Jedro

Tožnik je s svojim ravnanjem izkazal visoko nevarnost pobega (gre torej za okoliščine na strani prosilca), zato je imela toženka upravičen razlog, da mu je omejila gibanje na prostore Centra za tujce, razen tega je tudi dovolj podrobno obrazložila, zakaj ni možno tožnika pridržati na drugačen način. Sorazmernost ukrepa je izkazana tudi s tem, da je toženka tožnika pridržala v Centru za tujce šele po tem, ko je bil najprej nastanjen v azilnem domu, ki pa ga je zapustil z namenom oditi v Italijo. V tej luči milejši ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ne bi preprečil uresničljivo, neposredno nevarnost pobega; to velja še toliko bolj, saj tak ukrep ne bi odvrnil nenadzorovanih odhodov. Z vidika tožnikovih preteklih ravnanj je toženka pravilno pretehtala, da je izrečeni ukrep sorazmeren, nujen in razumen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka tožniku omejila gibanje zaradi ugotovitve določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstoja nevarnosti, da bo pobegnil, ter odločila, da se ga pridrži na prostore Centra za tujce v Postojni od 4. 10. 2022 od 13.50 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 4. 1. 2023 do 13.50, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 30. 9. 2022 ilegalno prečkal hrvaško slovensko mejo, da ga je isti dan obravnavala slovenska policija, da nima potrebnih dokumentov za vstop v Slovenijo, da je na Policijski postaji podal namero zaprositi za mednarodno zaščito, da je Indijo zapustil pred desetimi meseci, da je iz Grčije v skupini potoval čez Makedonijo, Srbijo, Bosno in Hercegovino ter preko Hrvaške prišel v Slovenijo, njegova ciljna država pa je Italija. Iz registracijskega lista s 30. 9. 2022 izhaja, da je bil seznanjen s posledicami zapustitve azilnega doma. Istega dne je bil nastanjen v azilnem domu v Ljubljani.

3. Toženka ugotavlja, da so policisti 2. 10. 2022 tožnika prijeli na vlaku na železniški postaji Logatec. Policistom je povedal, da je azilni dom zapustil, ker ni vedel, da ga ne sme zapuščati pred intervjujem, in ker je želel nekaj kupiti v trgovini ter da se je nato nameraval vrniti v azilni dom. Toženka navaja, da je tožnik 4. 10. 2022 pri podaji prošnje za mednarodno zaščito kot ciljno državo ponovno navedel Italijo in da ne ve, če bo do zaključka postopka počakal v Sloveniji. Kot razlog za zapustitev izvorne države je navedel ekonomske razmere. Po podaji prošnje mu je bil ustno na zapisnik izrečen ukrep omejitve gibanja. Toženka navaja, da je na vprašanje, zakaj je azilni dom zapustil še pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, odgovoril, da je želel v Italijo, kjer ima prijatelje. Potrdil je tudi, da je bil seznanjen, da se bo v primeru samovoljne zapustitve azilnega doma štelo, da je umaknil namero zaprositi za mednarodno zaščito.

4. Toženka navaja, da je bil tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) v zvezi z drugim odstavkom istega člena ZMZ-1 in drugo alinejo 82. a člena ZMZ-1. Pojasnjuje, da glede na tožnikova pretekla dejanja dvomi, da bo počakal, da se ugotovijo vsa dejstva, pomembna za odločitev. Meni, da je tožnik nedvomno želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo. To izhaja iz njegovih izjav v postopku in okoliščine, da je po nekaj dneh zapustil azilni dom in še z drugimi prosilci odšel z vlakom proti Italiji, ko ga je v Logatcu prijela policija. Trdi, da je tožnik vedel, da azilnega doma ne sme zapustiti, saj je to potrdil ob ustni naznanitvi ukrepa omejitve gibanja. Pojasnjuje, zakaj je v tej zadevi treba opraviti osebni razgovor. Pojasnjuje tudi, zakaj v tem primeru ni primeren milejši ukrep s pridržanjem na območje azilnega doma.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

5. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Predlaga tudi izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. 6. V tožbi navaja, da v tem primeru niso izkazane ustrezne okoliščine za poseg v njegovo osebno svobodo. Trdi, da iz sklepa ni razvidno konkretizirano dejstvo, ki ga ima toženka namen ugotavljati in v kakšni vzročno posledični povezavi je omejitev gibanja z ugotavljanjem teh dejstev. Meni, da je s tem povezana toženkina obrazložitev skopa in da ne dosega potrebnega dokaznega standarda, toženkino sklicevanje na potrebnost osebnega razgovora pa zmotno. Opozarja na možnost, da bo do naroka za glavno obravnavo s tožnikom opravljen osebni razgovor in izdana meritorna odločba.

