Jedro

Pri tožnici je bilo ugotovljeno, da pri njej obstaja III. kategorija invalidnosti skladno s 3. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in da je torej v okviru svojega poklica zmožna opravljati drugo ustrezno delo, pri čemer pa je potrebno spoštovati omejitve, da ne bi prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. zadeve ... z dne 23. 6. 2020 in številka zadeve: ... z dne 9. 12. 2019 in tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: pretežno sedeče delo, brez dolgotrajne hoje ali stoje, brez hoje po neravnem terenu, po stopnicah ali lestvah, brez dvigovanja ali prenašanja težjih bremen od 5 kg, s polnim delovnim časom od 26. 9. 2019 dalje. Obenem je določilo, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločil toženec s posebno upravno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe in da je delodajalec Osnovna šola A. dolžna tožnici zagotoviti pravico do premestitve. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, da se tožnici prizna pravica do dela v skrajšanem delovnem času od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko in da se ji prizna pravica do delnega nadomestila, o odmeri in izplačevanju katerega naj odloči toženec s posebno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe. Hkrati je določilo, da tožena stranka nosi stroške postopka v deležu 50 odstotkov.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica, zoper stroškovni sklep pa toženec, in sicer tožnica zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava ter smiselnega zatrjevanja kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) po prvem odstavku 339. člena, toženec pa zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

3. Tožnica v pritožbi navaja, da je imela dve operaciji noge, in sicer v letih 2016 in 2018 so ji na desnem stopalu zamenjali skočni sklep. Nato je imela leta 2019 še zlom tretje stopalnice na istem stopalu. Ne strinja se z mnenjem sodne izvedenke, da je sposobna za 8-urni delavnik na drugem delovnem mestu, ker je to neizvedljivo. Dela na osnovni šoli v kuhinji, drugega delovnega mesta pa zanjo nimajo. Zato je s pooblaščenko zahtevala drugega izvedenca, čemur pa sodišče ni sledilo. Vztraja pri 4-urnem delavniku z že podanimi omejitvami v kuhinji. 4-urni delavnik v kuhinji še nekako zmore, nikakor pa ne bi zmogla polnega delovnega časa. Njeno zdravstveno stanje je vedno slabše, boji se, da bo morala še na tretjo operacijo noge.

4. Toženec se v pritožbi ne strinja, da mora nositi stroške postopka v deležu 50 %. Meni, da je sodišče nepravilno ocenilo uspeh tožnice, saj je bila s svojim tožbenim zahtevkom neuspešna oziroma je uspela kvečjemu le z neznatnim delom zahtevka. Tožnica je v sodnem postopku uveljavljala pravico do dela s krajšim delovnim časom. S stvarnimi razbremenitvami, ki so ji bile priznane s strani toženca, se je strinjala in navedeno sploh ni bilo sporno. Tudi po prejemu izvedenskega mnenja je ugovarjala zgolj 8-urnemu delavniku, stvarnih razbremenitev ni niti omenjala. Na naroku za glavno obravnavo je tožnica tožbeni zahtevek sicer modificirala tako, da je stvarne razbremenitve prilagodila izvedenskemu mnenju, še vedno pa je uveljavljala pravico do dela s krajšim delovnim časom. Sodišče je pravico do dela v skrajšanem delovnem času od polnega zavrnilo. Ugotovilo je, da je bila tožnici pravilno priznana pravica do premestitve, le da tožnica potrebuje nekoliko drugačne stvarne razbremenitve v okviru te iste pravice. Zato je odločbi odpravilo in tožnico na novo razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravico do premestitve s stvarnimi razbremenitvami. Glede na navedeno toženec meni, da ni mogoče reči, da je tožničin uspeh 50 % in da je toženec v tem delu dolžan pokriti njene stroške. Sodišče je svojo odločitev glede stroškov utemeljilo tako, da je navedlo, da je tožnica uspela z zahtevkom na odpravo odločb, razvrstitev v III. kategorijo in priznanje pravice do premestitve s stvarnimi razbremenitvami pa je tožnica pridobila že v predsodnem postopku in tega ni mogoče šteti za uspeh stranke. Sodišče prve stopnje bi pri odločitvi o stroških postopka moralo upoštevati tudi druge okoliščine primera, in sicer dejstvo, da je toženec že nosil stroške izvedbe dokaza s sodnim izvedencem.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti smiselno zatrjevane kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP, konkretno določbe 254. člena zakona.

