Jedro

Po preteku objektivnega roka petih let od vročitve odločbe stranki (razen v primerih, ki se nanašajo na obnovitvene razloge po 2., 3. in 4. točki 260. člena ZUP) se obnova postopka ne more več predlagati in tudi ne začeti postopek po uradni dolžnosti (4. odstavek 263. člena ZUP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.11.2002, s katero je le-ta zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Upravne enote P. z dne 24.1.2002. Z navedenim sklepom je prvostopni upravni organ zavrgel tožničin predlog za obnovo postopka denacionalizacije, ki je bil končan z odločbo Upravne enote P. z dne 16.1.1996. V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da je bila odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 2.10. 1996 (s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba zoper odločbo prvostopnega organa z dne 16.1.1996), vročena tožnici dne 15.10.1996. Tožnica je predlog za obnovo postopka vložila dne 31.12.2001. Citira določbe 4. odstavka 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000 in 52/2002), po katerih se po preteku petih let od vročitve odločbe stranki, obnova postopka ne more več predlagati in tudi ne začeti po uradni dolžnosti (razen v primerih, ki se nanašajo na obnovitvene razloge po 2., 3. in 4. točki 260. člena ZUP). V obravnavanem primeru je po presoji prvostopnega sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da je potekel petletni rok za predlaganje obnove denacionalizacijskega postopka, zato je prvostopni organ pravilno, v skladu z 2. odstavkom 267. člena ZUP, predlog za obnovo postopka zavrgel. Navaja, da iz tožbenih navedb, s katerimi tožnica utemeljuje svoje obnovitvene razloge, izhaja, da tožnica v bistvu napada odločbo o ugotovitvi državljanstva pok. M.S., ki je bila izdana dne 20.9.1993 v samostojnem postopku kot predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije. Navaja še, da se tožnica šele v tožbi sklicuje na obnovitvena razloga po 2. in 4. točki 260. člena ZUP, ki predstavljata izjemo pri obnovi postopka v zvezi s petletnim objektivnim rokom. V upravnem sporu sodišče preizkusi zakonitost izpodbijanega upravnega akta le v mejah dejstev in okoliščin, ki jih je stranka navedla v upravnem postopku. V obravnavanem primeru zato prvostopno sodišče ni upoštevalo tožbenih navedb, da se predlaga obnova postopka na podlagi 2. in 4. točke 260. člena ZUP. Navedenih okoliščin namreč tožnica ni navajala v upravnem postopku, zato jih tudi prvostopno sodišče ni upoštevalo pri odločanju o stvari. Po presoji prvostopnega sodišča tožničina tožba ni utemeljena.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožnica meni, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za obnovo postopka. Navaja, da je bila naknadno seznanjena z novimi dejstvi, ki bi bistveno drugače vplivala na dejstva, sprejeta z odločbo Oddelka za notranje zadeve z dne 20.9.1993. Ker ne obstaja evidenca jugoslovanskih državljanov za sporno obdobje, ni mogoče po njenem mnenju odločiti, kot je bilo v odločbi z dne 20.9.1993. Če je bila neizkušena in neseznanjena z zadevami, gotovo ne more nositi posledic, saj bi jo upravni delavec v postopku moral seznaniti z dejstvi, ki so pomembna za izvedbo vrnitve premoženja. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in dovoli obnovo postopka.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, sklicuje.

Prvostopno sodišče je pravilno uporabilo določbe 4. odstavka 263. člena ZUP, ki se nanašajo na obnovo postopka in pravilno ugotovilo, da se po preteku objektivnega roka petih let od vročitve odločbe stranki, razen izjem, ki jih pravilno navaja, obnova ne more več predlagati in tudi ne začeti postopek po uradni dolžnosti (4. odstavek 263. člena ZUP). Prvostopno sodišče je v obravnavani zadevi ob dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku, da je tožnica vložila predlog za obnovo postopka po preteku petletnega roka od vročitve (prejema) odločbe, pravilno presodilo, da je bila odločitev tožene stranke, ki je potrdila odločitev prvostopnega upravnega organa o zavrženju predloga za obnovo postopka, pravilna. Na podlagi določb 2. odstavka 267. člena ZUP namreč pristojni organ zavrže predlog za obnovo postopka, če ni, med drugim, izpolnjen tudi pogoj, ki ga določa 1. odstavek istega člena, to je, da je predlog za obnovo postopka pravočasen.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na odločbo o ugotovitvi državljanstva. Navedena odločba je bila kot samostojna izdana v postopku ugotovitve državljanstva (pok. M.S.) kot predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije in ni predmet presoje v tem upravnem sporu.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno presodilo ugovore, ki jih je tožnica uveljavljala v tožbi. Zato tožnica glede ugovorov, ki jih v pritožbi le smiselno ponavlja kot pritožbene ugovore, s pritožbo ne more uspeti.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v obravnavanem primeru pritožba ni utemeljena, da je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo in da tudi niso bile storjene bistvene kršitve določb postopka, je tožničino pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.