Jedro

Ugovor zastaranja je materialnopravni ugovor, ki ga stranka lahko poda vse do zaključka glavne obravnave. Za ta ugovor ne veljajo omejitve glede navajanja dejstev in predlaganja dokazov, ki so določene v ZPP.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 138.492,99 EUR, v osmih dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek (glede zneska 75.651,25 EUR z zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila) se zavrne.

2. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 2.784,37 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.“ V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika ter naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 66.852,03 EUR, v osmih dneh pod izvršbo, kar je tožeča stranka zahtevala več in sicer znesek 147.292,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je zavrnilo (1. točka izreka sodbe). Obenem je sklenilo, da mora tožeča stranka toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 647,08 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, pri čemer se tožeča stranka zavzema za to, da sodišče v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, tožena stranka pa predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Podrejeno pa obe stranki predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v pritožbi navaja, da je Višje delovno in socialno sodišče s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 173/2010 z dne 22. 11. 2010 v celoti ugodilo pritožbi tožeče stranke ter sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 16. 12. 2009 delno razveljavilo v točki 2, v kateri je to sodišče dosodilo, da mora tožena stranka izplačati tožeči stranki 117.313,00 EUR, v celoti pa v 3. točki izreka, v kateri je sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Delno je ugodilo tudi pritožbi tožene stranke v delu, ki se nanaša na ugovor zastaranja zamudnih obresti. Tožeča stranka je v pritožbi zoper sodbo opr. št. I Pd 1122/2008 ugovarjala odločitvi sodišča, da povrne preplačane obresti, ki so tekle po 1. 1. 2002 do 5. 1. 2004, ker so bile izplačane po pravnomočni odločbi pred odločitvijo ustavnega sodišča U-I-300/04-25 z dne 2. 3. 2006, s katero je bil razveljavljen 1060. člen OZ, ki je določal, da se za obresti iz obligacijskih razmerij, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen ZOR. Poleg tega je v tej pritožbi zahtevala še, da Višje delovno in socialno sodišče odloči, da mora tožena stranka plačati tožniku razliko v plači v višini 17.862,39 EUR, razliko v odpravnini v višini 1.106,39 EUR in zamudne obresti na zgoraj navedena zneska v skupni višini 183.103,75 EUR, skupaj 202.035,57 EUR, k temu pa še razliko zastarane dohodnine v višini 5.954,31 EUR in zamudne obresti od dohodnine od zastaranja v višini 6.116,84 EUR, skupaj 214.144,24 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih dosojenih zneskov, v osmih dneh od izdaje sodbe. Podrejeno pa je tožeča stranka zahtevala, če bi sodišče odločilo, da predstavlja glavnico za zamudne obresti neto plača ob nastanku dolga, da mora tožena stranka izplačati tožeči stranki 148.757,93 EUR in še zneska navedene zastarane dohodnine iz osnovnega zahtevka pod točko 1 pritožbe v višini 12.071,15 EUR ter 6.409,36 EUR razlike v neto plači, ki nastane zaradi razlike v neto plači, ker se upoštevajo predpisi za davke in prispevke ob izplačilu.

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani v ponovljenem postopku ni sledilo izreku sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča, navedenem zgoraj, tožeči stranki je priznalo le preplačane obresti po 1. 1. 2002 po sodbi I Pd 1122/2008, s katero je sodišče toženi stranki priznalo le-te kot že plačani del dolga, ker je zmotno presodilo, da ta del plačila po sodbi I Pd 661/95 ni postal pravnomočen. V ponovljenem postopku prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo navedb tožeče stranke, da je odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča o priznanju ugovora zastaranja napačna, saj je o teku zamudnih obresti od 28. 6. 91 že pravnomočno odločeno. Sporna je bila le razlika v plači, ki jo je isto sodišče v sodbi I Pd 661/95 z dne 12. 7. 2002 napačno prisodilo, saj ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, U-I-12/95 (Ur. l. RS, št. 76/97), na katero se je tožeča stranka v postopku ves čas sklicevala - v obrazložitvi te odločbe je ustavno sodišče navedlo, da je bilo za veljavnost formacij (osnove za razliko v plačah tožeče stranke) potrebno soglasje Vlade. Te navedbe tožeče stranke so bile prezrte tudi v pritožbi na višje sodišče in reviziji, pravilnost navedb tožeče stranke pa je potrdilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi Up-127/05 (Ur. l. RS, št. 18/2007), v kateri je obrazložilo, da so pritožnikove navedbe o nezakonitosti formacij, ker Vlada zanje ni dala soglasja, za odločitev sodišč upoštevne. Ustavno sodišče je zato izpodbijane sodbe v delu, v katerem se nanašajo na odločitev o zahtevku iz naslova razlike v plači, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Višje delovno in socialno sodišče je v sodbi opr. št. Pdp 173/2010 pravilno presodilo, da se razveljavitev nanaša le na zavrnilni del sodbe I Pd 661/95, ko je ugodilo pritožbi tožeče stranke glede preplačila obresti, ki so tekle po 1. 1. 2002, spregledalo pa je, da je bilo tudi o teku zamudnih obresti od 28. 6. 1991 že pravnomočno odločeno. Sporna je bila samo razlika v plači zaradi napačno določene osnove.

