Jedro

Pri prenosu ne gre za prenehanje služnosti pri prenosniku in nastanek služnosti pri prevzemniku, temveč novi služnostni upravičenec služnost izvršuje v enakem obsegu, ne spremeni se niti čas, za katerega je bila služnost ustanovljena. Argument za prenosljivost služnosti v javno korist pa je primerljivost s stavbno pravico, kateri je po vsebini in pravni naravi služnost v javno korist podobna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Nova Gorica (v nadaljevanju: upravni organ) je z odločbo št. 351-461/2008-6-9 z dne 29. 5. 2008 v izpodbijani 1. točki izreka odločila, da se v korist družbe A. d.o.o. dovoli obremenitev lastninske pravice na nepremičnini s trajno služnostjo v javno korist po zemljiščih parc. št. 2841 in 2893 k.o. ..., katerih solastnika sta B.B. in C.C. Obremenitev obsega postavitev, rekonstrukcijo, napeljavo, obratovanje, nadzor in vzdrževanje električnega daljnovoda DV 2x110 kV ... ter hojo in vožnjo z vsemi vozili preko služečega zemljišča zaradi izvrševanja služnosti. Širina daljnovodnega koridorja znaša 15 metrov levo in 15 metrov desno, merjeno od osi skrajnih vodov (2. točka izreka). V obrazložitvi odločbe upravni organ navaja, da je družba A. d.o.o., s pojasnilom, da je kot sistemski operater prenosnega omrežja poleg izvajanja prenosa električne energije odgovorna tudi za vzdrževanje in razvoj prenosnega omrežja električne energije, dne 10. 3. 2008 vložila predlog za trajno omejitev lastninske pravice s služnostjo v javno korist na podlagi 59. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju: EZ) in v zvezi z drugim odstavkom 110. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju: ZUreP-1). Predlagateljica služnosti je navedla, da je pričela projekt rekonstrukcije daljnovoda DV 2x100 kV ..., ki je predvidena v dolgoročnem planu Mestne občine Nova Gorica za obdobje 1986 do 2000, srednjeročnem družbenem planu Mestne občine Nova Gorica za obdobje 1986 do 1990 in v Odloku o splošnih prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor v Občini Nova Gorica, ki velja za območje ... Solastnikoma nepremičnin je ponudila v podpis pogodbo o ustanovitvi služnosti in poravnavo, ki vključujeta odškodnino za ustanovitev trajne služnosti in odškodnino za škodo zaradi rekonstrukcije daljnovoda. Od B.B. ni prejela podpisane pogodbe, C.C. pa je pogodbo podpisal, vendar je ni overil. Zato je predlagala, da se na parc. št. 2841 in parc. št. 2893 k.o. ... ustanovi trajna služnostna pravica, ki bi obsegala postavitev, rekonstrukcijo, napeljavo, obratovanje, nadzor in vzdrževanje električnega daljnovoda DV 2x110 kV ... ter hojo in vožnjo z vsemi vozili preko služečega zemljišča zaradi izvrševanja služnosti, v korist vsakokratnega lastnika zemljišča parc. št. 376/1 k.o. ... Zahtevala je vodenje nujnega postopka, ker gre za objekt gospodarske javne infrastrukture in bi morala biti njegova rekonstrukcija v pretežnem delu že končana, če bi hoteli z njo zaključiti do leta 2008 v skladu z Načrtom razvoja prenosnega omrežja v Republiki Sloveniji od 2005-2014 (v nadaljevanju: Načrt). Iz delnega gradbenega dovoljenja št. 351-09-57/2004-TŠ/HČ z dne 21. 9. 2004 je pod točko III.B.3. razvidno, da je potrebno pred priključitvijo ČHE ... na prenosno omrežje rekonstruirati DV 2x110 kV ... in DV 110 kV ... Gre za enoten daljnovod in se obnova nanaša na oba dela. Predlogu je priložila zemljiškoknjižni izpisek, pogodbo in poravnavo, cenitev odškodnine, cenilni zapisnik, lokacijsko informacijo MO Nova Gorica, načrt parcele, Odlok o občinskem lokacijskem načrtu za črpalno HE ..., soglasje Ministrstva za gospodarstvo k Načrtu in delno gradbeno dovoljenje št. 351-09-57/2004-TŠ/HČ z dne 21. 9. 2004. Upravni organ ugotavlja, da je predlog popoln v skladu s petim odstavkom 110. člena ZUreP-1 in da je vložen po upravičeni osebi v skladu s tretjim odstavkom 110. člena ZUreP-1. Meni, da pravno podlago za omejitev lastninske pravice s služnostjo v javno korist daje neposredno prvi odstavek 59. člena EZ kot specialni zakon in je javni interes nesporno izkazan. Glede trajanja služnosti, ki je po prvem odstavku 110. člena ZUreP-1 lahko začasna ali trajna, navaja, da iz obrazložitve Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) izhaja, da služnost v javno korist načeloma ni trajna, ampak lahko traja največ toliko časa, kolikor je potrebno za doseganje javne koristi. Ker ta čas ni predvidljiv, se v obravnavanem primeru ustanavlja služnost za nedoločen čas. Rok za začetek gradnje objekta je upravni organ določil ob smiselni uporabi 102. člena ZUreP-1 ter v skladu z izjavami predlagatelja ter zahtevo po vodenju nujnega postopka. Ker do sporazuma o odškodnini med služnostnim upravičencem in služnostnima zavezancema ni prišlo, bo o odškodnini po osmem odstavku 110. člena ZUreP-1 odločalo sodišče. Upravni organ je dne 20. 5. 2008 opravil ustno obravnavo, ki se je C.C. ni udeležil, B.B. pa je izjavila, da soglaša z rekonstrukcijo daljnovoda, vendar pogodbe niti zapisnika ni želela podpisati. Kot utemeljen je upravni organ ocenil predlog predlagatelja služnosti za uvedbo nujnega postopka, ki ga je ta obrazložil z dejstvi, da gre za objekt gospodarske javne infrastrukture, ki predstavlja glavno napajalno žilo za oskrbo severne Primorske regije z električno energijo. Dva odseka sta že zgrajena, tretjega, ki bi ju povezal v celoto, pa je treba dograditi čim prej, saj se regija trenutno napaja preko enega samega daljnovoda. Rekonstrukcijo bi bilo treba zaključiti do konca leta 2008. Na daljnovod se bo priključilo tudi novo črpalno HE ... Postopki javnega naročanja za izbiro dobaviteljev opreme in izvajalcev del so se že pričeli, veliko postopkov je že končanih, izvajalci del in dobavitelji opreme so že izbrani in so z njimi sklenjene pogodbe z roki izvedbe. Upravni organ je upošteval navedbe služnostnega upravičenca glede rokov, kateri izhajajo tudi iz Načrta, prav tako pa glede na potrebo rekonstrukcije daljnovoda pred priključitvijo črpalne HE ... na prenosno omrežje, kar ureja Odlok o občinskem lokacijskem načrtu za črpalno ...

