Jedro

Pritožbeno sodišče k tej obrazložitvi dodaja še, da slabo finančno stanje družb, kjer so zaposleni delavci, na škodo katerih je bilo izvršeno kaznivo dejanje, obdolženca ne more razbremeniti odgovornosti za očitano kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že v več svojih odločbah zavzelo stališče, da poslovanje podjetja ni dopustno ohranjati na račun neizplačila plač in drugih prejemkov delavcem. Izplačilo plače delavcu ter predpisanih prispevkov je prvenstvena dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi družbe. Če poslovanje podjetja ne dosega pričakovanih in potrebnih (finančnih) rezultatov, je potrebno sprejeti ekonomske ukrepe, ki jih predvidevata ZDR in Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Reševanje gospodarske družbe mimo določil ZFPPIPP delodajalca ne more razbremeniti izpolnitve temeljnih obveznosti do svojih delavcev. Sicer pa je potrebno še dodati, da je družba res bila slabšega finančnega stanja, kar je razvidno iz obeh transakcijskih računov in blokad, vendar je obdolženec posloval s poslovnimi partnerji, plačeval račune, do oškodovancev pa svojih obveznosti kot delodajalec ni izpolnjeval in ko je bilo v kritičnem času finančno stanje družbe takšno, da bi obdolženec lahko izplačal tudi plače delavcem, kar prav tako izhaja iz kontnih kartic za kratkoročne obveznosti za neto plače in nadomestila plač.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženca M.R.se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega M.R. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu KZ-1 je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu po drugem odstavku 196. člena KZ-1 določilo kazen sedem mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, ko se mu naloži, da v roku 18 mesecev oškodovancu R.H. plača 1.547,32 EUR, oškodovancu P.P. znesek 1.547,32 EUR, oškodovancu Ž.D. znesek 1.358,02 EUR, oškodovancu M.G. znesek 296,39 EUR in oškodovancu M.H. znesek 1.855,89 EUR, sicer bo pogojna obsodba preklicana in kazen zapora izrečena. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, o čemer bo odločeno po pravnomočnosti sodbe, s posebnim sklepom in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe, ter nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovancev, odvetnika R.B. iz M. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je obdolženec dolžan plačati oškodovancu R.H. znesek 1.547,32 EUR, oškodovancu P.P. znesek 1.547,32 EUR, oškodovancu Ž.D. znesek 1.358,02 EUR, v preostanku do 1.658,02 EUR se ga napoti na pot pravde, oškodovancu M.G. znesek 296,39 EUR, v preostanku do 1.700,00 EUR se ga napoti na pot pravde in oškodovancu M.H. znesek 1.855,89 EUR.

2. Proti taki sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev členov 22, 23, 25 in 28 Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in 6. ter 7. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) ter izrečene kazenske sankcije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega M.R. oprosti očitkov iz obtožbe, s posledico, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi ter sodbo z dne 22. 7. 2020 razveljavi in pošlje sodišču prve stopnje v ponovno odločanje v novo sojenje in odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja pritožba zato, ker bi naj bil izrek izpodbijane sodbe glede zakonskega znaka kaznivega dejanja - neizplačilo plač, pripadajočih dnevnic in sorazmernega regresa za leto 2015 - točka A izreka, nekonkretiziran, nejasen in neobrazložen. Iz izreka sodbe namreč ni možno ugotoviti, kakšne konkretne zneske bi obdolženec oškodovancem iz naslova delovnega razmerja moral plačati. Zaradi takih nejasnosti v izreku se izpodbijane sodbe tudi ne da preizkusiti. Zato je sodišče prve stopnje obdolžencu kršilo še pravico do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, kot tudi ustavne pravice in 22., 25. in 28. člena Ustave.

5. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se pritožbeno sodišče ne strinja. Opis kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, ki se očita obdolžencu, vsebuje namreč vse zakonske znake tega kaznivega dejanja. S tem, ko v izreku sodbe niso navedene konkretne višine neplačil neto plač in pripadajočih dnevnic ter sorazmernega dela regresa, ni podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP oziroma kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, saj sodišče prve stopnje kazenskega zakona ni kršilo v vprašanju, ali ima obdolžencu očitano kaznivo dejanje vse zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja.

Kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 namreč ni kaznivo dejanje zoper premoženje, temveč so s tem kaznivim dejanjem varovane temeljne pravice delavcev, med katere spada tudi plačilo z zakonom predpisanih prispevkov za socialno varnost.1 Sicer pa je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe, in sicer o posebnem pogoju in odločbi o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev navedlo prikrajšanja delavcev, ki jih je povzročil obdolženec s svojim ravnanjem. Ker je obdolženec vodil poslovanje poslovnega subjekta, je točno vedel za koliko je delavce prikrajšal in tako zavestno ni ravnal po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja ter plačilu predpisanih prispevkov. Zato pritožbene navedbe, da je bila obdolžencu kršena pravica do obrambe, ker prikrajšanja delavcem niso navedena v izreku, ne morejo biti uspešne.

6. Sodišču prve stopnja pa pritožba še očita, da je bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ko ni ugodilo dokaznim predlogom obrambe, s tem pa obdolžencu kršilo pravico do obrambe.

7. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče torej sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), bodisi da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, bodisi da ni verjetno, da bodo izključili ali potrdili obstoj pravno pomembnih dejstev. Do take situacije bo prišlo, če je zadeva jasna in je zato nadaljnje izvajanje dokazov odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali ni pomembno za zadevo, in če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

Obramba je na predobravnavnem naroku 6. 11. 2018 predlagala izvedbo dokazov, ki so navedeni v zapisniku o predobravnavnem naroku (list. št. 215) in tudi navedla, katera dejstva bi s tem dokazovala. Sodišče prve stopnje je dokazne predloge obrambe zavrnilo in v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da predlagani dokazi za predmetni postopek niso relevantni in ne bi z ničemer pripomogli k drugačni odločitvi sodišča, kot je bila sprejeta na podlagi izvedenih dokazov. Povedano drugače, sodišče je torej ocenilo, da njihova izvedba ne bi vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in zato obdolžencu tudi ni bila kršena pravica do obrambe, prav tako pa tudi ne navedene ustavne pravice, ki jih v pritožbi navaja zagovornik, ne da bi jih obrazložil. 8. Kršitev kazenskega zakona uveljavlja pritožba, ne da bi navedla v katerem vprašanju je sodišče prve stopnje kazenski zakon kršilo. Ko pa v pritožbi obrazlaga, da se sodišče kljub zagovoru obdolženca v zvezi z objektivno zmožnostjo plačila delovnopravnih obveznosti oškodovancev ni ukvarjalo in je izhajalo iz nepravilne uporabe materialnega prava - kazenskega zakona, pa ta pritožbeni razlog uveljavlja v posledici zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Taka kršitev pa ni mogoča. Kazenski zakon je kršen le tedaj, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi. Kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

9. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženčevega zagovornika pa še dodaja:

10. Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Ponavlja obdolženčev zagovor in skuša prepričati, da očitanega kaznivega dejanja ni storil. Zatrjuje, da nikakor ni bil dejanska in izključno poslovodeča oseba, ampak je bila odgovorna tudi T.J., ki je bila nosilka samostojnega podjetništva. Sodišču prve stopnje očita, da je obrazložitev izpodbijane sodbe v zvezi s finančnim stanjem podjetja pavšalna in izven konteksta. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, v kakšni višini, kdaj in katerega poslovnega partnerja je obdolženec pred oškodovanci prednostno poplačal. Enako velja za očitane dvige gotovine, za katere iz sodbe prav tako ni moč razbrati v kakšnih zneskih in kdaj bi naj obdolženec te dvige gotovine izvrševal. Razlogov sodbe zato ni moč preizkusiti, saj ni jasno ali sodišče obdolžencu te dvige gotovine sploh očita v kritičnem obdobju, ali morebiti kakšnem drugem, za ta postopek nepomembnem obdobju. Takšna ugotovitev pa je po mnenju pritožbe odločilna za sklep o vzročni zvezi oziroma relevantnosti neplačil. Pritožba očita sodišču, da je krivdo obdolženca oprlo izključno na pričanje S.V., kar pa ne bi smelo storiti, saj je priča povedala, da je z obdolžencem zaradi neplačil prišla v spor in da ji je obdolženec celo grozil. Zato je priča že po naravi stvari pristranska. Pritožba še navaja, da se ne strinja z zaključkom sodišča v točki 14, da plačilo najemnine ne more predstavljati delne poravnave neizplačanih plač. Iz točk 13 in 14 obrazložitve, kot tudi smiselno iz izvedenskega mnenja izvedenke D. izhaja, da je v izračunu oškodovanja za oškodovanca M.H. sodišče upoštevalo tudi potne stroške v višini 1.707,56 EUR, kar pa iz izreka sodbe in ne iz obrazložitve posebnega pogoja in ne odločitve o premoženjskopravnem zahtevku, ne izhaja.

11. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, ampak izpovedbam oškodovancev, prič in zaključkom izvedenke. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Obdolženčev zagovor je z obširnimi, tehtnimi in povsem sprejemljivimi razlogi zavrnilo že sodišče prve stopnje. Z njimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja, se nanje sklicuje in jim v strnjeni obliki le še dodaja:

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in zaključilo, da obdolženec kot izključni dejanski vodja poslovanja v poslovnem subjektu V.- M.T., š.,t.d.p.s., T.J. s.p., M.N.D.P., v inkriminiranem časovnem obdobju zavestno ni ravnal po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja ter plačilu predpisanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje tako, da je s svojim ravnanjem delavce, ki so navedeni v izreku izpodbijane sodbe, oškodoval ko delavcu R.H. ni obračunal in izplačal predpisanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in mu odvzel pravico, da bi se mu na podlagi 154. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2) plača v navedenem časovnem obdobju upoštevala v izračun pokojninske dobe, istemu delavcu in še delavcem M.H., P.P. in Ž.D. pa z neplačilom prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od bruto plač, omejil pravico, da bi se jim na podlagi 30. člena ZPIZ-2 navedeno časovno obdobje upoštevalo v izračun pokojninske osnove. Vsi oškodovani delavci so skladno izpovedali, da so se o zaposlitvi in plačilu pogovarjali z obdolžencem, kar sta potrdili priči T.J. in računovodkinja T.H., ki je obrazložila še, da ji je le obdolženec dajal navodila komu je potrebno kaj izplačati. Obdolženec je torej bil odgovoren za plačila mesečnih plač in prispevkov za socialno varnost, dnevnic ter regresa. Iz takšne izpovedbe priče T.H. torej izhaja, da je obdolženec poplačeval druge upnike, oškodovancem pa ni izplačeval plač, kot se mu očita. Kot priča zaslišana S.V., ki je nasledila prejšnjo računovodkinjo T.H., pa je izpovedala o finančnih težavah podjetja in okoliščini, da T.J. kot podjetnica ni bila aktivna, ni dajala navodil ter da je sama sodelovala le z obdolžencem. Računovodsko podjetje V.- M.T.T.J. s.p., je prevzela leta 2015, ko sta s.p. obdolženec in T.J. želela preoblikovati v d.o.o. V začetku je bilo vse v redu, težave so se začele oktobra in novembra 2015, ko so se začeli pritiski zaradi izplačil, ko tudi sama ni dobila plačanega opravljenega dela. Dobavitelji so pritiskali celo nanjo, čeprav ni bila zadolžena za plačila, opravljala je samo računovodske storitve. Obdolženec ji je okoli 10. v mesecu prinesel podatke o plačah za pretekli mesec, obračunala jih je po njegovih navodilih in v skladu z zakonodajo. Plače delavcem niso bile v celoti izplačane, decembrska pa sploh ni bila izplačana. Podjetje se je 28. 1. 2016 zaprlo in naredila je zaključno bilanco. Pojasnila je še, da se ni strinjala z obdolžencem, ko ta ni želel da se delavcem obračunajo plače za december in regres za leto 2015, ker so zaradi tega nastale obveznosti do FURS-a v zvezi s plačili davkov in prispevkov. V skladu z zakonom je obračunala tudi te plače in regres, saj so bili delavci zaposleni do 31. 12. 2015. Glede na takšno izpovedbo priče tudi pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe, da je bila priča pristranska, saj takšno dejansko stanje, kot ga je opisovala priča, izhaja iz številnih že obrazloženih dokazov. Sodna izvedenka je podala mnenje, da je prikrajšanje zaposlenih ob upoštevanju obračuna plače v višini 838,00 EUR bruto na mesec, kot je definirano v pogodbah o zaposlitvi, po prejemkih iz naslova plače, dnevnic in regresa za posamezne delavce takšno, kot ga je sodišče opisalo v točki 13. S takšnim mnenjem izvedenke se strinja tudi pritožbeno sodišče, saj je sodišče prve stopnje v nadaljnjih točkah 14 in 15 podrobno obrazložilo kako je prišlo do prikrajšanja oškodovancev in koliko prikrajšanja znašajo, kar sicer izhaja tudi iz izreka o posebnem pogoju in odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih. Pritožbeno sodišče se zato strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je bilo obdolžencu stanje družbe in delovnopravne zakonodaje poznano (med drugim je naročil računovodkinji S.V., naj delavcem ne obračuna plače za december in regresa za leto 2015, ker bodo zaradi tega nastale obveznosti do FURS-a v zvezi s plačili davka in prispevkov, bi lahko uporabil kakšne druge delovnopravne možnosti po Zakonu o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). Tako bi lahko spremenil ali sklenil nove pogodbe o zaposlitvi zaradi spremenjenih okoliščin, lahko bi delavcem redno ali izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, lahko pa bi tudi ustrezno zmanjšal poslovanje, ne pa, da oškodovancem ni odpovedal delovnega razmerja, še več, sredi novembra 2015 je zaposlil M.H. Sodišče je tako na podlagi izpovedbe oškodovancev in zaslišanih prič ter izpiskov bančnega računa podjetja prepričano, da se je obdolženec zavedal situacije ter se je zavestno in hote odločil, da oškodovanim delavcem ne bo izplačal plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, prav tako tudi ne prispevkov oziroma obračunal in plačal prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kot izhaja iz izreka sodbe.