Tožeča stranka nadalje poudarja, da bi morale biti zamudne obresti dosojene od začetka nastanka dolga tudi zato, ker pravica do osebnega dohodka ne izhaja le iz pravne podlage zaposlitve po ZTPDR in ZDR, ampak na podlagi zagotovljenih statusnih in drugih pravic po 14. členu UZITUL. Zato tožeča stranka meni, da se določilo 372. člena ZOR o zastaranju obresti kot občasnih terjatev v treh letih ne uporablja, saj bi uporaba tega določila tožnika privedla v neenakopravni položaj z upravičenci po 14. členu UZITUL, ki so bili zakonito razporejeni in so prejemali dohodek v skladu z veljavnimi predpisi. Sodišče je to stališče zavrnilo z utemeljitvijo, da 14. člen UZITUL ni določil zastaralnih rokov, zato se uporablja ZOR kot „lex specialis“, pri tem pa je spregledalo, da ustavno zagotovljenih pravic ni mogoče omejevati z zakonom, ki je po hierarhiji nižje od ustavnega zakona. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z odločitvijo, da prizna zastaralni rok za zamudne obresti 9. 3. 1995, dejansko odločilo, da tožeči stranki ne pripada razlika v plači, za katero velja 5-letni zastaralni rok niti v nominalni vrednosti, saj razlika, ki jo je dosodilo, predstavlja po 16 letih od vložitve tožbe devalvirano vrednost razlike v plači, ki jo je pravočasno uveljavljala. Zato obrazložitev sodišča ne zdrži presoje ustavno zagotovljenih pravic tožeče stranke.

Tudi obrazložitev sodišča, da teče zastaralni rok zamudnih obresti šele od konkretizacije tožbenega zahtevka s tožbo opr. št. II Pd 122/98 z dne 9. 3. 1998, predstavlja napačno presojo sodišča. V tožbi opr. št. I Pd 661/95 je tožeča stranka v 1. odstavku IV. točke navedla, da nima podatkov o plači, ki bi jo morala prejemati ob spoštovanju obveznosti po UZITUL, zato je tožbeni zahtevek postavila opisno in predlagala, da tožena stranka pripravi izračun razlike do pripadajoče plače, če bi bila razporejena na ustrezno delovno mesto pilota, zahtevala pa je tudi zamudne obresti od vsakokratnega plačilnega dne do plačila. V obrazložitvi 361. člena ZOR je navedeno, da je pogoj, da zastaranje začne teči, razpolaganje stranke z vsemi podatki, ki so potrebni, da lahko terja plačilo svoje terjatve. Tožeča stranka ni mogla postaviti konkretiziranega tožbenega zahtevka po krivdi tožene stranke, zato zastaranje ni začelo teči. Podlago za specifikacijo je tožniku omogočila šele odločba Ustavnega sodišča U-I-12/95, zato je v začetku leta 1998 vložila spremembo tožbenega zahtevka, ki ga je specificirala, iz previdnosti pa tudi tožbo v zadevi opr. št. II Pd 122/98 z enakim zahtevkom. Sodišče je samo sprejelo sklep o združitvi zadev opr. št. I Pd 661/95 ter II Pd 122/98. Modifikacija tožbenega zahtevka je bila po vsebini enaka tožbi II Pd 122/98, sodišče pa jo je zavrnilo, z združitvijo postopkov pa dejansko sprejelo. Temu tožena stranka ni nasprotovala. Pri združitvi tožbenih zahtevkov v zadevah opr. št. I Pd 661/95 in II Pd 122/98 je dejansko šlo za specifikacijo prvega tožbenega zahtevka, kar je razvidno tudi iz nadaljnjega poteka postopka I Pd 661/95, v katerem tek zamudnih obresti nikoli ni bil sporen, zamudne obresti pa so bile obračunane in plačane od 28. 6. 1991 do plačila. To je sodišče prve stopnje spregledalo in glede priznanja ugovora zastaranja razsodilo napačno, v škodo tožeče stranke.