S sklepom št. 351-461/2008-6-10 z dne 10. 6. 2008 je upravni organ izrek in obrazložitev navedene odločbe popravil tako, da se v 2. točki druge vrstice izreka in na 2. in 4. strani napačno besedilo „...“ nadomesti s pravilnim besedilom „...“.

Drugostopni organ v obrazložitvi odločbe, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper prvostopno odločbo, ugotavlja, da služnost v javno korist na specialen način ureja EZ. Novela tega zakona v 19. členu določa, da se pogodbe o pridobitvi služnosti v javno korist sklepajo za čas obratovanja infrastrukture v korist vsakokratnega izvajalca dejavnosti sistemskega operaterja posamezne infrastrukture. Meni, da zakonodajalec ni imel namena, da se s pogodbo drugače ureja čas trajanja služnosti in upravičenost, kot če bi se uredila na podlagi odločbe upravnega organa. Ugotavlja, da je prvostopni organ ustanovil trajno služnost, ne glede na to, da je ustanovil nepravo stvarno služnost, ki lahko po SPZ traja največ 30 let. Očitno je tako služnost ustanovil glede na trajnost objekta. Služnost je ustanovil v korist sedanjega izvajalca dejavnosti sistemskega operaterja in ne v korist vsakokratnega lastnika zemljišča, na katerem stoji transformatorska postaja, kot je predlagal služnostni upravičenec. Glede na to in glede na določbo EZ je zavrnil pritožbeni ugovor, da ustanovitev služnosti v korist pravne osebe ne bi bila možna z aktom upravnega organa. Prav tako ni sledil tožbenemu ugovoru, da je prvostopni organ odločil mimo zahtevka, saj je odločil o zahtevku (pri)tožnice za omejitev lastninske pravice z ustanovitvijo služnosti v javno korist in je na to zahtevo vezan. V vsem ostalem je vezan na zakon in druge veljavne predpise. Presodil je, da ne drži ugovor, da bi v primeru spremembe operaterja služnost prenehala, saj enako, kot bi bila služnost ustanovljena v korist vsakokratnega lastnika konkretnega zemljišča, velja, če gre za vsakokratnega izvajalca sistemskega operaterja.

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper 1. točko izreka prvostopne odločbe zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in zaradi napačne uporabe materialnega predpisa. Navaja, da je predlagala ustanovitev trajne služnostne pravice, ki obsega „postavitev, rekonstrukcijo, nadzor, obratovanje in vzdrževanje električnega daljnovoda DV 2x110 kV ... in v zvezi s tem neoviran dostop služnostnega upravičenca in njegovih izvajalcev do elektroenergetskih objektov peš in z mehanizacijo ob kateremkoli času. Solastnika morata vlagatelju oz. njegovim pravnim naslednikom tudi dovoliti, da odstranijo morebitno drevje in posekajo veje, ki bi v prihodnosti ovirale napravo ali nemoteno delovanje daljnovoda, ter da v skladu z veljavnimi tehničnimi predpisi za graditev nadzemnih elektroenergetskih vodov vzdržujejo traso daljnovoda“, vse v korist vsakokratnega lastnika zemljišča parc. št. 429/9 vl. št. 512 k.o. ..., katerega lastnica je. S tem ko je upravni organ odločil drugače, je storil ugovarjane kršitve. S predlagano služnostjo je želela zadostiti zahtevam EZ, upoštevajoč določbe SPZ, ZUreP-1 in Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK). Drugostopni organ se v svoji odločbi sklicuje na novelo EZ, ki ob vložitvi predloga še ni