Jedro

Pritožbeni očitek, da je sodišče z zavrnitvijo predloga za preložitev naroka za glavno obravnavo zaradi izostanka tožene stranke, kršilo pravico do dokaza kot sestavni del pravice do izjave pred sodiščem iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Tožena stranka je bila v skladu z določbo drugega odstavka 261. člena ZPP na narok, na katerem bi se izvedel dokaz z njenim zaslišanjem, pravilno vabljena po pooblaščencu, vendar se na vabilo ni odzvala in svojega izostanka ni opravičila, zato je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani – Centralnega oddelka za verodostojno listino opr. št. VL 75649/2010 z dne 03. 06. 2010 v 1. in 3. točki izreka v celoti v veljavi in toženi stranki naložilo še plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov v znesku 589,00 EUR.

2. Proti navedeni sodbi je pravočasno pritožbo vložila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem toženke. Ta se nahaja v Zavodu za prestajanje kazenskih sankcij, kamor ji je pooblaščenec poslal vabilo na glavno obravnavo, vendar pa nanjo ni bila privedena, zato izostanka ni mogoče pripisati njeni krivdi. Sodišče prve stopnje bi moralo narok za glavno obravnavo zato preložiti in naslednjič omogočiti njeno zaslišanje. Prav tako bi moral biti izveden dokaz z izvedencem avtomobilske stroke, ki bi ugotovil dejansko vrednost vozila v času njegove odtujitve. Izkazalo bi se, da je ta višja od 10.200,00 EUR, za kolikor je tožeča stranka sklenila poravnavo z zavarovalnico, kjer je bilo zavarovano vozilo, ki je bil predmet finančnega lizinga, posledično pa bi se znižala terjatev tožeče stranke do tožene iz naslova razlike med prejetim zneskom zavarovalnine in neplačanimi obveznostmi iz naslova lizing pogodbe. S sklenitvijo takšne poravnave je tožeča stranka ravnala v svojo škodo, zato mora nositi tudi posledice negospodarne odločitve. Imenovan pa bi moral biti še izvedenec finančne stroke, ki bi pojasnil pravilnost izračuna vtoževane terjatve. Iz izračuna je razviden le vtoževani znesek, ni pa mogoče preveriti njegove pravilnosti. Navedeni so le podatek o preostalem dolgu (13.426,03 EUR), nekakšna zneska 2.990,21 EUR in 235,44 EUR, za katera ni jasno, na kaj se nanašata, nejasen pa je tudi izračun obresti in obračun prejete zavarovalnine v znesku 10.200,00 EUR.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, da je sodišče z zavrnitvijo predloga za preložitev naroka za glavno obravnavo zaradi izostanka tožene stranke, kršilo pravico do dokaza kot sestavni del pravice do izjave pred sodiščem iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP), ni utemeljen. Tožena stranka je bila v skladu z določbo drugega odstavka 261. člena ZPP na narok, na katerem bi se izvedel dokaz z njenim zaslišanjem, pravilno vabljena po pooblaščencu, vendar se na vabilo ni odzvala in svojega izostanka ni opravičila, zato je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo. Ob zavrnitvi dokaznega predloga nastane dolžnost sodišča, da svojo odločitev obrazloži, kar je v predmetni zadevi tudi storilo. Zaslišanje toženke je bilo namreč predlagano le v zvezi z ugovornimi navedbami, da je terjatev tožeče stranke zaradi prejema zavarovalnine v celoti prenehala. Toženka je to prerekala in navajala, da je njena terjatev do tožene stranke s sklenitvijo poravnave z zavarovalnico za znesek 10.200,00 EUR prenehala le deloma, glede presežka pa je toženki tudi omogočila, da ga uveljavlja od zavarovalnice v posebni pravdi, česar pa ta ni storila, za svoje navedbe pa je tožeča stranka predložila tudi ustrezne listinske dokaze. Tožeča stranka je s pooblastitvijo tožene stranke glede uveljavljanja presežka v pravdi ravnala v skladu z določbo 15.3 točke Splošnih pogojev za finančni lizing premičnin za fizične osebe, ker pa toženka tega ni storila, čeprav ji je bila možnost v skladu z navedeno določbo splošnih pogojev dana, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi dokazni predlog za imenovanje izvedenca avtomobilske stroke, ki naj bi ugotavljal dejansko vrednost vozila ob sklenjeni delni poravnavi. Ob upoštevanju citirane pravne podlage je namreč bistveno, da je tožena stranka imela možnost uveljavljanja presežka od zavarovalnice, ki ga ni izkoristila, zato je v skladu z določbo 14.7 točke splošnih pogojev dolžna sama kriti presežek škode nad zneskom, ki ga pokriva zavarovanje. Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče lizingodajalcu pripada odškodnina, ki ustreza njegovemu pozitivnemu pogodbenemu interesu, to je premoženju, ki bi mu pripadlo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena. Gre za običajno in v poslovni praksi ustaljeno posledico razveze pogodbe o indirektnem finančnem lizingu v takšnih primerih (1).

6. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke, ki bi preveril pravilnost izračuna vtoževane terjatve. Pri tem je utemeljeno štelo, da je izračun vtoževane terjatve izkazan na ustrezen način, saj vsebuje tako izračun obresti, znesek in tudi obdobje izračuna, tožena stranka pa bi morala le-temu argumentirano in konkretizirano nasprotovati ali ponuditi primerjalni drugačni izračun uveljavljane terjatve, (2) s katerim bi izpodbila pravilnost izračuna vtoževane terjatve. Tega ni storila, ampak je izjavila zgolj pavšalno nestrinjanje z tožničinim izračunom.

7. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Prim. D. Jadek Pensa, Nekatere sporne pogodbene klavzule pri indirektnem finančnem lizingu, Pravosodni bilten 3/2003, str. 218 in nasl. (2) Sodba in sklep II Ips 104/2007.