7. Nestrinjanje tožnice z izvedenskim mnenjem in z dokazno oceno sodišča ni utemeljen razlog za postavitev novega izvedenca. Sodišče je tudi obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga, saj v mnenju ni ugotovilo nasprotij ali pomanjkljivosti oziroma ni nastal utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja. Zato tudi ni bilo potrebe po postavitvi novega izvedenca. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bilo v okoliščinah konkretnega primera dejansko stanje glede tožničine delazmožnosti dovolj razčiščeno z izvedenskim mnenjem sodne izvedenke specialistke medicine dela in pismeno dopolnitvijo tega mnenja v zvezi s pripombami, ki jih je na mnenje podala tožnica.

8. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca številka zadeve ... z dne 23. 6. 2020 v zvezi s prvostopno odločbo številka zadeve: ... z dne 9. 12. 2019 ter s tem v zvezi presoja, ali je pri tožnici prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki opravičujejo priznanje pravice do dela s skrajšanim delovnim časom, kar tožnica uveljavlja s tožbenim zahtevkom.

9. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je bila tožnica s prvostopno odločbo z dne 9. 12. 2019 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: zmožna za lažje fizično delo, kjer bo rokovala z bremeni do 10 kg, s hojo na krajše razdalje po ravnem terenu, brez počepov in poklekov, vsaj 1/3 delovnega časa sede, s polnim delovnim časom od 26. 9. 2019 dalje. Z dokončno odločbo z dne 23. 6. 2020 pa je toženec v reviziji prvostopno odločbo z dne 9. 12. 2019 spremenil tako, da je tožnico razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto, zmožna za lažje fizično delo, kjer bo rokovala z bremeni do 5 kg, s hojo na krajše razdalje po ravnem terenu, brez počepov in poklekov, vsaj 1/3 delovnega časa sede, s polnim delovnim časom od 26. 9. 2019 dalje.

10. Invalidska komisija druge stopnje je dne 19. 6. 2020 sicer ocenila, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni in da je zmožna za delo z omejitvami s polnim delovnim časom, torej enako kot invalidska komisija I. stopnje dne 3. 12. 2019, vendar pa ni bila enakega mnenja glede potrebnih omejitev pri delu, konkretno je bila poleg ostalih omejitev po mnenju invalidske komisije II. stopnje potrebna omejitev rokovanja z bremeni do 5 kg, namesto z bremeni do 10 kg, kot je pred tem menila invalidska komisija I. stopnje.

11. Glede na različni mnenji invalidskih komisij o tožničini delazmožnosti in ker je tožnica uveljavljala skrajšani delovni čas, je sodišče prve stopnje, ker za ocenjevanje tega nima ustreznega strokovnega znanja, pridobilo izvedensko mnenje sodne izvedenke specialistke medicine dela. Ta je po pregledu vse razpoložljive dokumentacije v upravnem in sodnem spisu ter medicinske dokumentacije v zdravstvenem kartonu in tiste, ki jo je predložila tožnica, menila, da je zmožna opravljati delo z omejitvami: pretežno sedeče delo, brez dolgotrajne hoje ali stoje, brez hoje po neravnem terenu, po stopnicah ali lestvah, brez dvigovanja ali prenašanja težjih bremen od 5 kg v polnem delovnem času, ni pa ugotovila objektivnih strokovnih razlogov za časovno razbremenitev pri delu.

