Jedro

Po 208. členu ZDavP-2 je (davčna) izvršba dovoljena na deležu družbenika (če davkov ni bilo mogoče izterjati iz dolžnikovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali iz dolžnikovega premičnega premoženja). Ker je delež družbenika lahko predmet izvršbe, je glede na določbo 241. člena ZIZ, dovoljeno tudi zavarovanje ob pogoju, da sredstvo zavarovanja dopušča ZIZ ali kakšen drug zakon. V konkretnem primeru to sredstvo dopušča ZDavP-2 v 113. členu. ZDavP-2 tako upniku nedvomno daje pravico za vložitev predloga za zavarovanje z zastavno pravico na deležu družbenika.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je upnikov predlog za zavarovanje zavrnilo.

2. Proti temu sklepu se upnik pravočasno pritožuje. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sklepa tako, da se predlogu za zavarovanje ugodi. Prepričan je, da je sodišče ravnalo zmotno, ko je zaključilo, da predlagano sredstvo zavarovanja ni dovoljeno, saj ni upoštevalo 113. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki to sredstvo omogoča. Ob upoštevanju citirane določbe je predlagano sredstvo zavarovanja dovoljeno.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pravilno sodišče prve stopnje ugotavlja, da po določbi prvega odstavka 240. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) upnik lahko predlaga zavarovanje le z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičninah in premičninah, ne pa na deležu družbenika, kot je to predlagal upnik v obravnavani zadevi. Kljub temu je prvostopenjska odločitev o zavrnitvi predloga upnika za zavarovanje na deležu družbenika, sprejeta na citiranem določilu, po mnenju pritožbenega sodišča iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, materialnopravno zmotna.

5. V obravnavanem primeru je potrebno upoštevati, da gre za specifično pravno razmerje - razmerje med državo kot upnico in državljanom kot dolžnikom glede terjatve kot javne dajatve. Zakonodajalec je ravno zaradi te specifičnosti postopek zavarovanja in izterjave davčne obveznosti poleg splošnega zakona (ZIZ), še posebej uredil v ZDavP-2. Ta podrobno predpisuje postopek zavarovanja davčne obveznosti (111. do 125. člen) in davčne izvršbe (142. do 212. člen) in napram ZIZ-u predstavlja specialni predpis. ZDavP-2 na uporabo ZIZ-a napotuje le v primeru, ko sam ne vsebuje določb o zavarovanju in izvršbi (glej drugi odstavek 208. člena ZDavP-2).

6. Določba 113. člena ZDavP-2, ki izrecno določa, da lahko davčni organi pri dolžnikih, ki so lastniki nepremičnega premoženja ali imetniki poslovnega deleža, predlagajo zavarovanje davčnega dolga z vknjižbo zastavne pravice na njihovih nepremičninah oziroma deležu družbenika neposredno pri sodišču ali preko državnega pravobranilstva, tako predstavlja v razmerju do določbe 240. člena ZIZ, ki kot sredstvo zavarovanja zastavne pravice na deležu družbenika ne dovoljuje, specialno pravilo, katero derogira splošno pravilo iz 240. člena ZIZ.

7. S citiranim določilom ZDavP-2 je davčnemu organu oziroma državi kot upnici podeljena posebna pravica predlagati sredstvo zavarovanja z zastavno pravico na dolžnikovem deležu v družbi za zavarovanje davčne obveznosti.

8. Tak zaključek ne izhaja le iz gramatikalne razlage določbe 113. člena ZDavP-2, temveč tudi iz namena te določbe, obrazloženega v Poročevalcu št. 99 z dne 20. 9. 2006, stran 198: „....če davčni organ oceni, da bo dolgovani davek lahko izterjal le iz zavezančevega nepremičnega premoženja oziroma deležev v družbah, je upravičeno, da lahko doseže stvarnopravno zavarovanje že takoj po izvršljivosti izvršilnega naslova oziroma v začetni fazi davčne izvršbe, in si tako zagotovi vrstni red poplačila iz tako zavarovanega premoženja. V teh primerih davčni organ predlaga zavarovanje pri sodišču v skladu z zakonom, ki ureja izvršbo in zavarovanje....“.

9. Za dovoljenost predmetnega sredstva zavarovanja daje oporo tudi določba 241. člena ZIZ. V skladu z njo zavarovanje ni dovoljeno na stvareh in pravicah, ki po ZIZ ali drugem zakonu ne morejo biti predmet izvršbe. Po 208. členu ZDavP-2 je (davčna) izvršba dovoljena na deležu družbenika (če davkov ni bilo mogoče izterjati iz dolžnikovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali iz dolžnikovega premičnega premoženja). Ker je delež družbenika lahko predmet izvršbe, je glede na določbo 241. člena ZIZ, dovoljeno tudi zavarovanje ob pogoju, da sredstvo zavarovanja dopušča ZIZ ali kakšen drug zakon. V konkretnem primeru to sredstvo dopušča ZDavP-2 v 113. členu. ZDavP-2 tako upniku nedvomno daje pravico za vložitev predloga za zavarovanje z zastavno pravico na deležu družbenika.

10. ZIZ določb o pridobitvi zastavne pravice na deležu družbenika v postopku zavarovanja nima. Ker gre za zastavno pravico na deležu družbenika, ki se zaradi načela publicitete in varstva upnikov ter načela vrstnega reda vpisuje v javno knjigo (sodni register), je na mestu smiselna uporaba določb o pridobitvi zastavne pravice na nepremičninah v postopku zavarovanja, saj se ta prav tako vpisuje v javno knjigo. Ob smiselni uporabi prvega odstavka 244. člena ZIZ se zastavna pravica na deležu družbenika v postopku zavarovanja pridobi tako, da se v sodnem registru pri deležu družbenika, ki je predmet zavarovanja, na podlagi pravnomočnega sklepa o zavarovanju vknjiži zastavna pravica v korist upnika.

11. V posledici ugotovljene zmotne uporabe materialnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. V njem bo sodišče o utemeljenosti predloga upnika za zavarovanje znova presodilo. Pri sprejemu odločitve bo pozorno tudi, ali je upnik v predlogu za zavarovanje sredstvo izvršbe določno navedel, kot to predpisuje 244. člena ZIZ, upoštevajoč dejstvo, da je dolžnikov poslovni delež vpisan v register.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka ni bila sprejeta, ker jih upnik ni priglasil (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).