Tožeča stranka je v postopku tudi zatrjevala, da je s sodbo opr. št. Pd 661/95 o teku zamudnih obresti že bilo pravnomočno odločeno, sporna je ostala le še višina glavnice glede na razveljavitev navedene sodbe z odločbo Ustavnega sodišča Up-127/05. Poleg tega je zatrjevala, da glede zastaranja ni mogoče ločevati zamudnih obresti od glavnice in bi za obe terjatvi moral veljati enak rok, od katerega se šteje zastaranje (18. 8. 1995), saj so zamudne obresti kot postranska terjatev v celoti vezane na glavno terjatev, razliko v plači. Tožeča stranka se tudi z odločitvijo o stroških postopka ne strinja, ker meni, da je Ustavno sodišče z odločbo Up-127/05 razveljavilo tudi odločitev o stroških v izpodbijanih sodbah. Tožeča stranka je glede glavnega zahtevka, razlik v pripadajočih plačah, dosegla 100 % uspeh, zato je odločitev v 2. točki izreka izpodbijane sodbe napačna. V postopkih, ki jih je Ustavno sodišče razveljavilo z odločbo Up-127/05, je imela tožeča stranka velike stroške za odvetniške storitve, izvedenino in sodne takse, kar bi sodišče pri odločanju o stroških postopka moralo upoštevati.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je v predmetnem pravdnem postopku bistvo spora pravno vprašanje, ali je podano prikrajšanje tožnika pri plači in kakšno je bilo prikrajšanje tožnika. Z že realizirano sodbo pod opr. št. I Pd 661/95 je bilo odločeno, da je tožnik upravičen do razlike v plači med prejeto plačo in plačo primerljive dolžnosti v TO, v ponovoljenem postopku pa je tožnik uveljavljal še razliko do plače, kot jo je imel v JLA, za ugotovitev slednjega pa je bistveno vprašanje, ali so formacije št. ... in ..., na podlagi katerih je bil ugotovljen količnik za določitev plače v višini 7,20, zakonite ali ne. Tožeča stranka zagovarja stališče, da navedeni formaciji ne bi smeli biti uporabljeni, saj zanju soglasje Vlade ni bilo pridobljeno, tožena stranka pa navedeno stališče odločno zavrača. Zagovarja stališče, da sta bili navedeni formaciji zakoniti kljub odsotnosti soglasja Vlade ter da bi se morali upoštevati ob odločanju o tožnikovi upravičenosti do izplačila razlike v plači. Ravno zaradi navedenega bistvenega materialnopravnega vprašanja je bila s strani tožene stranke zoper pravnomočni del sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 173/2010 z dne 22. 11. 2010, s katero je sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, vložena revizija.

Tožena stranka ponovno izpostavlja, da s tem, ko je sodišče že pravnomočno razveljavilo odločbi tožene stranke z dne 16. 11. 1994 in 1. 8. 1995, ker tožnik ni bil razporejen na delovno mesto, ki bi ustrezalo njegovi izobrazbi, činu in strokovni usposobljenosti, ni več pravne podlage za izračun plače tožnika v Teritorialni obrambi Republike Slovenije, ker glede na njegov prestop v TO nima prejšnje odločbe, ki bi jo izdala Republika Slovenija oz. njegov delodajalec v Republiki Sloveniji.

V ponovnem postopku je sodišče prve stopnje ponovno napačno presodilo, da je tožnik upravičen do razlike v plači med prejeto plačo in plačo, kot bi jo imel v JLA in sledilo napačnemu zaključku, da je bila veljavnost akta o sistemizaciji oz. formaciji pogojena s soglasjem vlade. Ker se je sodišče v izpodbijani sodbi opredelilo do formacij, ki so pomembne za odločitev o temelju tožbenega zahtevka (ali je tožnik dejansko upravičen do razlike v plači in na kateri podlagi), tožena stranka primarno ponovno v sedanji pritožbi izpostavlja vse razloge, zaradi katerih meni, da sta formaciji zakoniti.

V zvezi s spornim vprašanjem zakonitosti formacij tožena stranka navaja, da je stališče sodišča prve stopnje napačno, ker za veljavnost formacij soglasje Vlade Republike Slovenije nikoli ni bilo potrebno. Pred uveljavitvijo Zakona o obrambi (Ur. l. RS št. 103/2004 – ZObr) je to materijo urejal Zakon o obrambi in zaščiti (Ur. l. RS, št. 15/91 – ZOZ), ki je v 1. odstavku 132. člena določal, da za delavce v upravnih organih, pristojnih za obrambne zadeve, in za delavce, ki opravljajo naloge obrambe v drugih državnih organih ter v teritorialni obrambi, veljajo splošni predpisi, ki veljajo za delavce v državnih organih, če s tem zakonom ni določeno drugače. Če ZOZ ne vsebuje drugačnih predpisov, se uporabi ZDDO. V 1. točki 55. člena ZOZ določa, da je Republiški štab za teritorialno obrambo tisti, ki določa mobilizacijski razvoj, organizacijo in formacijo, v 4. odstavku 44. člena pa določa, da štabe in zavode za teritorialno obrambo ustanavlja ter stalni sestav teritorialne obrambe določa republiški upravni organ, pristojen za obrambne zadeve, po predhodnem soglasju Predsedstva Republike Slovenije. Na podlagi Odloka o prenosu določenih zadev vodenja v Teritorialni obrambi Republike Slovenije na republiškega sekretarja za ljudsko obrambo (Ur. l. RS, št. 35/90) so bile pristojnosti v zvezi s potrjevanjem formacij prenesene na republiškega sekretarja za ljudsko obrambo oz. kasneje ministra za obrambo. Odločba ustavnega sodišča oz. tudi prvostopenjskega sodišča povzemata stališče, da se je formacija uporabljala le za aktivne vojaške osebe, za preostale pa naj bi bila veljavna sistemizacija. Tako stališče je materialnopravno napačno. Tretji odstavek 132. člena ZOZ določa, da se z aktom o sistemizaciji delovnih mest v državnem organu, podjetju, zavodu ali drugi organizaciji oz. s formacijo v teritorialni obrambi določijo delovna mesta, ki jih opravljajo aktivne vojaške osebe. Razlaga, da se samo delovna mesta aktivnih vojaških oseb določijo v formaciji, ostala mesta pripadnikov, ki niso aktivne vojaške osebe, pa v sistemizaciji, je napačna, saj ta določba določa, da se delovna mesta aktivnih vojaških oseb določijo s sistemizacijo v preostalih organih izven TO, v TO pa s formacijo, kar pa ne pomeni, da se v TO delovna mesta ostalih pripadnikov, ki niso aktivne vojaške osebe, ne določa s formacijo. Dejansko se vsa delovna mesta v TO, ne glede na status pripadnika, določajo s formacijo. Četudi bi bilo stališče sodišča glede zakonitosti formacij pravilno, je sklepanje prvostopenjskega sodišča, da je kot osnovo za izračun razlike v plači treba vzeti tožnikovo plačo v JLA, brez pravne podlage. Takšna odločitev je v direktnem nasprotju s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 262/99, kjer se je sodišče postavilo na stališče, da osebam, ki so bile zaposlene v bivši JLA, ne pripadajo avtomatično vse pravice in privilegiji, ki so jih imeli v JLA, ampak vse tiste pravice in v takem obsegu, kot jih omogoča slovenska zakonodaja za državljane Republike Slovenije oz. za zaposlene v Slovenski vojski. Tožena stranka se sklicuje na obrazložitev (v 30. in 31. točki) odločbe Ustavnega sodišča št. U-1-1 2/95, iz katere sklepa, da je tožnik upravičen do plače med dejansko izplačano plačo ter plačo, do katere bi bil upravičen po tedaj veljavni zakonodaji (ZDDO), nikakor pa ne do plače, ki mu je pripadala na podlagi predpisov iz JLA. V skladu s tem pa je prvostopenjsko sodišče tožniku že prisodilo ustrezno razliko v plači (sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 661/95), pri čemer je upoštevalo tožnikov čin in specialnost. Tožnik je upravičen do razlike v plači do primerljive dolžnosti v TO (major v letalstvu), ki nikakor ni bila v višini količnika, kot ga je tožniku priznalo sodišče, temveč po količniku po tedaj veljavni zakonodaji.

