Jedro

Šele z iztekom obdobja, ki ga je izvedenec ocenil za nujno potreben čas zdravljenja pod posebnim nadzorom, bodo rezultati zdravljenja omogočili zdravljenje brez posebnega nadzora. Če bi se to zgodilo pred iztekom dveh mesecev, bo udeleženka iz oddelka pod posebnim nadzorom odpuščena pred iztekom tega roka, saj trajanje ukrepa ni fiksno določeno, temveč omejeno le s skrajnim rokom (prvi odstavek 71. člena ZDZdr).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje udeleženki omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov, in odločilo, da se jo zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom U. do 16. 10. 2017.

2.Zoper sklep po pooblaščenki vlaga pritožbo udeleženka. Navaja, da se ne strinja s psihiatričnim zdravljenjem, saj njena religija - budizem tega ne dovoljuje. Počuti se veliko bolje kot ob sprejemu. Ni je več strah, da bi jo želeli zastrupiti, vendar se želi prosto gibati in se zdraviti s pomočjo svoje vere. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Kot že izhaja iz prvostopnega sklepa, je zdravljenje v psihiatrični bolnišnici brez privolitve, na oddelku pod posebnim nadzorom, prisilen ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (51. člen Ustave RS). Takšno zdravljenje je zato dopustno le v izjemnih primerih, ko so izkazani predpisani pogoji, skladno z 39. členom Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr).

5.Sodišče prve stopnje je izpolnjenost teh pogojev ugotavljalo z zaslišanjem udeleženke in z izvedbo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke ter zaključek obširno obrazložilo. Ugotovilo je, da je pri udeleženki prisotna duševna motnja preganjalno nanašalne blodnjavosti, zaradi katere je njena presoja realnosti in njena sposobnost obvladovati svoje ravnanje hudo motena. Pri njej obstoji realna grožnja, da bi nezdravljena zaradi vpliva bolezni huje ogrozila zdravje drugih oseb ali celo življenje drugih. Da je ta nevarnost realna, kaže udeleženkino obnašanje v preteklosti, ko je že huje poškodovala zdravstveno osebje, kot tudi njeno vedenje neposredno pred sprejemom v bolnišnico in med hospitalizacijo. Sodišče je nadalje ugotovilo, da opisanega ogrožanja in vzrokov bolezni ni mogoče odvrniti z milejšimi oblikami zdravljenja, saj udeleženka v sedanjem psihofizičnem stanju pri njih ne bi bila sposobna sodelovati. Pritožbeno sodišče zato v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje, da so pogoji za pridržanje izpolnjeni, česar pritožnica konkretizirano niti ne izpodbija. Zgolj dejstvo, da se sedaj počuti bolje kot pred sprejemom, ne predstavlja razloga, ki bi narekoval skrajšanje prisilne hospitalizacije. Iz ugotovitev izvedenca, povzetih v izpodbijanem sklepu, namreč jasno izhaja, da je čas dveh mesecev potreben, da se opravijo potrebni dodatni diagnostični postopki ter uredi in prilagodi terapija z zdravili. Ta pa ne bodo izrazila svojega polnega delovanja prej ko v dveh mesecih. Ker je blodnja motnja prepričanja, ki je ni mogoče spremeniti z dopovedovanjem, ampak le z ustrezno aktivno psihofarmako terapijo, pri udeleženki brez prejemanja zdravil ni mogoče pričakovati redukcije možnosti agresivnega vedenja in uvidevnosti do svoje bolezni. Šele z iztekom obdobja, ki ga je izvedenec ocenil za nujno potreben čas zdravljenja pod posebnim nadzorom, bodo rezultati zdravljenja omogočili zdravljenje brez posebnega nadzora. Če bi se to zgodilo pred iztekom dveh mesecev, bo udeleženka iz oddelka pod posebnim nadzorom odpuščena pred iztekom tega roka, saj trajanje ukrepa ni fiksno določeno, temveč omejeno le s skrajnim rokom (prvi odstavek 71. člena ZDZdr).

6.Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 30. členom ZDZdr in 37. členom ZNP.