Jedro

Če ni s posebnim predpisom za posamezen primer določeno drugače, je stranka v inšpekcijskem postopku le fizična ali pravna oseba, ki je na določenem področju kršila predpise in proti kateri inšpektor vodi postopek in ji odredi določene ukrepe.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi Ž. in odpravila odločbo Republiškega sanitarnega inšpektorata z dne 25.5.1992, in sicer v točki 1 izreka, do 31.7.1992, ter vrnila zadevo organu prve stopnje v nov postopek. Organ prve stopnje je v 1. točki navedene prvostopne odločbe odločil, da mora Ž. naslednji dan po prejemu odločbe prenehati z obratovanjem UHP peči in spremljajočo odpraševalno napravo v času med 22. in 6. uro naslednjega dne do predložitve dokazila o znižanju hrupa v naravnem in bivalnem okolju (hiša tožeče stranke) na predpisano maksimalno dovoljeno raven za IV. stopnjo zahtevnosti.

Proti takšni odločitvi se je pritožila Ž. in navajala, da se ji z ukrepom povzroča večja materialna škoda. Tožena stranka je pritožbi ugodila in do 31.7.1992 odpravila ukrep, ki ga je izrekel organ prve stopnje. Svojo odločitev utemeljuje z določbo 16. člena zakona o sanitarni inšpekciji, ki določa, da sme izjemoma organ, ki je pristojen za odločanje o pritožbi, dovoliti, da se izvršitev odrejenih ukrepov odloži, če stranka izkaže za verjetno, da bi z izvedbo odrejenega ukrepa nastala občutna materialna škoda, ki je drugače ni mogoče odvrniti, z odlogom pa zdravstveno stanje ni ogroženo. V obrazložitvi je tožena stranka še naložila Ž., da mora organu prve stopnje predložiti meritve hrupa in zdravstveno oceno tožeče stranke.

Proti takšni odločitvi je tožnik sprožil upravni spor. V tožbi navaja, da Ž. zaradi neobratovanja navedenih naprav ne more nastajati nobena pravno priznana škoda, saj gre za nove naprave, ki še nimajo uporabnega dovoljenja in bi sploh ne smele obratovati. Nasprotuje tudi zahtevi, da bi moral organ prve stopnje ugotavljati njegovo zdravstveno stanje. Odlog oziroma odprava odločbe prve stopnje se nanašata ravno na poletne mesece, ko bi bilo zaradi visokih temperatur potrebno zračiti stanovanjske prostore, kar pa je zaradi obratovanja železarne nemogoče. Tožnik smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Dne 1.10.1992 je tožena stranka dostavila sodišču odločbo Republiškega sanitarnega inšpektorata z dne 24.9.1992, s katero ta ponovno izreka iste ukrepe kot s prej navedeno odločbo prve stopnje. Tožena stranka v zvezi s to odločbo predlaga, naj sodišče postopek v tem upravnem sporu ustavi.

Tožnik ni stranka v smislu določbe 1. odstavka 2. člena in 12. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - Prečiščeno besedilo).

V sporni zadevi gre za ukrepanje sanitarnega inšpektorja. Inšpekcijski postopek se skladno z določbo 13. in 14. člena zakona o sanitarni inšpekciji (Uradni list SRS, št. 8/73 in 9/85) začne po uradni dolžnosti. Tožnik je sicer lahko dal pobudo za ukrepanje inšpekcije, v inšpekcijskem postopku pa nima položaja stranke. Če poseben predpis za posamezne primere ne določa drugače, je stranka v inšpekcijskem postopku samo pravna ali fizična oseba, ki je na določenem področju kršila predpise in proti kateri inšpektor vodi postopek in ji odredi določene ukrepe. Tožnik ni takšna oseba, zato je sodišče njegovo tožbo po določbi 3. točke 1. odstavka 30. člena zakona o upravnih sporih zavrglo.

Sodišče je uporabilo določbe zveznih predpisov kot republiške predpise po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).