veljala, ki pa sicer po mnenju tožeče stranke tudi ne spreminja materialnega prava glede služnostnih pravic. Ker je življenjska doba daljnovodov več kot 50 let, poleg tega se koridorji, po katerih so daljnovodi umeščeni v prostor, uporabijo tudi za rekonstrukcije obstoječih daljnovodov, morebiti tudi za gradnjo novih, je predlagala ustanovitev služnosti v korist gospodujočega zemljišča, kakršna ji kot izvajalcu gospodarske javne službe omogoča, da zgradi, vzdržuje, rekonstruira in nadzira ter vodi obratovanje daljnovoda ves čas, dokler določen daljnovod obratuje in je vključen v elektroenergetski sistem Republike Slovenije. Meni, da je namen novele EZ zagotoviti upravljalcu prenosnega omrežja električne energije služnost, ki bo trajala ves čas obratovanja daljnovoda, in da je služnost treba zagotoviti vsakokratnemu upravljalcu. Njen predlog je v skladu s takratno in sedanjo zakonodajo. Razlika med njenim predlogom in sprejeto odločitvijo je bistvena. Z odločbo ustavljena služnost v korist A. d.o.o. je neprava stvarna služnost po 226. členu SPZ, ki določa, da se glede nastanka in prenehanja takih služnosti uporabljajo pravila o osebnih služnostih, po določbi 227. člena SPZ pa takšna služnost, ustanovljena v korist pravne osebe, ne sme biti daljša od 30 let. Glede na življenjsko dobo daljnovoda bi moral sistemski operater čez 30 let služnost ponovno pridobivati. Po določbi 229. člena SPZ osebne služnosti imetnik ne more prenesti, torej je ne bi mogel prenesti na morebitnega bodočega sistemskega operaterja (sedaj je za upravljalca določena za dobo 15 let). Ta bi tako ostal brez vseh stvarnih pravic pod daljnovodom in bi lastniki lahko zahtevali odstranitev le tega. S tem ko je organ ustanovil služnost v korist tožeče stranke ne pa v korist vsakokratnega operaterja, je zgrešil namen 110. člena ZUreP-1 in 19. člena EZ, da je služnost trajna (torej za nedoločen čas) in v korist vsakokratnega operaterja. Ker se glede nastanka in prenehanja neprave stvarne služnosti uporabljajo pravila o osebnih služnostih, nastanek osebne služnosti pa na podlagi odločbe upravnega organa sploh ni možen, je ta odločba tudi v nasprotju s SPZ in zato nična. Edina smiselna, konsistentna in skladna z zakonodajo je ustanovitev trajne služnosti v korist gospodujočega zemljišča. ZUreP-1 in EZ ne ustvarjata neke nove služnosti. Po mnenju tožeče stranke si drugostopni organ še celo vrsto institutov, ki jih ZUreP-1 in EZ ne omenjata, po mnenju organa pa se s SPZ ne skladajo, razlaga po svoje. Glede stvarnih pravic velja numerus clausus, torej lahko obstajajo le tiste pravice, ki jih v 2. členu taksativno našteva SPZ. Tožeča stranka predlaga, da sodišče 1. točko izreka izpodbijane odločbe spremeni tako, da se na zemljiščih 2841 in 2893 vl. št. 227 k.o. ... ustanovi trajna služnost postavitve, rekonstrukcije, napeljave, obratovanja, nadzora in vzdrževanja ter hoje in vožnje z vsemi vozili v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča parc. št. 429/9 vl. št. 512 k.o. ..., podrejeno pa, da se 1. točka izreka prvostopne odločbe odpravi in zadeva vrne organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izpodbijani odločbi iz razlogov, navedenih v njeni obrazložitvi in predlagala zavrnitev tožbe.