7. Uveljavlja, da ob prijetju in podaji namere ni bilo tolmača za jezik punjabi in da so bili „obravnavani“ tako, da je nekdo izmed njih angleški jezik „nekoliko razumel in govoril“, da zato registracijski list ni bil izpolnjen v skladu z drugim odstavkom 42. člena ZMZ-1 tako, da bi bil v njemu razumljivem jeziku seznanjen s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov. Trdi, da je izpodbijana odločba zato obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka iz 5. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Dodaja, da tožnik še sedaj ne razume stavka, da „zapustitev sprejemnih prostorov azilnega doma ali njegove izpostave pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito pomeni, da bo obravnavan po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v RS“, saj ne pozna slovenske zakonodaje. Trdi, da mu tudi kasneje nobena uradna oseba ni zagotovila informacije o postopkih po ZMZ-1, vključno s tem, da ne sme zapustiti azilnega doma, varnostna služba pa mu je izhod dovolila. Trdi, da je sprejemne prostore azilnega doma zapustil, ker je želel po opravkih, ni pa vedel, kje v bližini azilnega doma so trgovine. Sobivajoč v azilnem domu mu je povedal, da lahko gre z vlakom do naslednje postaje, da se je zmotil, saj ni vedel, kje je, ter da se je želel vrniti v azilni dom, vendar so ga prej prijeli policisti. Uveljavlja, da toženkina dokazna ocena ne dosega dokaznega standarda očitne begosumnosti oziroma nevarnosti pobega, saj mora biti dejanje izvedeno naklepno, on pa tega namena ni imel. Poudarja, da bo v Sloveniji ostal do zaključka postopka mednarodne zaščite.

8. Izpodbijanemu sklepu očita tudi, da iz njega ne izhaja tehtanje sorazmernosti izrečenega ukrepa. Meni, da bi bilo v tem primeru mogoče izreči milejši ukrep. Nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev se mora nanašati na okoliščine v zvezi s prosilcem, ne pa na okoliščine zagotavljanja reda in varnosti v azilnem domu. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 142/2016 in trdi, da subjektivne okoliščine v njegovem primeru niso pojasnjene v zadostni meri.

9. V predlogu za izdajo začasne odredbe navaja, da določba tretjega odstavka 9. člena Direktive o sprejemu 2013/33/EU ni ustrezno prenesena v slovenski pravni red. Trdi, da je začasno odredbo treba izdati zato, ker mu je z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do svobode gibanja iz 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine EU o temeljnih človekovih pravicah, kar že samo po sebi pomeni težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo. Meni, da preprečitev nadaljnjega nezakonitega stanja nedvomno odtehta interes javne koristi, za katero trdi, da niti ne obstaja.

10. Tožena stranka je predložila predmetni upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

**Dokazovanje**

11. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo 12. 10. 2022 vpogledalo v upravni in sodni spis, ki se nanašata na zadevo, in zaslišalo tožnika.

12. Dokazni predlog za izvedbo poizvedbe o tem, ali je bila o tožnikovi prošnji že izdana odločba, je sodišče izvedlo tako, da je toženko na naroku pozvalo, naj se o tem izjavi. O tem pa je v okviru zaslišanja vprašalo tudi tožnika.

**K I. točki izreka**

13. Tožba ni utemeljena.

14. Predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu je sklep, s katerim je bilo tožniku gibanje omejeno na Center za tujce. Med strankama je sporno, ali so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v povezavi z drugo alinejo 84. a člena ZMZ-1, na katere se opira izpodbijana odločba.

15. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja so določeni v 8. členu Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev, v nadaljevanju Recepcijska direktiva II), ki je v tem delu v pravni red Republike Slovenije prenesena z določbami 84. člena in 84. a člena ZMZ-1. 16. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov - med drugim tudi zato, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in ker obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). V drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se mu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Kdaj se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, določa 84.a člen ZMZ-1. Ta v drugi alineji (na katero se opira izpodbijani sklep) določa, da gre za tako situacijo, če je oseba predhodno že poskušala Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila.

17. Po navedenem mora biti za izrek ukrepa omejitve gibanja iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 hkrati izkazano, da je ta ukrep potreben za to, da se zagotovi ugotavljanje določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in da obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (in s tem preprečil zagotavljanje navedenega cilja).

18. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je s tožnikom treba opraviti osebni razgovor, ker je trdil, da je Indijo zapustil zaradi ekonomskih razlogov, v postopku pa je treba ugotoviti, ali ne gre za morebitno namerno ekonomsko onemogočanje tožnika v izvorni državi, kar je lahko relevantna okoliščina za odločitev o tožnikovi prošnji. Tako ne drži, da iz izpodbijanega sklepa, ni razvidno dejstvo, ki ga ima toženka namen ugotavljati v postopku, tožnik pa ne pove, zakaj ugotavljanje tega dejstva ne bi bilo relevantno in potrebno. Tožbeni očitki o nekonkretiziranosti razlogov in skoposti obrazložitve se tako izkažejo za posplošene.

19. Na drugačno presojo ne vpliva tožbeno sklicevanje na 16. člen t.i. Procesne direktive II1 in sodbo Vrhovnega sodišča I Up 189/2016. V navedeni zadevi je Vrhovno sodišče presojalo odločitev o priznanju mednarodne zaščite, zato je v citirani sodbi zavzeto stališče vezano na meritorno presojo izpolnjenosti pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Stališče, da že razgovor ob podaji prošnje ob izpolnjenosti določenih predpostavk lahko ustreza zahtevam osebnega razgovora, pa poleg tega še ne pomeni, da je imel tako naravo tudi tožnikov razgovor ob podaji prošnje v konkretnem primeru in da zato ni izkazana potreba po izvedbi osebnega razgovora iz razlogov, ki jih navaja toženka. Da bi v tem primeru tudi šlo za tako situacijo, pa tožnik v tožbi niti ne trdi.

20. Tožnik pa ne more uspeti niti z navedbami, da je bil do naroka za glavno obravnavo s tožnikom že opravljen osebni razgovor, saj zgolj na podlagi tega ni mogoče sklepati, da je bilo opravljeno procesno dejanje, na podlagi katerega je toženka ugotovila tista dejstva, na katera je tožnik oprl svojo prošnjo za mednarodno zaščito. Na naroku za glavno obravnavo je sodišče na podlagi tožnikove izpovedbe lahko ugotovilo, da je bil osebni razgovor z njim opravljen 11. 10. 2022, to je en dan pred narokom. Iz toženkine izjave izhaja, da odločba o tožnikovi prošnji tudi še ni bila izdana. Dokler ni izdana odločba o tožnikovi prošnji, pa je še vedno (tudi zaradi morebitnega ponovnega razgovora s tožnikom) treba zagotoviti tožnikovo navzočnost. 21. Neutemeljene pa so tudi tožbene navedbe, da v tem primeru ni izkazana nevarnost tožnikovega pobega. Po drugi alineji 84. a člena ZMZ-1 je taka nevarnost izkazana, če so podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je predhodno že poskušala Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti.

22. V dokaznem postopku, v katerem je sodišče vpogledalo v vse listine sodnega in upravnega spisa ter zaslišalo tožnika, je sodišče ugotovilo, da je tožnik 2. 10. 2022 nedvomno poskušal zapustiti Republiko Slovenijo, čeprav je vedel, da tega ne bi smel. 23. Iz listin v upravnem spisu, ki jih potrjujejo tudi tožnikove izpovedbe ob zaslišanju, izhaja, da je tožnik v Slovenijo prišel 30. 9. 2022 ilegalno, brez potnega lista, ter da se je pri tem skrival pred policijo. Njegova ciljna država je bila Italija, kamor bi odšel, če ga še istega dne ne bi prijela slovenska policija. Po tem, ko ga je prijela slovenska policija, je izrazil namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito in bil nastanjen v sprejemnih prostorih azilnega doma v Ljubljani. Tožnik je bil nato 2. 10. 2022 ponovno prijet s strani slovenske policije na vlaku na železniški postaji Logatec. Istega je tudi ponovno izrazil namero.

