Jedro

Prvi odstavek 41. člena KZ-1 določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da bi nekdo strožje odgovarjal zaradi izvršitve kaznivega dejanja v hudodelski združbi. Hudodelsko združevanje, ki ima za cilj udejanjenje hudodelskega načrta, iz katerega mora biti jasno razvidno, da je združba usmerjena v izvrševanje kaznivih dejanj, zahteva več kot le dogovor treh oseb, da bodo skupaj izvrševali kazniva dejanja. Prav tako ni dovolj, da gre za povezave, ki se za neposredno storitev kaznivega dejanja oblikujejo naključno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega okrožnega sodnika posameznika.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1 ter mu je ob uporabi omilitvenih določil iz 2. točke 50. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 51. člena KZ-1 izreklo kazen 1 leto in 10 mesecev zapora. Odločilo je še, da obtoženca po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Pritožbo vlaga obtoženčev zagovornik iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji (1. do 4. točka prvega odstavka 370. člena ZKP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje drugemu senatu.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V zvezi s pritožbenim zatrjevanjem, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka (iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) s tem, da je glavno obravnavo dne 27. 8. 2021 in dne 17. 12. 2021 opravilo v nenavzočnosti obtoženca, je pritožbeno sodišče odločilo s posebnim sklepom z dne 7. 3. 2023 (zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 17. 12. 2021 je bila vložena pritožba obtoženčevega zagovornika z dne 24. 1. 2022) in pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

5. Pritožnik trdi, da je prvostopenjsko sodišče s tem, ko je zavrnilo dokazna predloga obrambe po seznanitvi (branjem) dokumenta nemške davčne uprave, iz katerega so razvidni dohodki obtoženca in njegove žene, ki mesečno presegajo 5.000,00 EUR ter zaslišanje obtoženčeve žene B. A., ki bi lahko izpovedala o vsebini vrečke, ki jo je obtoženec kritičnega dne izročil C. C., obtožencu odvzelo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena Ustave RS), s tem pa zagrešilo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Dokaza sta relevantna, saj je z dokumentacijo davčne uprave obramba želela dokazati, da je obtoženec finančno preskrbljen in se mu za preživetje ni potrebno ukvarjati z dejanji, ki se mu jih v predmetnem postopku očita, z zaslišanjem obtoženčeve žene pa bi obramba dokazala, da v vrečki, ki jo je obtoženec predal C. C., ni bila prepovedana droga.

6. Iz razlogov izpodbijane sodbe in podatkov spisa je razvidno, da je na glavni obravnavi dne 17. 12. 2021 obramba v spis vložila dokument nemške davčne uprave, ki se nanaša na leto 2019 in na katerem se nahaja žig, iz katerega je razvidno, da je družba D. GmbH dokument prejela dne 2. 8. 2021. Po določbi prvega odstavka 7. člena ZKP je potrebno vloge v kazenskem postopku pri sodišču vlagati v slovenskem jeziku, s čimer je pritožnik kot prava uka stranka nedvomno seznanjen. Ob upoštevanju še časa, ki sta ga imela obtoženec oziroma njegov zagovornik za prevod v slovenski jezik (od 2. 8. 2021 do 17. 12. 2021), je pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni pozvalo obrambo na predložitev prevoda dokumenta v slovenski jezik, povsem neutemeljena.

7. Določba 17. člena ZKP sodišče zavezuje, da mora po resnici in popolnoma ugotoviti vsa odločilna dejstva, torej tista dejstva, ki so pomembna za izdajo zakonite odločbe, pri čemer mora enako pazljivo preizkusiti in ugotoviti tako za obtoženca obremenilna kot tudi razbremenilna dejstva. Na ta način sodišče skladno z instrukcijsko maksimo poskrbi, da se zadeva vsestransko razčisti in se ugotovi materialna resnica; sme pa odvrniti tisto, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo razjasnitvi stvari (drugi odstavek 299. člena ZKP). Načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) tako pomeni tudi, da sodišče v kazenskem postopku samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo, ob tem pa mora upoštevati tako načelo materialne resnice, kot tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 15. člena ZKP. Čeprav prizadevanje sodišča za izvedbo postopka brez nepotrebnega zavlačevanja (15. člen ZKP) ne sme povzročiti kršenja obtoženčeve ustavne pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist, ustavne dikcije „vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, mora biti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist“ (tretja alineja 29. člena Ustave RS), ne gre razlagati tako, da bi sodišče moralo izvesti vsak dokazni predlog obrambe. Besedna zveza „v njegovo korist“ implicira merilo materialnopravne relevantnosti dokaza. Dokaz, ki ni materialnopravno relevanten, je brezpredmeten in zato ne more biti „v obdolženčevo korist“. Ustavno sodišče RS se je postavilo tudi na stališče, da je v dvomu vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga mora sodišče izvesti, razen, če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.1

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbeni navedbi, da obrazložitev sodišča prve stopnje, s katero je zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje obtoženčeve žene B. A. (da iz zagovora obtoženca niti ne izhaja, da bi bila njegova žena seznanjena s sestankom z C. C. niti s tem, kaj naj bi njen mož izročil C. C. in niti ne z vsebino zavitka; da je splošno znano, da se prepovedana droga nahaja v zaprtih ovojih ali paketih, torej naj bi bilo verjetneje, da obtoženec in predlagana priča nista skupaj pregledovala vsebine; po oceni sodišča bi bilo možno, da je obtoženec ženi prekril resnično vsebino zavitka), predstavlja prejudiciranje, kaj priča ve ter kaj bo lahko izpovedala in česa ne. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da je bistvo kazenskopravnega očitka obtožencu, da je dne 19. 7. 2019 v svojem osebnem avtomobilu zaradi nadaljnje prodaje prepeljal neugotovljene količine prepovedane droge kokain ali heroin ter jo zaradi nadaljnje prodaje izročil C. C., pri čemer nista ugotovljeni niti vrsta niti količina prepovedane droge, zaradi česar ima pritožnik prav, da je vsebina izročene vrečke, oziroma paketa, pravno relevantno dejstvo, ključno za pravilno odločitev sodišča. Sodišče prve stopnje tako ne bi smelo zavrniti izvedbe predlaganega dokaza, čigar obstoj ter pravno relevantnost je obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti in je tako z zavrnitvijo tega dokaznega predloga zagrešilo kršitev pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave RS, oziroma kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je nedvomno vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.

9. Kadar sodišče druge stopnje ugotovi, da je podana kakšna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, mora izpodbijano sodbo razveljaviti, zaradi česar postane preizkus preostalih pritožbenih razlogov brezpredmeten.2 Kljub navedenemu pritožbeno sodišče izpostavlja, da prvi odstavek 41. člena KZ-1 določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da bi nekdo strožje odgovarjal zaradi izvršitve kaznivega dejanja v hudodelski združbi. Le-ti so: 1) da gre za člana združbe najmanj treh oseb, 2) da izvrši kaznivo dejanje zaradi izvedbe hudodelskega načrta te družbe in 3) da izvrši kaznivo dejanje v povezavi z najmanj še enim članom kot sostorilcem ali udeležencem. Za dejanje, opredeljeno kot kaznivo dejanje, storjeno v hudodelski združbi, veljajo sicer teoretična in praktična izhodišča za sostorilstvo. Sostorilec mora ali sam uresničevati znake kaznivega dejanja, ali pa s svojim ravnanjem odločilno prispevati k uresničitvi zakonskih znakov kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1. Član hudodelske združbe določeno dejanje izvrši v okviru hudodelskega načrta, to je uresničuje hudodelski načrt, v zvezi s kaznivim dejanjem, konkretno kaznivo dejanje pa mora izvršiti najmanj še z enim članom kot sostorilcem ali udeležencem.3 Za člana hudodelske združbe lahko šteje tudi tisti, ki v okviru te združbe stori le eno kaznivo dejanje, če je vedel za obstoj družbe.4 Hudodelsko združevanje, ki ima za cilj udejanjenje hudodelskega načrta, iz katerega mora biti jasno razvidno, da je združba usmerjena v izvrševanje kaznivih dejanj, zahteva več kot le dogovor treh oseb, da bodo skupaj izvrševali kazniva dejanja. Prav tako ni dovolj, da gre za povezave, ki se za neposredno storitev kaznivega dejanja oblikujejo naključno. Glede na navedena izhodišča in pritožbeno uveljavljanje kršitve kazenskega zakona, bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku presojati obtožbeni očitek, da sta obtoženec in C. C. organizirala prodajo neugotovljene količine prepovedane droge kokain ali heroin ter da je obtoženec dne 19. 7. 2019 po navodilih C. C. v svojem osebnem avtomobilu zaradi nadaljnje prodaje prepeljal neugotovljene količine prepovedane droge kokain ali heroin ter jo zaradi prodaje izročil C. C., kateri je to drogo z namenom nadaljnje prodaje prenesel iz Maribora na območje Avstrije.

10. V ponovljenem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo za podlago vzeti prejšnjo obtožnico (prvi odstavek 397. člena ZKP). Pri tem bo moralo paziti, da je bila pritožba podana samo v obtoženčevo korist, zato se sodba ne sme spremeniti v obtoženčevo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije (385. člen ZKP). Na ponovno opravljeni glavni obravnavi bo sodišče prve stopnje moralo ponovno izvesti že izvedene dokaze in zaslišati pričo B. A., nato pa ponovno presoditi, če so izkazani vsi elementi kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je temeljna oblika očitanega kaznivega dejanja nedvomno dokazana, bo lahko nadalje presojalo, ali so izpolnjeni tudi zakonski znaki kvalificirane oblike očitanega kaznivega dejanja, pri čemer bo moralo svoje zaključke tudi ustrezno in prepričljivo obrazložiti.

11. Pritožbeno sodišče je sledilo predlogu pritožnika, da se ponovno sojenje opravi pred drugim senatom oziroma sodnikom posameznikom, saj se je sodnica posameznica v izpodbijani sodbi že opredelila do dokaza z zaslišanjem obtoženčeve žene B. A., katerega bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku moralo izvesti.

1 Odločba Ustavnega sodišča RS Up 34/93 z dne 9. 7. 1993. 2 Mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, stran 827. 3 Sodba VS RS I Ips 42004/2017 z dne 21. 2. 2019. 4 Sodba VS RS I Ips 27135/2011 z dne 18. 9. 2014.