Jedro

V postopkih odmere in vračila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča se je v zvezi z vprašanjem pravnega interesa občin ustalilo stališče, da občine v navedenih postopkih ne izkazujejo pravnega interesa.

Izrek

Tožba se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Nova Gorica delno ugodil vlogi zavezanca A. d.d. za vračilo preveč plačanega nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (dalje NUSZ) iz računa Občine Brda ter zavezancu vrnil preveč plačani znesek NUSZ skupaj s pripadajočimi obrestmi, obračunanimi do dneva vračila, oziroma odločil kot sledi: glavnica v znesku 47.250.452,00 SIT se po stanju na dan 4. 8. 2006 poplača v breme računa ..., sklic na številko ... in nakaže v dobro računa zavezanca odprtega pri ..., zakonite zamudne obresti v znesku 104.309.486,00 SIT se po stanju na dan 4. 8. 2006 poplačajo v breme računa ..., sklic na številko ... in nakažejo v dobro računa zavezanca, odprtega pri ...

Hkrati je bilo v izpodbijani odločbi odločeno, da vračilo izvrši UJP, Uprava za javna plačila, da morebitna pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe ter da v tem postopku niso nastali stroški.

Iz obrazložitve izhaja, da je zavezanec A. d.d. dne 5. 7. 2006 vložil vlogo za vračilo plačanega NUSZ za obdobje od 1. 9. 1997 do 31. 12. 2000 za objekte in zemljišča, ki se nahajajo na območju tožnice v višini 50.195.935,50 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Davčni organ je ugotovil, da je bila v postopku odmere NUSZ za navedeno obdobje zavezancu najprej izdana (kasneje odpravljena) odmerna odločba Davčnega urada Nova Gorica št. 424-1/93-97 z dne 23. 9. 1997. V ponovljenem postopku (v katerem je bila upoštevana odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-157/02-10 z dne 4. 12. 2003) pa je bila nato izdana nova, za zavezanca bistveno ugodnejša, odmerna odločba Davčnega urada Nova Gorica št. DT 42411-26/1997 -13(11021-02) z dne 11. 7. 2006. Ker je bil odmerjen znesek NUSZ po odločbi izdani v ponovnem postopku že poravnan z odpravljeno odločbo, je upravni organ zavezancu vrnil razliko preveč plačanega NUSZ med odpravljeno odločbo in odločbo izdano v ponovnem postopku, na podlagi 32. člena Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 54/04 do 109/05, dalje ZDavP-1). Zakonite zamudne obresti so bile obračunane od razlike mesečnih plačil akontacij NUSZ med odpravljeno odločbo in odločbo v ponovljenem postopku do dneva vračila ter vrnjene zavezancu na podlagi 34. člena ZDavP-1. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-13-347/2009-4 z dne 11. 3. 2010 zavrnilo pritožbo tožnice.

Tožnica v tožbi ugovarja zastaranje pravice zavezanca do vračila davka ter se sklicuje na 58. člen ZDavP-1, ki določa petletni zastaralni rok, ki teče od dneva plačila davka, hkrati pa ugovarja zastaranje tudi v zvezi s priznanimi obrestmi. Opozarja, da je izpodbijana odločba pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti, saj ne vsebuje datumov, ko je zavezanec dejansko plačeval NUSZ, hkrati pa so navedeni zneski razlike nadomestila brez pravne podlage, neobrazloženi in neutemeljeni, posledično pa je neutemeljen tudi obračun obresti. Navaja tudi, da tožnici v postopku ni bila dana možnost udeležbe, zato se ni mogla izjasniti o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo smiselno vztraja pri razlogih, navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Prizadeta stranka A. d.d. na tožbo ni odgovorila.

K točki 1 izreka: Tožba se zavrže kot nedovoljena.

Sodišče je v navedeni zadevi enkrat že odločalo (v upravnem sporu pod opr. št. U 459/2008), in sicer v zvezi z vprašanjem, ali tožnica izkazuje pravni interes za sodelovanje v postopku vračila preveč odmerjenega NUSZ. Sodišče je v navedeni zadevi zavzelo stališče, da glede na to, da se z vračanjem preplačanega NUSZ posega v prihodke tožnice, ki se nahajajo na njenem računu, tožnica izkazuje pravni interes, da sodeluje v postopku, zaradi varstva svojih pravnih koristi. Sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. U 459/2008 z dne 17. 4. 2009 med drugim ugodilo tožbi tožnice ter odpravilo sklep davčnega organa, s katerim je bila zavržena pritožba tožnice zoper (tudi sedaj) izpodbijano odločbo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek (da vsebinsko odloči o pritožbi tožnice).

