Jedro

Pravilna so stališča prvostopenjskega sodišča glede vštevanja prihrankov in osebnega avtomobila v premoženje družine pri ugotavljanju upravičenosti do znižanja plačila programa vrtca za tožničinega otroka. Zgolj osebni avtomobil, katerega vrednost ne presega 8.060,00 EUR, se po 2. točki prvega odstavka 18. člena ZUPJS ne upošteva v premoženje družine. Ker tožničin avto presega navedeno vrednost, se upošteva v premoženje družine. Za izvzem prihrankov, ki jih ima družina za določen namen, pa v ZUPJS ni pravne podlage. Glede na dohodke tožničine družine je bila tožnica pravilno uvrščena v 8. dohodkovni razred in znaša plačilo 66 % cene programa, v katerega je otrok vključen. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala odpravo upravnih odločb tožene stranke z uvrstitvijo v nižji dohodkovni razred in določitev nižjega plačila za program vrtca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 14. 11. 2014 in Centra za socialno delo A. št. ... z dne 30. 9. 2013, da se tožnico uvrsti v nižji dohodkovni razred in da se ji določi nižje plačilo za program vrtca. Ugotovilo je, da je toženec premoženje družine ugotovil in upošteval pravilno, skladno s citiranimi določbami ZUPJS ter, da se zgolj osebni avtomobil, katerega vrednost ne presega 8.060,00 EUR ne upošteva v premoženje družine. Za izvzem prihrankov, ki jih ima družina za določen namen, niti v ZUPJS niti v Pravilniku ni pravne podlage. Pri tem tožnica z ničemer ni izkazala, kdaj so prihranki nastali ter v zvezi s tem, da bi bili pri izpodbijani odločitvi upoštevani dvakrat, torej kot premoženje in kot dohodki. Za znižanje dohodka družine za znesek najemnine, ki jo družina plačuje za stanovanje, v katerem prebiva, ni pravne podlage. Štelo je, da upoštevaje dohodke in premoženje družine po plačilu vrtca družina ne bi bila socialno ogrožena, saj je njen mesečni dohodek, zmanjšan za fiktivni dohodek iz premoženja 550,00 EUR najemnine in 275,00 EUR plačila za vrtec še vedno znaša 1.824,73 EUR, ob tem, da drugih pomembnih okoliščin tožnica niti v predsodnem niti v sodnem postopku ni zatrjevala.

2. Pritožuje se tožnica. V pritožbi navaja, da pri ugotavljanju dohodka družine niso bile upoštevane pomembne okoliščine in sicer to, da družina nima rešenega stanovanjskega vprašanja in živi v najemniškem stanovanju, za katerega plačuje mesečno najemnino v višini 550,00 EUR. Prihranki, ki jih ima na računih so namenjeni rešitvi stanovanjskega problema. Sredstva so bila privarčevana postopno, z mesečnimi odtegljaji od prihodkov - plač in to, da se ji štejejo med premoženje, pomeni podvajanje, to je dvakratno upoštevanje istih prihodkov oziroma premoženja, kar pomeni kršitev prvega odstavka 17. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/10 s spremembami, ZUPJS), kjer je določeno, da se v premoženje štejejo tudi denarna sredstva na transakcijskem ali drugem računu, kadar ne predstavljajo dohodka, skladno s prvim odstavkom 12. člena tega zakona. Denarna sredstva na računu v konkretnem primeru predstavljajo dohodek skladno s prvim odstavkom ZUPJS in se jih ne bi smelo šteti še med premoženje. Nepravilno je bilo med premoženje upoštevan in štet tudi avto, ki malenkostno presega višjo vrednost od 28 - kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka. Tožnica meni, da so predpisi, ki določajo ugotavljanje upravičenosti do pravic iz javnih sredstev protiustavni, saj pomenijo neenakost pred zakonom.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da tožnica v predsodnem postopku v vlogi ni navedla nobenih posebnih okoliščin, niti se nanje ni sklicevala niti predložila kakšnega dokazila. Pri tem tožena stranka kot izjemne okoliščine šteje dolgotrajno bolezen ali smrt v družini, nenadno izgubo zaposlitve staršev ter naravne ali druge nesreče. Sredstva na varčevalnih in podobnih računih so prihranki in se upoštevajo v celoti, saj se denarna sredstva, ki niso tekoča in so ostala na TRR smatrajo kot prihranek. Namen varčevanja oziroma namen prihrankov ne predstavlja relevantnega dejstva pri ugotavljanju premoženja družine. S prihranki, to je z denarnimi sredstvi na TRR je lahko družina prosto razpolagala. Glede osebnega avtomobila je toženka pojasnila, da se kot premoženje ne štejejo osebni avtomobili oziroma enosledna vozila do vrednosti 8.060,00 EUR, vrednost tožničinega vozila pa je 12.750,00 EUR in ne gre za malenkostno preseganje vrednosti. Tudi v primeru popolnega neupoštevanja premoženja družine ne bi prišlo do drugačne končne odločitve. Skupni dohodek družine bi v takem primeru znašal 31.796,76 EUR, kar pomeni, 883,24 EUR na osebo mesečno, kar predstavlja 89,09 % neto povprečne mesečne plače vseh zaposlenih v RS, ki je v letu 2012 znašala 991,44 EUR. Družina bi se na podlagi 24. člena ZUPJS še vedno uvrščala v 8. dohodkovni razred (nad 82 do 99 % neto povprečne mesečne plače vseh zaposlenih v RS).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1), preverjalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z dne 14. 11. 2014, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper odločbo Centra za socialno delo A. z dne 30. 9. 2013. S slednjo je bilo odločeno, da se za otroka B.B. določi plačilo za program vrtca v višini 66 % cene programa, razliko med znižanjem plačilom vrtca in ceno programa v katerega je otrok vključen, krije Občina A. 7. Tožnica je 1. 8. 2013 na Center za socialno delo A. za znižanje plačila za program vrtca za B.B. Z izpodbijano odločbo o določitvi znižanega plačila vrtca je bilo odločeno za čas od 1. 9. 2013 do 31. 12. 2013. Center za socialno delo je ugotavljal dohodek družine na podlagi 13., 14., 15. in 16. člena ZUPJS in je ta znašal 33.274,22 EUR. Ker družina v skladu z 10. členom ZUPJS sestavljajo tri osebe, znese povprečni mesečni dohodek na osebo na podlagi 20. člena ZUPJS 924,28 EUR, kar predstavlja 93,23 neto povprečne mesečne plače vseh zaposlenih v RS, ki je v letu 2012 znašala 991,44 EUR in se je tako vlagateljica uvrstila v 8. dohodkovni razred, ker znaša plačilo 66 % cene programa, v katerega je otrok vključen.