Stranki z interesom, B.B. in C.C., na tožbo nista odgovorili.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča tožeča stranka zmotno meni, da je upravni organ s svojo odločitvijo, da se služnost ustanovi v korist družbe A. d.o.o., odločil mimo njenega zahtevka (ustanovitev služnosti v korist lastnika gospodujočega zemljišča) in da je s tako odločitvijo nepravilno uporabil materialnopravne določbe o služnostni pravici (določbe SPZ).

Ob nespornem dejstvu, da je tožeča stranka upravljalec omrežja električne energije, in kot taka izvajalec gospodarske javne službe, je legitimirana predlagati ustanovitev služnosti, katere namen je doseganje javne koristi. Zato je lahko predlagala le ustanovitev služnosti, ki bo zadostila temu namenu, to pa je služnost v javno korist po ZUreP-1 (Uradni list RS, št. 110/02) oziroma po EZ (Uradni list RS, št. 27/02-UPB), ki sta v razmerju do SPZ (Uradni list RS, št. 87/02) specialna predpisa. Po razlagalnih pravilih sistematične razlage prava imajo specialne določbe prednost pred splošnimi, v primeru njunega nasprotja pa je treba upoštevati namen predpisa oziroma uporabiti teleološko razlago. Pri odločanju o predlogu tožeče stranke za ustanovitev služnosti gre za uporabo razlagalnih metod pravnih norm, in ne za ustanavljanje neke nove pravice oziroma kršitev načela numerus clausus stvarnih pravic, na kar meri tožbeni ugovor. Argumenti razlage so že pred sprejetjem novele EZ (Uradni list RS, št. 70/08) peljali v zaključek, da se služnost po ZUreP-1 oziroma EZ ustanovi v korist izvajalca javne službe in ne v korist določene nepremičnine, zato se sodišče v tem pogledu strinja s tožečo stranko, da se pravna situacija po uzakonitvi določbe, da se pogodba o pridobitvi služnosti v javno korist sklepa v korist vsakokratnega izvajalca dejavnosti sistemskega operaterja posamezne infrastrukture, ni spremenila.