12. V takšnem izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za svojo odločitev. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da so se tožničine težave in zmanjšana zmožnost za delo utrdile po prvi operaciji desnega gležnja leta 2016 in so ostale tudi po reoperaciji leta 2018. Zaradi neuspešne rehabilitacije so ostale kronične bolečine in zaradi zatrditve desnega gležnja omejena gibljivost. Ob soočenju zapisov o tožničinem zdravstvenem stanju in delu na delovnem mestu kuharice, je po mnenju sodne izvedenke tožničina zmožnost za svoj poklic zmanjšana. Okvara gibljivosti v desnem gležnju in bolečine onemogočajo delo, kakršno je tožnica opravljala pred operacijama.

13. Takšno mnenje sodne izvedenke, ki ga je glede na tožničine pripombe še dopolnila, je skladno z medicinsko dokumentacijo in ugotovitvami specialistov. Praktično v vseh izvidih specialisti navajajo, da gre za tako stanje, da tožnica ni sposobna za celodnevno pridobitveno dejavnost večjega tipa, dolgotrajno stanje, daljšo hojo ali stojo, predvsem po neravnih površinah ali lestvah in prenašanje težjih bremen. Klinični specialisti so sicer predlagali skrajšan delovni čas, vendar le v primeru, če delodajalec ne more zagotoviti dela, ki ustreza ugotovljenim omejitvam, ne pa zaradi objektivno ugotovljenih težav v zdravstvenem stanju in zmožnosti za delo, kar bi edino lahko bilo relevantno pri oceni tožničine delazmožnosti. Sodna izvedenka je upoštevala tudi ostalo medicinsko dokumentacijo, med drugim specialista psihiatra, ki ga je tožnica pričela obiskovati po drugi operaciji. Ta sicer opisuje pretežno reaktivno pogojeno anksiozno-depresivno stanje, ne ugotavlja pa motenj v zaznavah in kognitivni sferi ali produktivne psihopatologije in izrecno navede, da delazmožnost pri tožnici določa somatsko stanje. Posebne teže pri razbremenitvah tudi nima ginekološka operacija, ampak je razbremenitev teže podana zaradi funkcionalne okvare gležnja.

14. Takšno zdravstveno stanje samo dodatno potrjuje pravilnost izvedenskega mnenja, da ni potrebe po časovni razbremenitvi, da pa so potrebne stvarne, fizične razbremenitve, pri čemer je delodajalec dolžan zagotoviti ustrezno delo oziroma pravico do premestitve. Takšnim ugotovitvam je očitno sledila tudi tožnica z modifikacijo tožbenega zahtevka, ki je skladen z izvedenskim mnenjem, ki mu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Pri tožnici je na podlagi do sedaj navedenega bilo ugotovljeno, da pri njej obstaja III. kategorija invalidnosti skladno s 3. alinejo drugega odstavka 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2) in da je torej v okviru svojega poklica zmožna opravljati drugo ustrezno delo, pri čemer pa je potrebno spoštovati omejitve, da ne bi prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja.

15. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Kot neutemeljeno pa je zavrnilo tudi pritožbo toženca v zvezi s stroški postopka. Ob upoštevanju določbe 154. člena ZPP je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo uspeh tožnice v višini 50 % in da ji je toženec dolžan povrniti stroške postopka v takšnem deležu. Ob upoštevanju konkretnega primera je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je tožnica uspela z zahtevkom za odpravo odločb, razvrstitev v III. Kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do premestitve s stvarnimi omejitvami. Ni pa uspela z zahtevkom za priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom in priznanjem pravice do delnega nadomestila. Pri ugotavljanju v kakšnem deležu je tožnica uspela, ni mogoče upoštevati dejstva, da je toženec že nosil stroške izvedenke, določene v 68. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004. V konkretnem primeru pa tudi ni drugih takšnih okoliščin, zaradi katerih bi bil delež, ki bremeni toženca, manjši kot 50 %.

17. Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče tudi toženčevo pritožbo na podlagi 353. člena v zvezi s 366. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo stroškovni sklep kot pravilen in zakonit.