Jedro

Ker v upravnem sporu stranke v skladu s 3. odstavkom 14. člena ZUS ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta, je dejstvo, ki sta ga tožnika prvič navajala v tožbi, čeprav sta imela možnost navajati ga že v postopku pred izdajo akta, nedovoljena tožbena novota, s katero se ni ukvarjalo že sodišče prve stopnje in tudi ne more biti predmet presoje pritožbenega sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 658/2000-17 z dne 30.5.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 13.3.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote K. z dne 16.11.1998, s katero je bilo med drugim odločeno, da se investitorju P.S. izda dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše na parcelni št. 35/1 k.o. P. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi v zvezi s tožbenimi ugovori, kolikor so ti ponovljeni pritožbeni ugovori, v celoti sklicevalo na razloge tožene stranke. Obrazložilo je, da je tožena stranka nanje v izpodbijani odločbi pravilno in popolno odgovorila. Navedlo je, da se dovoljenje za poseg v prostor ne izdaja na podlagi prostorskega plana, pač pa je prostorski plan podlaga za sprejem prostorskih izvedbenih aktov, v obravnavnem primeru Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za ureditveno območje K. (Uradni vestnik G., št. 15/88, 38/96, 5/97, 43/97, 23/98 in Uradni list RS, št. 70/94, 35/95, 69/95, 27/96, v nadaljevanju PUP). Zavrnilo je ugovore tožnikov o neustavnosti in nezakonitosti prostorskih planov in izvedbenih aktov z utemeljitvijo, da je ta presoja v pristojnosti Ustavnega sodišča RS. Zavrnilo je tudi ugovor tožeče stranke glede premajhnega odmika od posestne meje.

Tožnika v pritožbi navajata, da je izrek sodbe pomanjkljiv, sodišče prve stopnje pa ne odgovarja na vse tožbene zahtevke. Nadalje navajata, da so ugotovljena dejstva v nasprotju s podatki spisa oziroma da je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja. Ne strinjata se z napotilom sodišča prve stopnje v zvezi s začetkom postopka presoje ustavnosti in zakonitosti prostorskih planov in izvedbenih aktov pred ustavnim sodiščem.

Navajata, da bi bilo zahtevek investitorja za gradnjo stanovanjske hiše treba zavrniti, ker je površina gradbene parcele na zemljišču parc. št. 35/1-del samo velikosti 90 m2 in ne 315 m2, kakor je zapisano v lokacijski dokumentaciji in lokacijskem dovoljenju.

Prvostopni organ je izdal lokacijsko dovoljenje na gradbeni parceli, kjer ni mogoče zagotoviti 315 m2 velike gradbene parcele kot stavbnega zemljišča. Preostali manjkajoči del gradbene parcele je po mnenju tožnikov treba zagotoviti na zemljišču v njuni lasti. Tožnika predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pravna naslednika investitorja P.S. R. in M.G. v odgovoru na pritožbo navajata, da tožnika zaradi lastnih interesov želita preprečiti gradnjo na zadevnem zemljišču. Navajata še, da neopravičeno ovirata začetek gradnje stanovanjskega objekta, saj je lokacijska dokumentacija nesporna in zakonsko pravilna. Predlagata, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Drugi odstavek 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/9, 71/93 in 44/97) določa, da se izda lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji in za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, kjer je sicer v skladu z 49. členom tega zakona graditev prepovedana, v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Ta se med drugim pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih (55. člen ZUN). Predmetno zemljišče leži v območju, ki se ureja s citiranim PUP.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbo tožnikov. Razlogi, ki jih za to navaja, so skladni s podatki upravnih spisov in imajo podlago v citiranih členih ZUN in PUP.

Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, je bilo lokacijsko dovoljenje izdano za gradnjo na parceli št. 35/1 k.o. P., ki je bila v lasti investitorja P.S. Iz lokacijske dokumentacije, ki vsebuje tudi geodetski načrt sedanjega in prihodnjega stanja terena in objektov, je razvidna lega in umeščenost objekta, pri čemer je predvideni odmik bodočega objekta od posestne meje tožnikov 2,50 m. Pritožbeni ugovor, da bo glede na podatke v izdanem lokacijskem dovoljenju del gradbene parcele treba zagotoviti na zemljišču v lasti tožnikov, po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen. Tožnika v pritožbi navajata, da je bilo lokacijsko dovoljenje izdano na gradbeni parceli, kjer ni mogoče zagotoviti 315 m2 velike gradbene parcele kot stavbnega zemljišča. Dejstva v zvezi s velikostjo gradbene parcele sta tožnika prvič uveljavljala v tožbi. Ker v upravnem sporu stranke v skladu s 3. odstavkom 14. člena ZUS ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta, je po presoji pritožbenega sodišča tožbeni ugovor v zvezi velikostjo gradbene parcele nedovoljena tožbena novota, s katero se ni ukvarjalo že sodišče prve stopnje in tudi ne more biti predmet presoje pritožbenega sodišča. ZUS v 2. odstavku 67. člena določa, da sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, kolikor sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Ker sta tožnika v tožbi ponovila ugovore iz pritožbe zoper odločbo tožene stranke, na katere je tožena stranka že odgovorila v svoji odločbi, je sodišče prve stopnje ravnalo povsem zakonito, ko se je sklicevalo na utemeljitev upravnega akta. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba vsebuje navedbe o odločilnih dejstvih, navedbe razlogov za odločitev ter odgovore na tožbene navedbe. Pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vse tožbene navedbe, zato ni utemeljen.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da je napotilo sodišča prve stopnje v zvezi z začetkom postopka pred Ustavnim sodiščem RS zavajajoče. Ker je po Zakonu o ustavnem sodišču (ZUstS, Uradni list RS, št. 15/94) za odločanje o skladnosti predpisov lokalnih skupnosti z ustavo in zakoni pristojno Ustavno sodišče RS, je sodišče prve stopnje tožnikoma pravilno obrazložilo, da lahko v primeru, če menita, da so izdani predpisi lokalne skupnosti v nasprotju z ustavo ali zakoni, začneta predpisani postopek pred ustavnim sodiščem.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.