8. Spor se v predmetni zadevi nanaša na to, ali je bil dohodek družine pravilno ugotovljen in s tem tožnica razvrščena v pravilni dohodkovni razred.

9. Pri odločanju je bilo upoštevano, da je imela tožničina družina v letu pred vložitvijo vloge, to je v letu 2012, dohodke v skupni višini 31.796,76 EUR dohodkov in fiktivni dohodek v znesku 1.477,46 EUR od premoženja v skupni vrednosti 36.390,76 EUR (osebni avto v vrednosti 12.750,00 EUR, vrednostni papirji v skupni vrednosti 7.165,26 EUR, prihranke v skupni vrednosti 16.475,50 EUR). Za tožnico ni sprejemljivo, da se ji upoštevajo tudi fiktivni dohodki (osebni avto in prihranke, ki so namenjeni za reševanje stanovanjskega problema) oziroma, da navedeno ni upoštevano kot okoliščine, ki pomenijo izjemne primere pri določitvi znižanja plačila vrtca.

10. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča glede vštevanja prihrankov in osebnega avtomobila v premoženje družine. Prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, da zgolj osebni avtomobil, katerega vrednost ne presega 8.060,00 EUR se po 2. točki prvega odstavka 18. člena ZUPJS ne upošteva v premoženje družine in da za izvzem prihrankov, ki jih ima družina za določen namen v ZUPJS ni pravne podlage.

11. Tudi v kolikor bi tožena stranka upoštevala pri odločanju zgolj skupne dohodke v višini 31.796,76 EUR, brez fiktivnih dohodkov v znesku 1.477,46 EUR od premoženja, ki se nanašajo na osebni avto, vrednostne papirje in prihranke, bi se odločitev ne spremenila. Tožnica bi bila še vedno v 8. plačilnem razredu in bi bila tako zavezana za plačilo programa vrtca v višini 66 % cene programa. Izračun namreč pokaže, da bi ob upoštevanju skupnega dohodka družine v višini 31.796,76 EUR znašal povprečni mesečni dohodek na osebo 883,24 EUR, kar predstavlja 89,09 % neto povprečne mesečne plače vseh zaposlenih v RS, ki je v letu 2012 znašala 991,44 EUR. Družina bi se tako na podlagi 24. člena ZUPJS še vedno uvrščala v 8. dohodkovni razred, kamor spadajo osebe z mesečnim povprečnim osebnim dohodkom na 82 % do 99 % in te plačujejo 66 % od cene programa vrtca.

12. Za uporabo 31. člena ZUPJS, ki govori o možnosti nižjega plačila programa za vrtce v izjemnih primerih, tožena stranka v dani situaciji ni imela podlage, saj se navedeno določilo uporablja pri določitvi znižanja plačila vrtca ko Center za socialno delo na podlagi podatkov iz uradnih zbir podatkov in drugih podatkov poleg dohodka in premoženja, ki ga določa ZUPJS, ter drugih pogojev, ki jih določajo predpisi, ki urejajo vzgojo in izobraževanje, upošteva tudi druga dejstva in okoliščine, ki odražajo dejanski socialni in materialni položaj vseh oseb, zaradi česar bi plačilo vrtca ogrozilo socialno varnost oseb ali iz drugih pomembnih razlogov in določi nižje plačilo programa za vrtce, kot je določeno v 24. členu ZUPJS. Prvostopenjsko sodišče v zvezi s tem pravilno presoja, da glede na dohodkovni položaj družine zaradi plačila vrtca v višini 275,00 EUR na mesec in plačila najemnine za stanovanje v višini 550,00 EUR tožničina družina ni bila socialno ogrožena. Drugih pomembnih okoliščin pa tožnici niti v predsodnem niti v sodnem postopku ni zatrjevala.

13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.