi ne more biti predmet preizkusa pred Ustavnim sodiščem. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Ker 2. člen Ustave ne ureja kakšne človekove pravice in temeljne svoboščine, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne in socialne države), se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati. Očitek, da je sodna odločba nepravilna in nezakonita pa, tudi če bi bil utemeljen, še ne izkazuje kršitve katerekoli človekove pravice in temeljne svoboščine.

Pritožnik sicer zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravice do povračila škode (26. člen Ustave) in pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave), vendar kršitev teh pravic z navedbami v ustavni pritožbi, s katerimi izraža svoje nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo, ne izkaže.

Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave med drugim sicer zahteva, da so organi, ko uporabljajo zakon v konkretnih primerih, dolžni enake situacije obravnavati enako.

Pritožnik kršitve tega ustavnega jamstva sodiščem ne očita. Z navedbami, s katerimi utemeljuje očitek, da je sodišče različne kategorije neupravičeno obravnavalo enako in s tem kršilo načelo enakosti, namreč po vsebini zatrjuje kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave. V okviru navedb pritožnika bi za kršitev načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave lahko šlo le, če bi sodišče svojo odločitev sprejelo na podlagi stališča, ki bi bil v neskladju z navedenim načelom. Tega pa izpodbijani odločitvi ni mogoče očitati.

Pritožnik namreč zmotno meni, da je sklicevanje Vrhovnega sodišča na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54-I/02 in OdlUS XI, 87) neutemeljeno. Vrhovno sodišče se je na to odločbo Ustavnega sodišča sklicevalo, ko je presodilo, da je napačno stališče tožene stranke in Upravnega sodišča, da je pri presoji, ali gre za podržavljenje, poleg odvzema lastninske pravice pomemben tudi odvzem iz posesti oziroma uporabe. Sodbo Upravnega sodišča pa je potrdilo, ker sta že Ministrstvo in Upravno sodišče ugotovila, da je šlo v obravnavanem primeru za svobodno razpolaganje s pravico uporabe. 7. Iz česa naj bi izhajalo, da je Vrhovno sodišče pravico uporabe na nepremičnini enačilo z lastninsko pravico, pritožnik ne pojasni. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa je razvidno, da se je Vrhovno sodišče pri presoji, da je bila v obravnavanem primeru pravica uporabe s sklenitvijo pravnega posla konzumirana, sklicevalo tudi na odločbi Ustavnega sodišča št. Up-330/01 z dne 7. 11. 2002 (Uradni list RS, št. 99/02 in OdlUS XI, 280) in št.

Up-58/02 z dne 7. 11. 2002 (Uradni list RS, št. 103/02 in OdlUS XI, 281). Z odločbo št. Up-58/02 je Ustavno sodišče presodilo, da stališče, po katerem prejšnji lastnik ni upravičen do denacionalizacije, ker je s pravico uporabe razpolagal s pravnim poslom, ne posega v pravico do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave. Da bi kljub sklenitvi pravnega posla dejansko šlo za odvzem zemljišč, pa pritožnik v upravnem sporu ni zatrjeval. Iz obrazložitve izpodbijanih sodb je razvidno, da je pritožnik upravičenje do denacionalizacije utemeljeval le z zatrjevanjem, da je imetnica pravice uporabe za prenos te pravice dobila simbolično odškodnino. Zgolj višina kupnine pa sama po sebi še ne pomeni, da sklenitev pogodbe ni temeljila na svobodnem razpolaganju. Zato pritožnik, s ponavljanjem trditve, da je imetnica pravice uporabe zanjo prejela zgolj simbolično odškodnino, ne more utemeljiti ne kršitve pravice do odškodnine iz 26. člena Ustave ne pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

Iz navedenega je razvidno, da izpodbijana odločitev očitno ne temelji na stališčih, ki bi bila v nasprotju z drugim odstavkom 14. člena, s 26. členom in s 33. členom Ustave. Zgolj dejstvo, da pritožnik pravo razume drugače od sodišč, pa samo po sebi še ne zadošča za sklep o kršitvi katerekoli človekove pravice in temeljne svoboščine.

Ker z izpodbijanima sodbama očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan