Jedro

Preden sodišče zavrne kot neverodostojno pričo, ki obremenjuje obtoženca, mora vsestransko preizkusiti, ali je izpovedba priče sprejemljiva ali ne, njeno izpovedbo je treba pretehtati tudi obenem z drugimi dokazi. Zgolj okoliščina, da je pričina hči sošolka oškodovanke, še ne more biti razlog za zavrnitev pričevanja.

Izrek

Pritožbi javnega tožilca se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo sodišča prve stopnje je bil imenovani obtoženec iz razloga po 3. točki 350. člena ZKP oproščen obtožbe kaznivega dejanja po členu 255/IV v zvezi s členom 251/III in I KZ RS. S stroški kazenskega postopka je bil obremenjen proračun.

Proti tej sodbi se pritožuje javni tožilec, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka in predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

V pritožbi javnega tožilca zatrjevano nasprotje med vsebino izvedeniškega mnenja o preiskavi žarnice na motornem kolesu in med tem, kar se o tem navaja v razlogih sodbe, po oceni pritožbenega sodišča ni podano. Sodišče prve stopnje namreč povzema navedbe v izvedeniškem mnenju o preiskavi žarnice, nato pa napravi sklep "torej ostane le druga možnost, da ni prišlo do deformacije žarilne nitke, to je, da žarnica v trenutku trčenja ni svetila". Gre tedaj le za vprašanje, ali je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo citirano izvedeniško mnenje ter sprejelo prepričljive zaključke o tem, ali je dokazano, da je v času nezgode na motorju gorela žarnica ali ne. Z že navedenim stališčem v izpodbijani sodbi, torej da ostane le možnost, da žarnica v trenutku trčenja ni svetila, se ni mogoče strinjati. Iz izvedenskega mnenja Centra za kriminalistično tehnične preiskave MNZ je razvidno, da pri pregledu niso opazili karakterističnih sledi, na podlagi katerih bi lahko ugotovili, ali je žarnica v trenutku trka gorela. Nadalje pa je še navedeno, da oplaženje, nato udarec motornega kolesa na tla in drsenje po tleh, bi po njihovem mnenju povzročilo premajhne sile, da bi deformirale žarečno žarilno nitko.

Iz povedanega je moč zaključiti le, da okoliščina, da žarilna nitka ni deformirana, ne dokazuje niti da je bila na motorju v trenutku trčenja luč prižgana niti da ni bila. To vprašanje je tedaj potrebno razjasniti s pomočjo drugih dokazov. Obtoženec sicer zatrjuje, da luči ni videl. Sodišče pa glede te okoliščine ni verjelo pričama B. S. in V. C.. Priči B. S. ni verjelo, ker naj bi med postopkom spreminjal izpovedbe, vendar je treba upoštevati, da je S. glede luči in tudi glede drugih odločilnih okoliščin izpovedoval vseskozi enako.

Priči V. C. pa sodišče ni verjelo, ker šteje, da z balkona ne bi mogla videti tega, kar opisuje. Takšna ocena ni prepričljiva. Sodišče je ob ogledu kraja dogodka vidljivost balkona lahko ocenjevalo le s tem, da je pogledalo balkon od spodaj navzgor, ni pa preverilo, kakšna je vidljivost z balkona samega, ki je vsekakor nad nivojem ceste dvignjen za nekaj metrov, saj priča opisuje, da je to balkon pri mansardnem stanovanju. Če bo sodišče preverjalo vidljivost z balkona, bo to treba storiti v takšnem letnem času, ko na drevju ni listja, tako kot je bilo tudi v času nezgode. Obdolženec sicer zatrjuje, da je priča V. C. prišla na kraj dogodka šele kasneje, ko je bilo tam že več ljudi. Takšno zatrjevanje obdolženca je treba kritičneje ocenjevati glede na to, da priča V. C. ne trdi le, da je imel motorist prižgano luč, temveč trdi tudi, da je obdolženec po trčenju premaknil svoj avto, kar pa obdolženec zanika, ta okoliščina pa je tudi za ugotavljanje vzroka nezgode pomembna. Če sodišče ne verjame priči V. C., da je najprej videla prihajajoči motor s prižgano lučjo, nato pa, da je bila prva na kraju nezgode po trčenju, lahko o tem zasliši T. D., katerega je priča V. C. po lastnih navedbah obvestila kot takratnega lastnika bližnjega lokala Ž., iz katerega naj bi klicali policijo in rešilca. Vprašanje, v kakšnem položaju je bilo obtoženčevo vozilo, ko je prišlo do trčenja z motorjem, bo teba posebno skrbno razjasniti. Priči B. S. in V. C. vseskozi enako zatrjujeta, da je bil avto po trčenju premaknjen, obtoženec pa to zanika. Pri ocenjevanju, ali je glede te okoliščine verjeti obtožencu ali pa pričama S. in C., bo zlasti treba tudi skrbno oceniti izvedeniško mnenje izvedenca cestnoprometne stroke, ki sicer izrecno ne izključuje variante, kot jo opisuje obtoženec, vendar pa tudi potem, ko je spremljal celoten potek postopka v svojem mnenju z dne 21.5.1993 meni, da je do trčenja prišlo ob verjetnem vzratnem pomikanju avtomobila in da je prikaz S. verjeten.

Prepričljivo tudi ni nadaljnje razlogovanje v izpodbijani sodbi, da je motorist vozil popolnoma nepravilno. Izvedenec ing. J. v zadnjem mnenju navaja, da je imel motorist S. vse možnosti za pravočasno preusmeritev vozila na svoj prosti desni vozni pas. Vendar pa je treba upoštevati, da je motorist S. vozil po desni polovici vozišča in da je vsak udeleženec v prometu upravičen pričakovati, da tudi drugi udeleženci v prometu vozijo v skladu s prometnimi predpisi, da bo tedaj tudi obtoženec pri vključevanju v promet ravnal v skladu s predpisi, saj mu določilo člena 38 ZTVCP nalaga, da sme voznik tedaj, kadar se vključuje v promet z dvorišča, to začeti samo, če se prej prepriča, da lahko to stori brez nevarnosti za druge udeležence v prometu. Voznik motorja S. je utemeljeno pričakoval, da bo obtoženec z vključevanjem z dvorišča na vozišče počakal, da bo imel vozišče prosto. V novem sojenju bo po ponovni izvedbi dokazov te potrebno znova oceniti tudi v nakazani smeri.

Glede na vse navedeno je bilo pritožbi javnega tožilca treba ugoditi ter izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti zadevo v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je v skladu z določilom člena 385/II ZKP odredilo, da se nova glavna obravnava pri sodišču prve stopnje opravi pred popolnoma spremenjenim senatom.