Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni zakonita, ker tožena stranka predhodno ni izdelala programa za razreševanje presežnih delavcev. Program bi morala izdelati, saj je od 140 delavcev postalo nepotrebno delo 15 delavcev, pri čemer je treba poleg delavcev, ki jim je delovno razmerje dejansko prenehalo zaradi odpovedi, upoštevati še tiste delavce, katerim je tožena stranka podala odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi oziroma je na drug način rešila njihov status.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter: ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 10. 11. 2009 in da na tej podlagi delovno razmerje tožnici ni prenehalo, temveč je trajalo do 2. 6. 2010 (1. točka izreka sodbe); naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici priznati delovno dobo in vse druge pravice iz delovnega razmerja in ji za navedeno obdobje izplačati mesečne plače (pravilno: nadomestilo plače) v višini, kot jo je prejemala pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi z upoštevanimi zakonskimi povečanji plače, tako da od bruto plač obračuna davke in prispevke, neto zneske pa izplača na račun tožnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače v plačilo (2. točka izreka sodbe); odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 5.789,40 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2010 dalje (do plačila), višji zahtevek pa je zavrnilo (3. točka izreka sodbe); toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka v znesku 873,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 8-dnevnega izpolnitvenega roka (do plačila) (4. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo (razen zoper njen zavrnilni del) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, v obeh primerih pa tožeči stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva izteka paricijskega roka, do plačila. V pritožbi navaja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da je sodišče v naslovni zadevi, odločalo o treh pravno pomembnih dejstvih in sicer o obstoju poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, vplivu zatrjevanega slabšega ekonomskega položaja toženke na potrebnost tožničinega dela in obveznost toženke postopati po pravilih ZDR, ki veljajo za kolektivne odpuste. Sodišče je v zvezi s tem ugotovilo, da je toženka uspela dokazati tako poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ter v okviru le tega tudi izpolnitev dolžnosti, ki jo ji nalaga tretji odstavek 88. člena ZDR. V konkretnem primeru je dokazano, da delo tožnice pri toženi stranki, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ni več potrebno. Sodišče je ugotovilo, da toženka ni izdelala programa razreševanja presežnih delavcev, zaradi česar je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tekom postopka naj bi namreč bilo ugotovljeno, da je toženka nameravala odpovedati pogodbo o zaposlitvi 15 delavcem. Tožnica v svojem predlogu za sodno razvezo po določbi 118. člena ZDR ni pojasnila razlogov, zaradi katerih se ne želi vrniti k toženi stranki, zato je zahtevek nesklepčen in bi ga bilo potrebno zavreči. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je toženka tožnici že izplačala odpravnino zaradi prenehanja delovnega razmerja. Glede na ugotovljeno nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, do odpravnine ni upravičena, kar bi moralo sodišče tudi upoštevati pri izdaji sodbe. Ugovore v tej smeri je toženka podala večkrat tekom celotnega postopka na prvi stopnji, vendar se sodišče do njih sploh ni opredelilo, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Sodišče je tudi napačno oziroma zmotno uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da je potrebno uporabiti določbe ZDR o kolektivnih odpustih že ob ugotovitvi, da bo postalo nepotrebno delo delavcev, ne pa šele, ko jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi. Skladno z ustaljeno sodno prakso je delodajalec dolžan pisno obvestiti delavce o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi le v primeru individualne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ne v primeru kolektivnih odpustov. Tudi za primer individualne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov pa ni mogoče zavzeti stališča, da je delodajalec v primeru izdanega obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delavcu le to dolžan tudi podati. Zaključek sodišča, da je bila tožena stranka glede na izdano obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne glede na dejstvo, da odpovedi kasneje niso bile realizirale, dolžna izdelati program razreševanja presežnih delavcev, je zmoten. Tožena stranka bi bila dolžna izdelati zakonsko predviden program razreševanja presežnih delavcev in izvesti ostale aktivnosti, ki jih ZDR predvideva le v primeru kolektivnih odpustov. Le če bi bilo dejansko odpuščeno večje število delavcev je predviden program in če ga tožena stranka ne bi izdelala, bi bile odpovedi nezakonite. Glede na dejstvo, da v konkretnem primeru do odpuščanja večjega števila delavcev pri toženi stranki ni prišlo, toženka teh aktivnosti ni bila dolžna izvesti. Tožena stranka pa se tudi ne strinja z višino prisojene odškodnine, saj meni da so prisojeni zneski odškodnin, glede na trajanje delovnega razmerja pri toženki, očitno pretirani, saj sodišče prve stopnje v ničemer ne pojasni, kako je zaključilo, da gre tožnici odškodnina v višini štirih plač.