Po pravni teoriji (Juhart in drugi, komentar Stvarnopravnega zakona, GV 2004) se služnost po ZUreP-1 najbolj približuje nepravi stvarni služnosti iz 226. člena SPZ, po katerem se lahko služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, ustanovi tudi v korist določene osebe in se v tem primerih glede nastanka in prenehanja uporabljajo določbe SPZ, ki urejajo osebne služnosti. Pri skopi zakonski ureditvi služnosti v javno korist, ki združuje elemente stvarne in osebne služnosti, je zato treba smiselno uporabljati določbe glede teh služnosti. Služnost v javno korist se personificira v osebi, ki opravlja dejavnost, katere sestavni del je javna korist. Zato se ustanovi v korist nosilca infrastrukturne dejavnosti, in to kot subjekta z določeno lastnostjo (upravljalca infrastrukture) in ne kot določene osebe. Ker se po drugem odstavku 14. člena ZZK pri vpisu pridobitve pravice navede imetnik te pravice, če zakon ne določa drugače, takšne drugačne določbe pa ZUreP-1 niti EZ nimata, se služnost glasi na točno določeno osebo. Zato sodišče ne more sprejeti tožbenih ugovorov, da je upravni organ ravnal napačno, ko je služnost ustanovil v korist tožeče stranke.

V teoriji je prav tako obdelano vprašanje prenosljivosti služnosti v javno korist, kar je po mnenju tožeče stranke zaradi možne spremembe upravljalca omrežja javne infrastrukture tudi eden od razlogov, da predlagane služnosti ni mogoče ustanoviti v korist določene osebe. Zmotno se glede tega vprašanja tožeča stranka sklicuje na 229. člena SPZ, ki neprenosljivost predpisuje za osebne služnosti. Na to določbo namreč 226. člen SPZ ne napotuje, saj pri prenosu ne gre za prenehanje služnosti pri prenosniku in nastanek služnosti pri prevzemniku, temveč novi služnostni upravičenec služnost izvršuje v enakem obsegu, ne spremeni se niti čas, za katerega je bila služnost ustanovljena. Argument za prenosljivost služnosti v javno korist pa je primerljivost s stavbno pravico, kateri je po vsebini in pravni naravi služnost v javno korist podobna. Tudi stavbna pravica je samostojna pravica na tuji stvari, ki pa je po izrecni zakonski določbi (256. člen SPZ) prenosljiva.

Pravne presoje ne vzdrži niti ugovor, da je izpodbijana odločba kot nasprotna določbam SPZ nična, ker se po 226. členu glede nastanka neprave stvarne služnosti uporabljajo določbe o osebnih služnostih, teh pa na podlagi odločbe državnega organa ni mogoče ustanoviti. Če ne pride do ustanovitve služnosti v javno korist na pravnoposlovni podlagi, njeno ustanovitev z odločbo uzakonjata kot specialna predpisa ZUreP-1 (šesti odstavek 110. člena) oziroma smiselno 59. člen EZ.

Primarna uporaba specialnega predpisa (ZUreP-1 in EZ) po mnenju sodišča omogoča tudi razlago, da služnost v javno korist po EZ ni omejena z rokom trajanja 30 let iz drugega odstavka 227. člena SPZ. Prvi odstavek 110. člena ZUreP-1 namreč določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko začasno ali trajno obremeni s služnostjo v javno korist. Novela EZ v 19. členu, ki se sicer izrecno nanaša na pogodbeno pridobitev služnosti v javno korist po tem zakonu (sodišče pa se strinja z drugostopnim organom, da je določbo o trajanju služnosti treba enako uporabiti pri prisilnem ustanavljanju služnosti), določa, da se služnost ustanavlja za čas obratovanja infrastrukture, ta pa je po pojasnilu tožeče stranke daljši od 30 let. Tako je po mnenju sodišča upravni organ imel na, v času odločanja veljavni določbi ZUreP-1, podlago za ustanovitev trajne služnosti.