Ob reševanju sedaj obravnavanega upravnega spora sodišče pojasnjuje, da se je v zvezi z vprašanjem pravnega interesa občin v postopkih odmere in vračila NUSZ v sodni praksi v zadnjih dveh letih ustalilo stališče, da občine v navedenih postopkih ne izkazujejo pravnega interesa (sklep VS RS opr. št. I Up 165/2011 z dne 21. 4. 2011, sklep VS RS opr. št. I Up 65/2010 z dne 15. 7. 2010). Na podlagi navedenega zato sodišče v tem upravnem sporu odstopa od stališča, ki ga je sicer že zavzelo v tej zadevi (pod opr. št. U 459/2008).

Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, mora izkazati pravni interes, na njegov obstoj pa sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. V času izdaje izpodbijane odločbe so se glede postopka odmere in vračanja NUSZ uporabljale določbe takrat veljavnega ZDavP-1, ki je v 395. členu določal, da zavezanec plačuje NUSZ na podlagi odločbe, ki mu jo izda davčni organ, kjer nepremičnina leži. V 396. členu pa je ZDavP-1 določal, da davčni organ izda odločbe o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča po uradni dolžnosti na podlagi občinskega odloka in vrednosti točke, ki veljata na dan 1. januarja leta, za katero se določa nadomestilo. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi zavezancem davčni organ na podlagi podatkov občine do 31. marca za tekoče leto oziroma v roku treh mesecev po prejemu podatkov, ki mu jih posreduje občina. ZDavP-1 ni imel posebnih postopkovnih pravil o vračilu NUSZ, zato je v takšnem primeru davčni organ postopal v skladu z določbami ZDavP-1 o vračilu davka. Zavezancu za davek, ki je na račun davka plačal več, kot je bil dolžan plačati v skladu z zakonom, se je preveč plačani znesek, ki presega 2.500 tolarjev vrnil po uradni dolžnosti v 30. dneh od dneva vročitve odločbe oziroma od dneva predložitve obračuna davka, če z zakonom ni bilo drugače določeno (1. odst. 32. člena ZDavP-1).

Iz navedenih določb ZDavP-1 tako izhaja, da je postopke glede NUSZ vodil pristojen davčni organ po uradni dolžnosti. Stranki navedenih postopkov sta bili tako le davčni organ in zavezanec (v konkretnem primeru A. d.d.). Veljavni predpisi tožnici – občini niso dajali statusa stranke v teh postopkih ali kakšne posebne pravice za sodelovanje v postopkih. Tudi dejstvo, da je davčni organ o NUSZ odločil na podlagi podatkov občine ter da je bil NUSZ v skladu z 22. členom Zakona o financiranju občin (Ur. l. RS, št. 80/94 – 90/05, dalje ZFO) prihodek občine, tožnici ni dajalo pravice za sodelovanje v upravnem postopku oziroma s tem ni izkazovala pravnega interesa za priznanje statusa stranke v postopku. Navedene okoliščine utemeljujejo le njen ekonomski interes, ne pa pravni interes, ki je podlaga za sodelovanje v tem konkretnem upravnem postopku.

Sodišče na podlagi vsega navedenega zaključuje, da z izpodbijano odločbo ni bilo poseženo v tožničino pravico ali pravno korist, saj ji noben izmed veljavnih predpisov ne daje statusa stranke ali kakšne posebne pravice za sodelovanje v postopku vračila NUSZ, posledično pa tožnica tudi nima pravice do vložitve tožbe v tem upravnem sporu. Zato je sodišče tožbo zavrglo, na podlagi 6. točke 1. odst. 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 do 62/10, dalje ZUS-1), saj izpodbijana odločba očitno ne posega v tožničino pravico ali njeno neposredno, na zakon oprto korist. K točki 2 izreka: Odločitev sodišča o stroških postopka temelji na 4. odst. 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.