24. Sodišče ne verjame tožniku, da je šel 2. 10. 2022 na vlak zato, da bi šel po nakupih oziroma da je šel kupit hrano in pijačo. Ob tem, da sodišče ne dvomi, da je v azilnem domu mogoče dobiti vegetarijansko hrano, ki bi ustrezala tožniku, pa tudi ne more verjeti tožniku, da na poti do železniške postaje ne bi šel mimo kakšne trgovine s hrano, saj je teh v Sloveniji vsepovsod dovolj. Prav tako mu ne verjame, da je trgovino z indijsko hrano iskal tako, da je šel prav na vlak, ki vozi v smeri iz Ljubljane proti Italiji, torej ven iz glavnega mesta Republike Slovenije (kjer je, kot je splošno znano, največja izbira) v smeri Italije, ki je že od začetka njegova ciljna država. Da je Indijo zapustil z namenom oditi v Italijo, je povedal na naroku za glavno obravnavo. Prav tako je potrdil, da bi, če ga 30. 9. 2022 ne bi prijela policija, šel direktno v Italijo. Ob podaji prošnje 4. 10. 2022, to je dva dni potem, ko je že bil prijet na vlaku v Logatcu, pa je povedal, da ne ve, ali bo počakal na konec postopka, saj ima namen iti v Italijo, kjer ima prijatelje. Sodišče zato ne dvomi v to, da 2. 10. 2022 tožnikov cilj ni bila trgovina (z indijsko hrano), od koder bi se vrnil v azilni dom, temveč je prepričano, da je bila njegov cilj Italija, od koder se ni imel namena vrniti v Slovenijo.

25. Za presojo, ali je šlo pri tožniku za poskus samovoljne zapustitve Republike Slovenije, je po presoji sodišča bistveno, ali se je zavedal, da Republike Slovenije pred koncem postopka mednarodne zaščite ne sme zapustiti. Da je tožnik vedel, da azilnega doma ne sme zapustiti (še toliko bolj pa tudi ne Republike Slovenije), izhaja že iz njegove izjave ob ustnem izreku omejitve gibanja 4. 10. 2022. Takrat je na vprašanje, ali bi se 2. 10. 2022 vrnil v azilni dom, če ga na vlaku v Logatcu ne bi ustavila policija, odgovoril, da bi se vrnil v azilni dom, saj mu je, še preden je azilni dom zapustil, nekdo povedal, da azilnega doma ne sme zapuščati pred intervjujem. Ko je bil ob zaslišanju na glavni obravnavi soočen s svojimi različnimi izjavami (sodišču in pred tem organu je tožnik izjavljal tudi, da ni vedel, da ne sme zapustiti azilnega doma), teh razlik ni hotel pojasniti. Odgovoru se je izognil z izjavo, da bi rad ostal tukaj (v Sloveniji), da nima druge izbire in da nima drugega kaj dodati. Ko ga je pooblaščenka toženke ponovno vprašala isto in zahtevala, da odgovori na vprašanje, je odgovoril, da mu je nekdo v azilnem domu rekel, da azilnega doma ne sme zapustiti brez izkaznice, ter da je to poskušal povedati, ko je odgovarjal na vprašanje. Sodišču tožniku ne verjame, saj se je očitno, ko je bil vprašan prvič, hotel izogniti odgovoru. Ob ponovitvi istega vprašanja pa je zgolj poiskal odgovor, ki se mu je zdel prikladen, vendar po prepričanju sodišča neresničen. Tožnik namreč z navedbo, da mu je bilo rečeno, da azilnega doma ne sme zapustiti brez izkaznice, ni zgolj dopolnjeval prvotnega odgovora, to je, da mu je bilo rečeno, da azilnega doma ne sme zapustiti pred intervjujem, temveč je povedal nekaj drugega. Sodišče, pa ne verjame tožniku, da na zapisniku o ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja ni pravilno zapisana tožnikova izjava. Iz tega zapisnika namreč izhaja, da je bil, preden ga je tožnik podpisal, prebran v punjabi jeziku, za katerega je tožnik tudi sodišču izjavil, da ga razume.