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS; št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Tožena stranka v pritožbi sicer navaja, da pritožbo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pri tem pa ne pove, katere določbe ZPP je sodišče kršilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izrek izpodbijane sodbe jasen in razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, jasni pa so tudi razlogi sodbe. Zlasti ni podana bistvena kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba smiselno uveljavlja z navedbami, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovorov tožene stranke, podanih med postopkom na prvi stopnji, ki se nanašajo na to, da tožnica glede na odločitev sodišča o nezakonitosti podane redne odpovedi iz poslovnega razloga ni upravičena do odpravnine, ki ji je bila že izplačana. Tovrstni ugovori se v obravnavanem primeru ne nanašajo na odločilna dejstva, zato zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka s tem v zvezi ni podana.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, ki je ustrezno obrazložena, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: Toženka je tožnici, zaposleni na delovnem mestu strokovne sodelavke na področju podpore prodaje, dne 10. 11. 2009 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje je štelo, da je toženka dokazala ekonomski razlog za zmanjšanje števila zaposlenih, s predložitvijo Poročila o poslovanju za obdobje od januarja do novembra 2009, ki dokazuje velik upad prihodkov v tem obdobju, zaradi katerega je sprejela več varčevalnih ukrepov, tudi na področju zmanjšanja števila zaposlenih. Gospodarska kriza je prizadela tudi toženko, ki jo je prizadel dodatno še položaj njenega večinskega lastnika I.. Toženka je izgubila veliko poslov in bila prisiljena znižati cene svojih storitev. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je toženka izkazala, da je poslovala konec leta 2009 negativno in da je s tem dokazala ekonomski razlog, zaradi katerega je bila prisiljena zmanjšati število zaposlenih delavcev.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker toženka ni izdelala programa razreševanja presežnih delavcev po prvem odstavku 96. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je delodajalec na podlagi 2. alinee prvega odstavka 96. člena ZDR dolžan izdelati program reševanja presežnih delavcev, ko ugotovi, da bo v roku 30 dni postalo nepotrebno delo najmanj 10 % delavcev. Ugotovilo je, da je tožena stranka zaposlovala 140 delavcev, zato bi morala postopati v skladu z navedenim členom, če bi postalo nepotrebno delo 14 delavcev. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da je toženka nameravala odpovedati pogodbo o zaposlitvi 15 delavcem, pravilno presodilo, da je bila dolžna ravnati v skladu z 2. alineo prvega odstavka 96. člena ZDR – ker ni izdelala programa za razreševanje presežnih delavcev, je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala sprejeti program razreševanja presežnih delavcev, kot to določa 96. člen ZDR, saj je potrebno upoštevati tako delavce, katerim je dejansko prenehalo delovno razmerje zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kot tudi tiste delavce, katerim je tožena stranka podala odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi oziroma je na drug način rešila njihov status. ZDR v 96. členu namreč kot kriterij za določitev „nepotrebnega dela večjega števila delavcev iz poslovnega razloga“ ne določa, da se upošteva le tiste delavce, katerim bo dejansko prenehalo delovno razmerje. Upoštevaje navedeno je tožena stranka skupaj odpovedala pogodbo o zaposlitvi 15 delavcem, in sicer je toženka predložila seznam 13 delavcev, katerim je odpovedala pogodbo o zaposlitvi, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je odpovedala pogodbo o zaposlitvi tudi delavcu G.Đ., za katerega je tožeča stranka predložila obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 11. 2009 in odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 11. 2009. Prav tako pa je tožena stranka obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi poslala tudi D.G., ki pa je kasneje s toženo stranko sklenil sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi. Tako je dejansko bilo nepotrebno delo 15 delavcev in ker je pri toženi stranki bilo zaposlenih 140 delavcev, predstavlja predvidenih 15 trajno presežnih delavcev situacijo iz 2. alinee prvega odstavka 96. člena ZDR in bi bila tožena stranka dolžna izdelati program razreševanja presežnih delavcev in ob tem upoštevati tudi določila ZDR glede obveznosti obveščanja in posvetovanja s sindikatom (97. člen ZDR), obveznost obveščanja Zavoda RS za zaposlovanje (98. člen ZDR) ter določbe o tem, katere sestavine mora vsebovati Program razreševanja presežnih delavcev, kot to določa 99. člen ZDR. Ker tožena stranka ni upoštevala določil ZDR, ki urejajo odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, podana tožnici, nezakonita.

Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu ugotovilo, da tožnica ne želi več nadaljevanja delovnega razmerja, zato je na njen predlog v posledici ugotovljene nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sodišče prve stopnje, ob uporabi 118. člena ZDR, razvezalo pogodbo o zaposlitvi tožnici z dnem izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov presodilo, da je zaupanje med strankama tako porušeno, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče in da je zato potrebno uporabiti določbo 118. člena ZDR. Po navedeni zakonski določbi, sodišče v primeru, ko ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita in upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, razveže pogodbo o zaposlitvi. V takem primeru sodišče prizna delavcu tudi delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja do odločitve sodišča in odškodnino na podlagi določil 118. člena ZDR, ki pomeni odmeno oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu – torej za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Kot izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 26/2007 z dne 9. 9. 2008 to ni odškodnina za izgubo zaslužka ali za drugo premoženjsko škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča, ampak gre za odškodnino za bodočo ocenjeno škodo. Prav zaradi njene posebne narave se pri odločanju o njej ni mogoče neposredno opreti oziroma uporabiti vseh institutov civilnega prava. Odločitev o višini odškodnine mora temeljiti na ugotovitvah o pravno pomembnih dejstvih, pri čemer je kot kriterije za odmero odškodnine treba upoštevati predvsem zaposlitvene možnosti delavca, starost delavca, delovno dobo, poklic in druge osebne okoliščine, prejemanje denarnega nadomestila in podobno (stališče VS RS v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 548/2007 z dne 19. 10. 2009).

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o višini odškodnine po 118. členu ZDR pravilno upoštevalo vsa izhodišča, ki so pomembna za odmero odškodnine po višini. Sodišče je pri odločitvi upoštevalo leta dela tožnice pri toženi stranki (dve leti), možnosti ponovne zaposlitve (tožnica do dneva sojenja, kot je zapisano v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje, še ni našla druge zaposlitve, njene zaposlitvene možnosti pa so glede na starost, stopnjo in vrsto izobrazbe nekoliko manjše), ter njeno starost. Sodišče je tožnici prisodilo odškodnino v višini štirih povprečnih plač, višji zahtevek pa je zavrnilo. Prisojena odškodnina je tudi po oceni pritožbenega sodišča v skladu z veljavno sodno prakso in nikakor ni pretirana, kot meni pritožba.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da bi sodišče glede na ugotovljeno nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi moralo upoštevati, da je toženka tožnici že izplačala odpravnino zaradi prenehanja delovnega razmerja. Šele s pravnomočnostjo sodne odločbe o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja bo odpadla pravna podlaga za odpravnino, ki jo je tožena stranka izplačala tožnici. Če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki je kasneje odpadla, gre za neupravičeno pridobitev (tretji odstavek 190. člena OZ) in na tej pravni podlagi bo lahko tožena stranka uveljavljala povračilo zneska izplačane odpravnine oz. izplačano odpravnino pobotala z obveznostjo plačila odškodnine in reparacijskega zahtevka po tej sodbi.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).