Odločitev sodišča o nezakonitosti formacij je zmotna, zmotno pa je tudi stališče, da je tožnik glede na razveljavitev odločb tožene stranke upravičen do razlike v plači, kot jo je izračunal izvedenec in mu tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava v celoti nasprotuje, saj je osnova za izračun popolnoma napačna, ker je izvedenec upošteval tožnikovo bruto plačo pred prestopom iz JLA v TO. Brez konkretnih dejstev in navedb o bruto plači in dodatkih, ki naj bi jih tožnik prejemal v JLA, ni mogoče pravilno izračunati prikrajšanja. Brez pravne podlage je stališče sodišča prve stopnje, da je glede tožbenega zahtevka za razliko v plači potrebno izhajati iz mnenja M.L., ki je pripravila izračune po variantah III oz. III a (razlika med plačo, ki jo je tožnik prejemal kot inštruktor III in plačo, ki jo je prejemal v JNA pred vstopom v TO za sporno obdobje z ustrezno revalorizacijo). Sodišče je v sodbi navedlo, da je z osamosvojitvijo Republike Slovenije odpadla podlaga za ločevanje med aktivnimi vojaškimi osebami (kot pripadniki JLA) in drugimi zaposlenimi v stalni sestavi TO. Položaj pripadnikov nekdanje JLA, ki so nadaljevali z delom v TOS oz. MO je bil popolnoma jasen – pri uresničevanju pravic in dolžnosti so bili izenačeni z drugimi zaposlenimi v TOS. Dejstvo je, da je imel tožnik kot major status aktivne vojaške osebe po ZOZ. Razlika v plači, ki mu je bila prisojena po razveljavljeni sodbi, je bila določena glede na primerljivo aktivno vojaško osebo. Tudi za primerljivo dolžnost se je po izračunu izvedenke M.L. po varianti II vzela dolžnost majorja v letalstvu TO, kar kaže na aktivno vojaško osebo.

Tožena stranka opozarja na kontradiktornost stališč naslovnega sodišča, ki je tožniku odmerilo plačo, kot jo je imel v JLA, čeprav je bil zahtevek za nadomestilo za prehrano, zimsko rekreacijo ipd. (pravnomočno) zavrnjen z utemeljitvijo, da tožniku ne gredo dodatki, ki jih slovenska zakonodaja ne pozna. V tem delu sodne odločbe z odločbo ustavnega sodišča niso bile razveljavljena. V istem postopku je bilo torej ugotovljeno, da tožniku ne gredo dodatki, ki jih slovenska zakonodaja ne pozna, na drugi strani pa je z izpodbijano sodbo odločeno, da tožniku gre plača kot v JLA, ki nima podlage v slovenski zakonodaji.

