Jedro

Delodajalec je ravnal skladno s 5. odst. 135. člena ZDR in odločil, da delavcu preneha delovno razmerje, ker delavec - tožnik predložene pogodbe ni podpisal v roku 30 dni od dneva predložitve, ter tudi ni zahteval presoje zakonitosti predloga pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb ZPP, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženo stranko pa zaveže na plačilo stroškov pravdnega postopka oz. izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pooblaščenec tožnika meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP/77, saj je izrek sodbe nerazumljiv. Iz izreka sodbe ne izhaja za kakšen tožbeni zahtevek gre, saj bi sodišče prve stopnje moralo navesti celotni tožbeni zahtevek, ki ga je postavil tožnik in v primeru, če meni, da je ta zahtevek neutemeljen, ga tudi zavrniti. Ker se iz sodbe dejansko ne vidi, kakšen tožbeni zahtevek je zavrnjen, je potrebno samo zaradi tega predmetno sodbo razveljaviti. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Prvostopenjsko sodišče je v ponovnem postopku zmotno ocenilo izvedene dokaze, saj je verjelo izpovedbam prič R. M., K. J., B. B. in L. M., ni pa verjelo trditvam tožnika.

Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo 5. odst. 135. člena ZDR, saj je v citirani določbi predpisano, da organ odloči o prenehanju delovnega razmerja le v primeru, če delavec predložene pogodbe ne podpiše v roku 30 dni od dneva predložitve. To pa pomeni, da je bistven podpis pogodbe, ki mora biti opravljen v roku 30 dni od dneva prejema osnutka pogodbe in ne vrnitev podpisanega izvoda pogodbe kadrovski službi v roku 30 dni od dneva prejema pogodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilno opozarja pritožba tožnika, da je sodišče nepravilno ravnalo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo, ne da bi povedalo za kakšen tožbeni zahtevek gre. Tako iz izreka sodbe ne izhaja za kakšen tožbeni zahtevek gre, vendar pa sodišče druge stopnje meni, da zaradi tega ni podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 13. točke 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90), saj iz razlogov sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo, odločalo o zakonitosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 11.2.1991 ter dokončnega sklepa z dne 12.4.1991, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sta sklepa zakonita, s tem pa je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek tožnika. Tudi v primeru, če se zavrne zahtevek, je potrebno v izreku sodbe tak zahtevek v celoti navesti in ne le odločiti tako, da se "zahtevek tožnika zavrne", saj je tak izrek neustrezen. Če se izpodbija dokončni sklep delodajalca o prenehanju delovnega razmerja po 23. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) tožnik ni dolžan postaviti zahtevek, če pa ga postavi, sodišče nanj ni vezano. Če tožnik zahtevek postavi, mora sodišče, ko odloča o utemeljenosti zahtevka celotni zahtevek povzeti tudi v izrek sodbe. Navedena opustitev pa ne vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe, zato je pritožbeno sodišče v tem delu zavrnilo pritožbene navedbe.

Pritožbeno sodišče pa se strinja tudi z dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj je logična in prepričljiva in zato jo pritožbeno sodišče kot pravilno tudi sprejema, obširne pritožbene navedbe pa sodišču druge stopnje niso vzbudile pomislekov v pravilnost dokazne ocene.

Katera dejstva šteje za dokazana z izvedenimi dokazi, je sodišče prve stopnje odločilo in ocenilo po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje ni poklonilo vero izpovedbi tožnika, da je podpisano pogodbo o zaposlitvi vrnil že meseca januarja 1991, ampak je očitno, da je tožnik pogodbo podtaknil šele 25.2.1991 v pisarni na gradbišču v M., ko se je vrnil z dopusta oz. bolniškega staleža dne 24.2.1991. Sicer pa je glede datuma vrnitve podpisane pogodbe o zaposlitvi tožnik tudi sam spreminjal izpovedbe, saj je prvotno trdil, da je pogodbo oddal dne 15.1.1991 v sredo, ko je bil plačilni dan, čeprav se je ugotovilo, da takrat ni bila sreda. Ob soočenju s pričo Kudeljnjakom pa je tožnik povedal, da je podpisano pogodbo oddal 7 oz. 14 dni pred odhodom na dopust. Če bi tožnik pogodbo oddal 7 do 14 dni pred odhodom na dopust, bi to moralo biti 19.1. oz. 14.2.1991, kar izhaja iz evidence prisotnosti na delu. Tožnik je tudi izjavljal, da je podpisano pogodbo o zaposlitvi oddal v času, ko so pogodbe vračali drugi delavci, kar pa tudi ne drži. Iz skladnih izpovedb K. in R. jasno izhaja, da so drugi delavci pogodbe vračali, vendar vedno osebno v roke in to zjutraj na gradbišču pred razporedom dela, nihče od delavcev pa ni pogodb o zaposlitvi položil oz. odložil na mizo v pisarno. Tudi trditev tožnika, da sta tudi delavca O. in L., skupaj z njim dala pogodbe na mizo, ne držijo, saj sta ravno ta dva delavca vrnila podpisani pogodbi že prvi dan po prejemu in ju izročila v roke. Glede na vse navedeno tudi po oceni sodišča druge stopnje tožnik ni uspel dokazati, da je podpisano pogodbo o zaposlitvi vrnil pravočasno.

Zato je toženec ravnal skladno s 5. odst. 135. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki določa, da v primeru, če delavec predložene pogodbe ne podpiše v roku 30 dni od dneva predložitve, odloči organ, določen s kolektivno pogodbo oz. splošnim aktom, o prenehanju delovnega razmerja delavcu, razen v primeru, ko je delavec zahteval presojo zakonitosti predloga pogodbe in njene skladnosti z zakonom, kolektivno pogodbo oz.

splošnim aktom pred sodiščem pristojnim za delovne spore, v roku 15 dni od predložitve pogodbe o zaposlitvi. Ni utemeljena pritožbena navedba glede zmotne uporabe materialnega prava, saj za prenehanje delovnega razmerja po citirani določbi je res bistven podpis pogodbe, to pa pomeni, da mora biti podpisana pogodbo v roku 30 dni od vročitve tudi delodajalcu vrnjena, saj je le na tak način delodajalec lahko seznanjen s tem, ali je delavec predloženo pogodbo o zaposlitvi podpisal oz. je ni podpisal in sprožil sodno varstvo. Ker tudi pri tovrstnem načinu prenehanja delovnega razmerja učinkuje šele dokončen sklep o prenehanju delovnega razmerja, je tožena stranka tudi pravilno določila datum prenehanja delovnega razmerja. Glede na to, da je tožnik vložil ugovor zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja, o katerem je bilo odločeno na seji delavskega sveta dne 12.4.1991, tožnik pa je dokončno odločbo delavskega sveta prejel 6.5.1991, kar je razvidno iz vročilnice (B 10), je tožena stranka kot datum prenehanja delovnega razmerja pravilno štela datum vročitve dokončnega sklepa.

Ker je sodišče prve stopnje ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju, napravilo pravilno dokazno oceno, prav tako pa ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve pravil postopka in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (166. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).