Sklicujoč se na zgoraj obrazloženo, je sodišče tožbene ugovore tožeče stranke presodilo za neutemeljene. Glede na zakonsko pooblastilo, da po uradni dolžnosti preizkusi kršitve procesnega in materialnega prava, pa je ugotovilo, da upravni organ o ustanovitvi služnosti v javno korist ni odločal v dveh fazah, kot je po mnenju sodišča treba interpretirati določbo sedmega odstavka 110. člena ZUreP-1 o napotitvi na smiselno uporabo zakonskih določb o razlastitvi. V razlastitvenem postopku upravni organ najprej z odločbo odloči o začetku postopka (100. člen ZUreP-1), ter šele na to z odločbo odloči o razlastitvi (102. člen ZUreP-1). Ker gre tako v primeru razlastitve kot v primeru služnosti za poseg v lastninsko pravico, ki je ustavna pravica, je vsako omejitev treba razlagati ozko. Razdelitev postopka v dve fazi lastniku nepremičnine zagotavlja procesne varovalke glede tega posega (zoper vsak akt ima pravico vložiti pritožbo in zahtevati sodno varstvo). Skrčitev postopka na eno fazo tako pomeni omejevanje, kar je razlagalni argument, da se tudi postopek ustanovitve služnosti izvede v dveh fazah. Vendar v obravnavanem primeru sodišče izvedbo enofaznega postopka ni ocenilo za bistveno kršitev določb postopka, zaradi katere bi moralo izpodbijano odločbo odpraviti, ker je ocenilo, da je bila javna korist za ustanovitev služnosti, kar je cilj prve faze postopka, zadostno ugotovljena.

Sodišče se sicer ne strinja z upravnim organom, da daje pravno podlago za ustanovitev služnosti, za kar je ustavni pogoj javna korist (69. člen Ustave RS), neposredno 59. člen EZ. Z določitvijo namena razlastitve oziroma omejitve lastninske pravice - po 59. členu EZ je to gradnja in prevzem objektov in zemljišč, ki so potrebni za prenos in distribucijo električne energije – je javno korist določil zakonodajalec na abstraktni ravni. ZUreP-1 v drugem odstavku 92. člena določa, da je razlastitev ter omejitev ali obremenitev lastninske pravice dopustna le v javno korist in pod pogojem, da je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino, po drugem odstavku 110. člena ZUreP-1 pa se lastninska pravica na nepremičnini s služnostjo lahko omeji, če je to nujno potrebno za postavitev omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture in za njihovo nemoteno delovanje. Upravni organ mora torej za konkreten primer ugotoviti, ali so izpolnjeni ti pogoji. Sodišče iz izpodbijane odločbe ugotavlja, da je upravni organ upošteval prostorske akte Mestne občine Nova Gorica (sodišče s tem v zvezi pojasnjuje, da se je glede na 93. člen ZUreP-1 na zakonsko domnevo o obstoju javne korist mogoče opreti le, če služnost služi gradbenemu namenu iz prostorskega akta, ki ga zakon izrecno določa -po ZUreP-1 državni ali občinski prostorski načrt ali občinski podroben prostorski načrt oziroma po 109. členu Zakona o prostorskem načrtovanju, Uradni list RS, št. 33/07 tem aktom ustrezen akt. Gre za tiste akte, pri katerih se je že v strokovnih podlagah za njihov sprejem oziroma spremembo upošteval (tudi) javni interes za izgradnjo, ki opravičuje odvzem ali omejitev lastninske pravice na nepremičninah. Če pa takšnega prostorskega akta ni, ni zakonske domneve o obstoju javne korist in jo mora upravni organ ugotoviti v njeni polni vsebini), Načrt razvoja prenosnega omrežja v Republiki Sloveniji od 2005-2014, Odlok o občinskem lokacijskem načrtu za črpalno HE Avče, ugotavljal nujno potrebo po rekonstrukciji obravnavanega daljnovoda ter tako v tej zadevi na zadosten način izpolnil zahtevani standard ugotovitve in izkazanosti javne koristi. Sicer pa njen obstoj med strankami (služnostnim upravičencem in lastnikoma služečih zemljišč, v tem upravnem sporu strank z interesom) tudi ni sporen.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS), ker je presodilo, da je izpodbijana 1. točka izreka odločbe Upravne enote Nova Gorica št. 351-461/2008-6-9 z dne 29. 5. 2005 pravilna in na zakonu utemeljena in da upravni organ v postopku pred izdajo odločbe ni bistveno kršil pravila postopka.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.