Tožena stranka tudi ne sprejema stališča sodišča, da so bile navedene sodbe razveljavljene le v zavrnilnem, ne pa v ugodilnem delu, kar po oceni sodišča pomeni, da je zadeva opr. št. I Pd 661/95 v zvezi s sodbama Višjega delovnega in socialnega sodišča in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije postala v ugodilnem delu pravnomočna in je bila kot taka izvršena. Z odločitvijo, da se v tem individualnem delovnem sporu odšteje presežek obresti zaradi kasneje (v letu 2006) sprejete odločbe Ustavnega sodišča v Republike Slovenije, naj bi po mnenju višjega sodišča prvostopenjsko sodišče poseglo v pravnomočno sodbo, zato določba Ustavnega sodišča Republike Slovenije za plačilo, sprejeto pred sprejemom odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije o delni razveljavitvi 1060. člena OZ ne more veljati. Tožena stranka opozarja na zmotno razlago odločbe Ustavnega sodišča opr. št. Up-127/05 z dne 15. 2. 2007. V ugodilnem delu je tožena stranka dejansko izvršila pravnomočno sodno odločbo, saj je bila sodba Delovnega in socialnega sodišča Ljubljana opr. št. I Pd 661/95 z dne 12. 7. 2002 v zvezi z odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 68/2003 z dne 16. 10. 2003 ne le pravnomočna, marveč tudi izvršljiva in je toženo stranko zavezovala k izpolnitvi obveznosti. Ko pa je ustavno sodišče razveljavilo zgoraj navedene pravnomočne odločbe, ki se nanašajo na tožnikov zahtevek iz naslova razlike v plači, je bilo potrebno ponovno odločati o tožnikovem zahtevku na razliko v plači v celoti. Da bi bile odločbe razveljavljene le v zavrnilnem delu, ne izhaja niti iz izreka ustavne odločbe. Glede na napačno stališče višjega sodišča je v izpodbijani sodbi prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo v tožnikovo korist. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj bi moralo sodišče zavrniti tožbeni zahtevek v celoti in tožniku naložiti povrnitev vseh pravdnih stroškov tožene stranke.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke. Poudarja, da tožena stranka ponovno razlaga svoj pogled na pravico tožeče stranke do osnove za določitev razlike v plači za obdobje od junija 1991 do marca 1996, po katerem naj bi bila razlaga odločitev sodišč 1. in 2. stopnje, da je po odločitvi Ustavnega sodišča v odločbi Up-127/05 edina možna podlaga za določitev razlike v plači plača, ki jo je tožeča stranka prejemala v JLA do prestopa v TO dne 28. 6. 1991, napačna in nezakonita. Pri tem zatrjuje, da ustavno sodišče ni odločilo, da je za veljavnost formacij potrebno soglasje Vlade, ampak zgolj, da gre za kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije, ter da se morajo sodišča do tega očitka opredeliti, kar pa ne drži, saj je Ustavno sodišče Republike Slovenije v navedeni odločbi v 6. točki odločilo, da sta bili formaciji sprejeti v obdobju, ko je veljal ZOZ, ter da je bila v skladu s 3. odstavkom 132. člena ZOZ in 3. členom ZDDO veljavnost akta o sistemizaciji oz. formaciji pogojena s soglasjem Vlade. Ker tožena stranka ni uspela dokazati, kakšno plačo bi lahko na podlagi zakonitih sistemizacij – formacij prejemala, in ker gre za nerazporejenega prestopnika, se mora ohraniti osnova plače na podlagi plače v JLA, kar tožniku zagotavlja določba 14. člena UZITUL in odločba Ustavnega sodišča U-I-12/95 (30. točka), v kateri je izrecno navedeno, da bi pobudniki, ki iz razlogov, ki niso na njihovi strani, niso bili razporejeni na konkretna delovna mesta, v skladu s 14. členom UZITUL morali ohraniti zatečene pravice. Tožnik še poudarja, da je pravilna odločitev v izpodbijani sodbi, da tožena stranka ni upravičena do povrnitve zamudnih obresti v znesku 31.444,93 EUR, ki so bile tožniku izplačane po pravnomočni sodbi opr. št. I Pd 661/95. Tudi izračun sodnega izvedenca S.L. je pravilen, saj temelji na dokumentu, izpisku plače v JLA, kjer izpisek izkazuje neto plačo, pa jo je bilo potrebno obrutiti, kot je pravilno naredil izvedenec. Nadaljnja vrednost plače pa ne predstavlja revalorizirane vrednosti plače v JLA, ampak je usklajevana na podlagi izračunanega količnika za vrednost točke za delavce v državnih organih v spornem obdobju, s čemer je zagotovljena enaka obravnava rasti plače tožnika z ostalimi zaposlenimi v državni upravi. Tožnik še poudarja, da je v obravnavanem primeru evidentno kršena pravica do sojenja v razumnem roku, za kar nosi odgovornost tožena stranka.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

V obravnavanem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje tokrat odločalo tretjič. Zaradi preglednosti pritožbeno sodišče v nadaljevanju podaja naslednji kronološki pregled odločitev, sprejetih v okviru obravnavanega individualnega delovnega spora: S prvo sodbo, opr. št. I Pd 661/95 z dne 12. 7. 2002, je prvostopenjsko sodišče razveljavilo odločbi tožene stranke z dne 16. 11. 1994 in z dne 1. 8. 1995 ter naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati 3.127.939,00 SIT (prikrajšanja pri plači od junija 1991 dalje do vključno februarja 1996) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila, ter plačati pripadajoče davke in prispevke, višji tožbeni zahtevek (za plačilo prikrajšanja pri plači) pa je zavrnilo. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo vtoževanih zneskov zaradi neomogočanja zimske rekreacije ter za plačilo zneska 420.000,00 SIT zaradi prikrajšanja zaradi napredovanja. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna plačati tožniku 502.330,00 SIT (iz naslova razlike v odpravnini ob upokojitvi) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 1996 do plačila ter zavrnilo višji tožbeni zahtevek iz tega naslova. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek tožnika za plačilo zneska 2.000.000,00 SIT iz naslova odškodnine zaradi duševnih bolečin.