26. Sodišče tudi ne verjame tožniku, da (nič) ne razume angleško. Tožnik je povedal, da je v Indiji končal deset let šole in da je v učnem programu tudi angleščina, vendar je on ni izbral. Da se tožnik v desetih letih šolanja v Indiji ne bi učil angleščine, sodišče ne verjame. Splošno je namreč znano, da je v Indiji (zlasti upoštevaje njeno velikost, jezikovno raznolikost in zgodovino) razširjena uporaba angleščine. Da se je tožnik učil angleščine, potrjuje njegovo z utečeno pisavo izpisano podpisovanje v latinici (kar je v spisu mogoče videti na več mestih, tudi na zapisniku naroka za glavno obravnavo), ki sicer ni pisava punjabi niti hindi jezika, ki ju tožnik govori. Nemogoče je, da bi se tožnik, če ne bi znal angleško, podpisoval v latinici tako utečeno, kot se podpiše. Res je, da je 30. 9. 2022 razgovor s policisti potekal v angleškem jeziku s pomočjo A. A., ki je bil prijet v isti skupini kot tožnik in ki je malo govoril angleško, kar bi kazalo, da tožnik angleščine res ne razume. Vendar pa iz obravnave tožnika 2. 10. 2022 na policiji izhaja, da je tožnik z njimi komuniciral v angleščini. Tožnik je na naroku za glavno obravnavo na vprašanje sodnice zanikal, da bi znal angleško, potem pa je v okviru istega zaslišanja priznal, da je že ob prvem prijetju policije v Kopru (torej 30. 9. 2022) s policisti govoril v zelo slabi angleščini. Glede na navedena neskladja sodišče zato ne verjame tožnikovi izpovedbi, da ne razume angleščine, da ni sam napisal izjave v rokopisu z dne 30. 9. 2022, niti da ne bi bil sposoben razumeti angleščine do te mere, da mu že ob podpisu registracijske izjave 30. 9. 2022 ne bi bilo jasno, da ima zapustitev azilnega doma zanj določene postopkovne posledice in da ga zato ne sme zapustiti. Če pa je tožnik vedel, da azilnega doma ne sme zapustiti, je vedel, da ne sme zapustiti Republike Slovenije.

27. Da je tožnik očitno vedel, da Republike Slovenije ni smel zapustiti in da je imelo njegovo ravnanje posledice v postopku, izhaja tudi iz tega, da je potem, ko ga je 2. 10. 2022 policija ponovno prijela, ponovno vložil tudi namero. Če ne bi bilo tako, namere ne bi ponovil, saj bi se zanašal na že podano namero.

28. Ker glede na navedeno za samovoljnost v smislu druge alineje 84. a člena ZMZ-1 zadostuje, da je tožnik vedel, da Republike Slovenije med postopkom ne sme zapustiti, to pa je tožnik po povedanem vedel, tožnik ne more uspeti s trditvami o storjeni kršitvi iz 5. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s 42. členom ZMZ-1, niti z navedbami o nerazumevanju in nepoznavanju slovenskega azilnega prava.

29. Sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru ob (kot pojasnjeno) izkazanih okoliščinah iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z drugo alinejo 84. a člena ZMZ-1, izkazana visoka nevarnost tožnikovega pobega. Na to kaže tožnikovo obnašanje ob vstopu v Slovenijo. Tožnik je namreč sodišču priznal, da je v Slovenijo prišel ilegalno in da se je skrival pred policijo, ker je hotel oditi naprej v Italijo. Na visoko stopnjo nevarnosti pobega kaže tudi tožnikovo prilagajanje izjav okoliščinam postopka. Ob prijetju 30. 9. 2022 in 2. 10. 2022 je tožnik kot ciljno državo navedel Slovenijo, nato pa je ob podaji prošnje priznal, da je bil namenjen v Italijo, kamor bi šel, če ga ne bi prestregla slovenska policija. Ob podaji prošnje 4. 10. 2022 (torej že po dogodkih 2. 10. 2022) je tudi priznal, da nima namena počakati konca postopka v Sloveniji, saj je namenjen v Italijo, kjer ima prijatelje. Da je bila njegova ciljna država Italija, je tožnik priznal tudi sodišču. Sodišče mu zato ne verjame, da sedaj želi ostati v Sloveniji, saj te njegove izjave razume kot prilagajanje situaciji, v kateri se nahaja, ne pa kot njegovo resnično namero. Sodišče zato meni, da bo tožnik, če mu gibanje do prenehanja razloga iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ne bo omejeno, Slovenijo zapustil, kot je to že poskušal storiti 2. 10. 2022. 30. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da naj bi bil izrečen ukrep nesorazmeren. Tožnik je, kot je bilo že pojasnjeno, s svojim ravnanjem izkazal visoko nevarnost pobega (gre torej za okoliščine na strani prosilca), zato je imela toženka upravičen razlog, da mu je omejila gibanje na prostore Centra za tujce, razen tega je tudi dovolj podrobno obrazložila, zakaj ni možno tožnika pridržati na drugačen način. Sorazmernost ukrepa je izkazana tudi s tem, da je toženka tožnika pridržala v Centru za tujce šele po tem, ko je bil najprej nastanjen v azilnem domu, ki pa ga je zapustil z namenom oditi v Italijo. V tej luči milejši ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ne bi preprečil uresničljivo, neposredno nevarnost pobega; to velja še toliko bolj, saj tak ukrep ne bi odvrnil nenadzorovanih odhodov. Z vidika tožnikovih preteklih ravnanj je toženka pravilno pretehtala, da je izrečeni ukrep sorazmeren, nujen in razumen. V tem pogledu so tožbene navedbe o kršitvi pravice do osebne svobode neosnovane. Ne gre za pomanjkanje zakonodajne ureditve, niti blažjih ukrepov. Ti namreč niso prišli v poštev zaradi izrazite begosumnosti tožnika.

