Jedro

Tožnik ne zatrjuje, da bi imel preživninsko obveznost za družinske člane, pač pa le, da se kot samozaposlen v kulturi s prejetimi honorarji težko preživlja in da sodišče prve stopnje te specifike pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks ni upoštevalo. Vrhovno sodišče zavrača kot neutemeljen tudi ta pritožbeni ugovor, saj je sodišče prve stopnje moralo ob pravilni uporabi prvega in četrtega odstavka 11. člena ZST-1 upoštevati vse prihodke, ki jih je tožnik pridobil v času pred vložitvijo revizije, in oceniti, ali bi plačilo 164,00 EUR občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se tožnik preživlja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje tožnika ni oprostilo plačila sodne takse za revizijo zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru. Sodišče se v izpodbijanem sklepu sklicuje na določbe 11. in 12. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). V postopku je ugotovilo, da je tožnik prejemal na podlagi odločbe Centra za socialno delo Ravne na Koroškem denarno socialno pomoč, ki pa mu je bila s 1. 7. 2011 z odločbo Centra za socialno delo Ravne na Koroškem z dne 12. 7. 2011, zaradi prejema avtorskega honorarja v višini 1.800,00 EUR bruto odvzeta oziroma mu je ta pravica prenehala. Glede na višino avtorskih honorarjev v zadnjih mesecih pred vložitvijo predloga za taksno oprostitev je zato sodišče menilo, da zaradi plačila takse za revizijo v znesku 164,00 EUR ne bodo občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnik preživlja.

2. Tožnik vlaga pritožbo „zaradi neupoštevanja vseh okoliščin, specifičnih za opravljanje specializiranega poklica samozaposlenega v kulturi, ki bistveno vplivajo na preživljanje in ki opredeljujejo taksno opredelitev po Zakonu o sodnih taksah“ ter predlaga, da se ga v postopku revizije oprosti plačila sodnih taks. Sklicuje se na četrti odstavek 11. člena ZST-1 in meni, da sodišče ni dovolj upoštevalo, da gre v njegovem primeru za specializiran poklic samozaposlenega v kulturi. Res je prejel nekaj honorarjev, ki pa nikakor niso ekvivalentni mesečnim prejemkom zaposlenih v gospodarstvu ali negospodarstvu, saj je v honorarjih vključeno tudi povračilo stroškov, povezanih z delom. Ne glede na velike stroške, ki jih je imel pri izdelavi avtorskega dela, pa mu DURS obračunava normirane stroške v višini 25 % ter posebne osebne olajšave, česar pa sodišče ni upoštevalo pri presoji o njegovih zmožnostih preživljanja iz naslova avtorskih prejemkov. Brez podpore staršev ne bi mogel opravljati umetniškega poklica.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik smiselno uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi zlasti zatrjuje, da sodišče ni upoštevalo velikih stroškov, ki jih je imel s pripravo avtorskega dela, katerih pokritje je vključeno v avtorski honorar. Vrhovno sodišče zavrača ta pritožbeni ugovor kot pritožbeno novoto. Vse to bi moral tožnik navesti že v predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, saj se o tem odloča prav na podlagi podatkov, ki jih da prosilec sam. Zato pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podan. Prejem avtorskih honorarjev v bruto višini 1.800,00 EUR in 350,00 EUR v zadnjih dveh mesecih pred vložitvijo predloga za taksno oprostitev pa ni sporen, saj ga je tožnik delno navajal že v svojem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks in tudi v pritožbi.

6. Prav tako ni utemeljen smiselno uveljavljani pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Sodišče je svojo odločitev pravilno oprlo na prvi in četrti odstavek 11. člena ZST-1 ter na prvi in drugi odstavek 12. člena ZST-1. Po določbi prvega odstavka 11. člena ZST-1 se stranka lahko oprosti plačila sodnih taks, če dokaže, da bi bila s plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja ali se preživljajo njeni družinski člani. Pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks pa mora sodišče skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa mora upoštevati premoženjsko stanje stranke in njenih družinskih članov, vrednost predmeta postopka in število oseb, ki jih stranka preživlja. Tožnik ne zatrjuje, da bi imel preživninsko obveznost za družinske člane, pač pa le, da se kot samozaposlen v kulturi s prejetimi honorarji težko preživlja in da sodišče prve stopnje te specifike pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks ni upoštevalo. Vrhovno sodišče zavrača kot neutemeljen tudi ta pritožbeni ugovor, saj je sodišče prve stopnje moralo ob pravilni uporabi prvega in četrtega odstavka 11. člena ZST-1 upoštevati vse prihodke, ki jih je tožnik pridobil v času pred vložitvijo revizije, in oceniti, ali bi plačilo 164,00 EUR občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se tožnik preživlja. Ker je presodilo, da ob nesporno prejetih honorarjih plačilo takse v višini 164,00 EUR ne bi občutno vplivalo na zmanjšanje sredstev za tožnikovo preživljanje, je po presoji Vrhovnega sodišča tudi pravilno uporabilo materialno pravo, torej določbe prvega in četrtega odstavka 11. člena ZST-1 ter prvega in drugega odstavka 12. člena ZST-1. 7. Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).

8. O oprostitvi plačila sodne takse za revizijo je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom II U 163/2010-6 z dne 16. 11. 2011. K II. točki izreka:

9. Ker tožnik ni uspel s svojo pritožbo, mora v skladu s prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 trpeti sam svoje stroške pritožbenega postopka.