Višje delovno in socialno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in s sodbo opr. št. Pdp 68/2003 z dne 16. 10. 2003 potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Revizija tožnika zoper navedeno sodbo je bila delno zavržena (glede zahtevkov za plačilo denarnih zneskov zaradi onemogočanja zimske rekreacije, prikrajšanja pri napredovanju, odpravnine zaradi predčasne upokojitve) in delno zavrnjena (glede odločitve o zavrnitvi višjega zahtevka za plačilo prikrajšanja pri plači), v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine (za nepremoženjsko škodo) pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodilo in delno razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje ter v tem obsegu zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (sodba in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. 52/2004 z dne 9. 11. 2004).

Višje delovno in socialno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 1636/2004 z dne 25. 11. 2004 pritožbi ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v 6. in 7. točki izreka (glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo ter o stroških postopka) ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer je naložilo prvostopenjskemu sodišču, da ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, v skladu z določbami 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 s spremembami – ZTPDR) ter 154. in 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89 – ZOR).

V ponovnem postopku je prvostopenjsko sodišče tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo delno ugodilo s sodbo opr. št. II Pd 1372/2004 z dne 4. 10. 2006. Pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 1495/2006 z dne 25. 1. 2008 delno ugodilo pritožbama obeh strank in izpodbijano sodbo v 1., 2., 4. in 5. točki izreka delno spremenilo in prisojeno odškodnino znižalo, delno pa je spremenilo tudi odločitev glede obrestnega zahtevka.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je reviziji obeh pravdnih strank zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča zavrnilo s sodbo opr. št. VIII Ips 280/2008 z dne 26. 1. 2009. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v postopku odločanja o ustavni pritožbi tožnika V. T. dne 15. 2. 2007 z odločbo Up-127/05-14 delno razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 52/2004 z dne 9. 11. 2004, sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 68/2003 z dne 16. 10. 2003 ter sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 661/95 z dne 12. 7. 2002 v delu, v katerem se nanašajo na odločitev o zahtevku iz naslova razlike v plači, ki je bil delno zavrnjen. Zadeva je bila v tem obsegu s strani Ustavnega sodišča Republike Slovenije v postopku odločanja o ustavni pritožbi tožnika s citirano odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije vrnjena Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

V nadaljnjem postopku je prvostopenjsko sodišče s sodbo opr. št. I Pd 1122/2008 z dne 16. 12. 2009 delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter razveljavilo odločbi tožene stranke z dne 16. 11. 1994 ter 1. 8. 1995 (razporeditev na delovno mesto inštuktor III), naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 117.313,00 EUR v osmih dneh pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek (za plačilo 96.831,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 173/2010 z dne 22. 11. 2010 pritožbi tožeče stranke ugodilo v celoti, pritožbi tožene pa delno in delno razveljavilo izpodbijano sodbo v 2. in 3. točki izreka ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v ostalem pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (v 1. točki izreka – glede razveljavitve odločb o razporeditvi z dne 16. 11. 1994 ter 1. 8. 1995, z utemeljitvijo, da je v tem delu sodišče prve stopnje sicer prekoračilo tožbeni zahtevek, ker je bilo o razveljavitvi navedenih odločb že pravnomočno odločeno s sodbo opr. št. I Pd 661/95 z dne 12. 7. 2002, ki v tem delu z odločbo Ustavnega sodišča v postopku odločanja o ustavni pritožbi tožnika ni bila razveljavljena, glede na določbo 3. odstavka 350. člena ZPP pa pritožbeno sodišče te pomanjkljivosti ni moglo odpraviti v okviru preizkusa po uradni dolžnosti).

V nadaljnjem postopku je prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo ponovno odločilo tako, kot je navedeno uvodoma (o tožbenem zahtevku, o katerem do sedaj še ni bilo pravnomočno odločeno).

Tožbeni zahtevek, ki je predmet obravnavanega individualnega delovnega spora, se nanaša na prikrajšanje oz. razlike v plači za obdobje od junija 1991 do vključno februarja 1996 (to je do tožnikove upokojitve 28. 2. 1996), oz. na plačilo razlik med izplačanimi pripadajočimi plačami v skladu s 14. členom UZITUL ob upoštevanju zadnje plače tožnika pred prestopom iz JLA v TO, zmanjšano za plačo, ki jo je v spornem obdobju prejel na podlagi odločb tožene stranke (za delovno mesto inštruktor III) ter plačo, prisojeno po (v tem delu pravnomočni) sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 661/95 (tožnik je uveljavljal plačilo razlik v plači in odpravnini po varianti III. a izvedenskega mnenja sodne izvedenke M.L.).