31. Tudi SEU je v zadevi C-18/16, v kateri je preizkušalo veljavnost člena 8(3) pododstavek (a) in (b) Direktive 2013/33 z vidika omejitve v zvezi z izvrševanjem pravice, podeljene s členom 6 Listine, ugotovilo, da omejitve glede na zastavljene cilje niso nesorazmerne. V zvezi s tem je poudarilo, da je navedeni člen 8(3), prvi pododstavek, (a) in (b), rezultat uravnoteženega razmerja med želenim ciljem v splošnem interesu, to je po eni strani pravilno delovanje skupnega evropskega azilnega sistema, ki omogoča, da se odobri mednarodna zaščita prosilcem, ki jo resnično potrebujejo, in da se zavrnejo prošnje tistim, ki ne izpolnjujejo pogojev, in po drugi strani posegom v pravico do svobode, ki ga pomeni pridržanje (točka 47). Čeprav pravilno delovanje skupnega evropskega azilnega sistema v bistvu zahteva, da pristojni nacionalni organi razpolagajo z zanesljivimi informacijami, ki se nanašajo na identiteto ali državljanstvo prosilca za mednarodno zaščito in na elemente, na katerih temelji njegova prošnja, ta člen ne bi smel upravičiti tega, da se o ukrepih pridržanja odloči, ne da bi ti nacionalni organi prej v vsakem primeru posebej preverili, ali so ti sorazmerni z namenom. Takšno preverjanje zahteva, da se prepriča, da so vsi pogoji v točkah od 44 do 46 te sodbe izpolnjeni, in zlasti, da se v vsakem konkretnem primeru pridržanje uporabi le kot skrajno sredstvo. Poleg tega je treba paziti, da pridržanje v nobenem primeru ne prekorači čim krajšega mogočega obdobja. Sodišče je v zvezi s tem ugotovilo, da tožnik ni bil pridržan zgolj zato, ker je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, presojane pa so bile okoliščine konkretnega primera, iz katerih izhaja, da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih ukrepov, odločitev pa vsebuje vse pravne in dejanske razloge, ki so podlaga za pridržanje. Ukrep je tudi časovno omejen, saj traja do prenehanja razloga, vendar najdlje do 4. 1. 2023, z možnostjo enomesečnega podaljšanja.

32. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka**

33. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

34. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

35. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

36. Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Meni, da bi mu izvrševanje tega ukrepa povzročilo težko popravljivo škodo, saj se v Centru za tujce slabo počuti. Trdi, da izrečeni ukrep posega v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave ter 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

37. V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Vendar pa potrebnost izdaje takšne začasne odredbe v obravnavani zadevi ni izkazana že zato, ker je izrek ukrepa zakonit. Zakonita omejitev gibanja pa ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). Težko popravljive škode pa tožnik ni izkazal niti s posplošenimi trditvami, da se v Centru za tujce zelo slabo počuti.

38. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

1 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).