Pritožbeno sodišče k tej obrazložitvi dodaja še, da slabo finančno stanje družb, kjer so zaposleni delavci, na škodo katerih je bilo izvršeno kaznivo dejanje, obdolženca ne more razbremeniti odgovornosti za očitano kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že v več svojih odločbah zavzelo stališče, da poslovanje podjetja ni dopustno ohranjati na račun neizplačila plač in drugih prejemkov delavcem. Izplačilo plače delavcu ter predpisanih prispevkov je prvenstvena dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi družbe. Če poslovanje podjetja ne dosega pričakovanih in potrebnih (finančnih) rezultatov, je potrebno sprejeti ekonomske ukrepe, ki jih predvidevata ZDR in Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Reševanje gospodarske družbe mimo določil ZFPPIPP delodajalca ne more razbremeniti izpolnitve temeljnih obveznosti do svojih delavcev.2 Sicer pa je potrebno še dodati, da je družba res bila slabšega finančnega stanja, kar je razvidno iz obeh transakcijskih računov in blokad, vendar je obdolženec posloval s poslovnimi partnerji, plačeval račune, do oškodovancev pa svojih obveznosti kot delodajalec ni izpolnjeval in ko je bilo v kritičnem času finančno stanje družbe takšno, da bi obdolženec lahko izplačal tudi plače delavcem, kar prav tako izhaja iz kontnih kartic za kratkoročne obveznosti za neto plače in nadomestila plač (priloge C4 - C6 spisa).

13. Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornika ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato zagovornikova pritožba zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

14. Na pritožbo obdolženčevega zagovornika je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo preizkusilo še v odločbi o izrečeni kazenski sankciji obdolžencu. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za njeno spremembo v obdolženčevo korist. Sodišče prve stopnje mu je namreč izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave, pri tem pa mu določilo primerno dolgo kazen zapora in primerno dolgo preizkusno dobo. Pravilno je obdolžencu izreklo še posebni pogoj ter pravilno odločilo o premoženjskopravnih zahtevkih. Ni moč pritrditi pritožbi, da izrečena kazenska sankcija ni obrazložena v smislu standarda obrazložene sodne odločbe, ker je sodišče v obrazložitvi zapisalo le, da pri obdolžencu ni našlo posebnih olajševalnih in obteževalnih okoliščin, zaradi česar ni jasno, zakaj sodišče obdolžencu ni določilo nižje kazni zapora, saj je izrečena oziroma določena previsoka. Sodišče prve stopnje je v točki 19 obrazložitve zapisalo, da tako določena kazen zapora ustreza teži storjenega kaznivega dejanja in stopnji kazenske odgovornosti obdolženega ter da bo na obdolženega vplivala v zadostni meri, da v bodoče kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. V polni meri je torej sodišče prve stopnje upoštevalo in uporabilo načelo individualizacije kazenske sankcije. Sicer pa je kazensko sankcijo obdolžencu sodišče izreklo v okviru zakona, zaradi česar ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu, kot to skuša prikazati pritožba.

15. Glede vseh ostalih pritožbenih navedb, na katere v tej sodbi ni bilo izrecno odgovorjeno, velja splošna ugotovitev, da so bodisi nepomembne bodisi je nanje primerno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

16. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

17. Izrek o stroških pritožbenega postopka je posledica pritožbenega neuspeha ter temelji na določbi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodna taksa v znesku 360,00 EUR je bila odmerjena v skladu s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah - ZST-1 po tar. št. 7112 (znesek takse 300,00 EUR - postopek pred sodiščem prve stopnje), 71113 (izrek pogojne obsodbe - količnik 0,8), 7122 (zavrnitev pritožbe - količnik 1,5) in premoženjskopravnimi razmerami obdolženca.

1 Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 32471/2011 z dne 29. 10. 2015. 2 Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 50655/2012 z dne 5. 3. 2020, I Ips 27748/2013 z dne 21. 12. 2017 in I Ips 61453/2011-123 z dne 18. 1. 2017.