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku ravnalo v skladu z določbo 1. odstavka 361. člena ZPP ter opravilo vsa pravdna dejanja in obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 173/2010. Dejansko stanje je bilo po dopolnjenem dokaznem postopku sicer pravilno in popolno ugotovljeno, vendar je sprejeta odločitev deloma napačna zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede zastaranja zamudnih obresti, v preostalem delu pa je sprejeta odločitev materialnopravno pravilna.

K pritožbi tožene stranke: Pritožbeno sodišče je že v zgoraj navedenem razveljavitvenem sklepu (opr. št. Pdp 173/2010) zavzelo stališče, da je prvostopenjsko sodišče pri ugotavljanju prikrajšanja tožnika pri plači oz. ugotavljanju, katero delovno mesto je primerljivo oz. ustrezno glede na njegovo delovno mesto v JLA pred prestopom v TO, izhajalo iz pravilnih izhodišč in je v celoti upoštevalo odločbo Ustavnega sodišča opr. št. Up-127/05-14 z dne 15. 2. 2007. Pravilno je presodilo, da formaciji št. ... in ... nista zakoniti, ker vlada ni dala soglasja k sistemizaciji delovnih mest v TO oz. k formacijam, kot to določa 3. člen Zakona o delavcih v državnih organih (Ur. l. RS št. 15/90 in nasl. - ZDDO), zato na takšne akte ne more opreti svoje odločitve v tem sporu. Pri tem se je oprlo na določbe zakonskih predpisov, ki so veljali ob sprejemu formacij, na katere je v svoji odločbi opozorilo Ustavno sodišče, zlasti na določbe 132. člena Zakona o obrambi in zaščiti (Ur. l. RS št. 15/91 in nasl. - ZOZ) ter 3. člena ZDDO. Ustavno sodišče je zavzelo jasno in nedvoumno stališče, da je veljavnost akta o sistemizaciji oz. veljavnost formacije pogojena s soglasjem vlade in da so navedbe tožnika o nezakonitosti formacij, ker vlada zanje ni dala soglasja, za odločitev sodišč upoštevne. Glede na vse navedeno so povsem neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, ki v pritožbi (enako kot v pritožbi zoper sodbo opr. št. I Pd 1122/2008 z dne 16. 12. 2009) vztraja pri nasprotnih stališčih in izpostavlja, da soglasje vlade kot pogoj za veljavnost formacij v tedaj veljavni zakonodaji ni bilo nikoli predpisano.

Tožena stranka se v pritožbi tudi povsem brez podlage ponovno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 262/99, v kateri je bilo zavzeto stališče, da osebam, ki so bile zaposlene v bivši JLA, ne pripadajo avtomatično vse pravice in privilegiji, ki so jih imeli v JLA, ampak vse tiste pravice in v takem obsegu, kot jih omogoča slovenska zakonodaja za državljane Republike Slovenije oz. za zaposlene v Slovenski vojski. Pri tem poudarja, da je bila tožniku že prisojena ustrezna razlika v plači s sodbo I Pd 661/95 in zato ni upravičen do nobene razlike več, sodišču prve stopnje pa očita, da je napačno presodilo, da je tožnik upravičen do razlike v plači med prejeto plačo (po razveljavljenih odločbah o razporeditvi in vrednotenju delovnega mesta inštruktor III) in plačo, ki jo je imel v JLA pred prestopom v TO.

