Jedro

Ker je bil tožnik obveščen, da mu je glede odobravanja izrabe dopusta nadrejen L., pri katerem pa si odobritve daljše odsotnosti zaradi izrabe dopusta ni zagotovil, tožnikova odsotnost z dela ni bila upravičena in glede odobritve odsotnosti s strani pristojnega nadrejenega delavca ni mogel biti v dobri veri.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 4. 7. 2001 in z dne 26. 11. 2001, s katerima je bilo odločeno, da tožniku delovno razmerje preneha zaradi neupravičene odsotnosti z dela v trajanju več kot 5 zaporednih delovnih dni od 18. 6. 2001 dalje. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek za priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja in vrnitev tožnika na delo.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob ugotovitvah, da je bil tožnik obveščen, kdo je bil pri toženi stranki pristojen za odobravanje izrabe letnega dopusta in da si tožnik odobritve izrabe dopusta ni zagotovil, je soglašalo, da je bil v dnevih od 18. 6. 2001 dalje neupravičeno odsoten z dela 42 dni in so bili zaradi tega podani pogoji za prenehanje delovnega razmerja.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so razlogi sodbe v nasprotju z listinami, to je z zapisniki o izpovedbi prič in strank v postopku. Iz zapisnika o zaslišanju priče J., ki je bil pred tem tožniku neposredno nadrejen in mu je tožnik predal s svoje strani izpolnjene dovolilnice za dopust, sicer izhaja, da je tožniku povedal, da mu je sedaj nadrejen L. in naj se obrne nanj, ni pa mu dejal, da je le L. pristojen za odobritev dopusta. V spornem času je bil za evidentiranje tožnikovega dopusta na novo pristojen njegov neposredno nadrejeni I., ki je tožniku pred odhodom dejal, da mu bo pisal dopust. Tako je bil tožnik v dobri veri, da mu je odsotnost zaradi dopusta odobrena. Zato je sodišče zmotno presodilo, da je bil neupravičeno odsoten in da sta sporna sklepa o prenehanju delovnega razmerja zakonita.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v majah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Niti iz zapisnikov o izpovedbi zaslišanih prič niti iz revizijskih navedb ne izhaja, da bi obstajalo nasprotje med razlogi sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbi in temi listinami, da tožniku izraba letnega dopusta v spornem obdobju ni bila odobrena, oziroma da v zvezi s tem ni mogel biti v dobri veri. Sama revizija ugotavlja, da je priča J. izpovedal, da je ob predaji izpolnjene dovolilnice za izrabo dopusta tožniku dejal, da mu je sedaj nadrejen L. in da bo zato njemu predal dovolilnice. Zaključek sodišča, da je bil tožnik obveščen, da mu je glede odobravanja izrabe dopusta v spornem obdobju nadrejen L., tako ni v nasprotju z vsebino zapisnika o zaslišanju priče J.. Prav tako tak zaključek sodišča ni v nasprotju z zapisnikom o zaslišanju tožnika, da mu je na novo neposredno nadrejeni delavec I. dejal, da mu bo pisal dopust, saj je bil ta pristojen le za evidentiranje odsotnosti delavcev. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega dostavka 339. člena ZPP zato ni utemeljen.

8. Ker je bil tožnik obveščen, da mu je glede odobravanja izrabe dopusta nadrejen L., pri katerem si odobritve daljše odsotnosti zaradi izrabe dopusta ni zagotovil, je sodišče utemeljeno presodilo, da tožnikova odsotnost z dela ni bila upravičena in da glede odobritve odsotnosti s strani pristojnega nadrejenega delavca ni mogel biti v dobri veri. Ker je šlo za več kot pet dnevno neupravičeno odsotnost, je sodišče utemeljeno presodilo, da je bil podan zakoniti razlog za prenehanje delovnega razmerja v smislu 5. točke prvega odstavka 100. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 – Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93).

9. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo tudi glede na določbe petega odstavka 41. člena ZDSS-1, da v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid spora.