Tudi v zvezi s temi vprašanji, ki jih tožena stranka ponovno izpostavlja v pritožbi, je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče. Zato le ponovno poudarja, da so stališča tožene stranke zmotna, glede na to, da je tožnik uspel pred Ustavnim sodiščem v postopku odločanja o ustavni pritožbi, ter da se ni mogoče sklicevati na stališča Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zgoraj navedeni odločbi, če tožena stranka ni poskrbela za zakonito ureditev položaja pripadnikov JLA, ki so prestopili v TO. Že v razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče pojasnilo, da je bilo zaradi neveljavnosti oz. nezakonitosti formacij, ki so predstavljale pravno podlago (ker tedaj njihova neveljavnost še ni bila ugotovljena!) za odločitev v sodbi I Pd 661/95, potrebno (kljub pomanjkljivi pravni podlagi v predpisih oz. aktih tožene stranke v spornem obdobju o vrednotenju primerljivih delovnih mest v TO oz. SV) glede na citirano odločbo Ustavnega sodišča preveriti, ali je bil tožnik prikrajšan pri plači v času nezakonite (fiktivne) razporeditve glede na pravice, ki mu jih je zagotavljal 14. člen UZITUL. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni druge možnosti kot ta, za katero se je odločilo sodišče prve stopnje, to je ugotovitev prikrajšanja pri plači (in odpravnini zaradi upokojitve) na podlagi zadnje tožnikove plače v JLA z ustrezno revalorizacijo, ker ni druge zakonite podlage za določitev plače tožnika v spornem obdobju. Zato tudi ne gre za nikakršno kontradiktornost sprejetih stališč sodišča, ki naj bi tožniku „odmerilo plačo kot jo je imel v JLA“ (kar nikakor ne drži, le za osnovo je vzeta zadnja plača, ki jo je v JLA prejel), zahtevek za nadomestilo za prehrano, zimsko rekreacijo ipd. pa je zavrnilo, ker takih dodatkov slovenska zakonodaja ne pozna. Pritožbene navedbe tožene stranke v tej smeri so prav tako neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini pravilno upoštevalo mnenje sodnih izvedencev, in sicer mnenje sodne izvedenke M.L. (izračun po varianti III oz. III a) ter izvedensko mnenje sodnega izvedenca finančne stroke S.L., univ. dipl. oec., ki je preveril pravilnost izvedenskega mnenja sodne izvedenke M.L. in podal več dopolnitev izvedenskega mnenja ter dodatna pojasnila na zaslišanju na narokih za glavno obravnavo. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je izdelal izračun ob upoštevanju tožnikove bruto plače pred prestopom iz JLA v TO, ki je bila ob dejstvu, da je imel le podatek o neto plači, izračunana tako, da je neto plačo preračunal v bruto znesek ob upoštevanju prispevkov in davčnih stopenj, ki so veljale junija 1991, pripadajočo plačo pa je izračunal ob upoštevanju ustreznih količnikov (izhodišče je bruto plača pred prestopom v znesku 61.598,48 SIT, kar je znašalo 12,75067-kratnik vrednosti izhodiščnega količnika, pripadajoče plače pa so izračunane na način, da se je vsakokratna mesečna vrednost izhodiščnega količnika pomnožila s tem količnikom), in jo povečal za dodatek za delovno dobo (0,5 % za vsako leto od septembra 1991 dalje – 14 %). Na tej podlagi je bila izračunana pripadajoča plača za celotno sporno obdobje, oziroma razlika, do katere je tožnik še upravičen v bruto oz. neto zneskih, po odbitku redno izplačanih plač (po plačilnih listah tožeče stranke za obdobje od junija 1991 do februarja 1996) in delnega plačila po sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 661/95, ki je bilo izvršeno dne 5. 12. 2003. Z izračunom glede prisojenih glavnic (razlike v plači in odpravnini), ki je bil podlaga za odločitev v izpodbijani sodbi, pritožbeno sodišče soglaša oz. nima pomislekov glede njegove pravilnosti, pritožba tožene stranke pa neutemeljeno oporeka le pravilnosti določitve osnove za izračun razlik, glede pravilnosti izračuna v izvedenskem mnenju pa ne navaja ničesar.

Prvostopenjsko sodišče je pri ponovnem odločanju o tožbenem zahtevku upoštevalo stališče pritožbenega sodišča (iz razveljavitvenega sklepa opr. št. Pdp 173/2010) v zvezi z vračunanjem preplačila obresti v višini 31.444,93 EUR, glede na izvršena plačila (iz naslova prikrajšanja pri plači za isto sporno obdobje) s strani tožene stranke po sodbi opr. št. I Pd 661/95 v letu 2003. V pritožbi tožene stranke ni nobenih prepričljivih argumentov, na podlagi katerih bi pritožbeno sodišče spremenilo svoje stališče, kot ga je v zvezi z navedenim vprašanjem že zavzelo v razveljavitvenem sklepu. Zato pritožbi tožene stranke tudi v tem delu ni mogoče pritrditi.

K pritožbi tožeče stranke: V razveljavitvenem sklepu opr. št. 173/2010 je pritožbeno sodišče med drugim razveljavilo izpodbijano sodbo tudi zato, ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo ugovor zastaranja obresti tožene stranke z argumentom, da je treba ugovor podati na prvem naroku za glavno obravnavo, tožena stranka pa je ugovarjala zastaranje obresti šele v ponovljenem postopku, ne pa v prvem postopku. Pri tem je navedlo, da je ugovor zastaranja materialnopravni ugovor, ki ga stranka lahko poda do konca glavne obravnave, zato zanj ne veljajo omejitve glede navajanja dejstev in dokazov v smislu 286. člena ZPP ter da je bil ugovor podan pravočasno, zato bi ga sodišče prve stopnje moralo upoštevati, zlasti ker je očitno vsaj delno utemeljen glede na datum vložitve tožbe (21. 8. 1995), saj tožnik v tej pravdi uveljavlja prikrajšanje pri plači za čas od junija 1991 do februarja 1996. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu spregledalo, da je bilo o teku zamudnih obresti od 28. 6. 1991 že pravnomočno odločeno s sodbo opr. št. I Pd 661/95 z dne 12. 7. 2002 in da je (po razveljavitvi te sodbe in sodb Višjega delovnega in socialnega sodišča ter Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, izdanih v zvezi z njo, v postopku odločanja o ustavni pritožbi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. Up-127/05) sporna samo razlika v plači zaradi napačno določene osnove. O zamudnih obrestih je bilo z navedeno (prvo) sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 661/95 pravnomočno odločeno le v ugodilnem delu (s to sodbo je bilo tožniku prisojeno prikrajšanje pri plači za obdobje junij1991 – februar 1996 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila – ker tožena stranka v prvem postopku ni podala ugovora zastaranja), zavrnilni del (ki seveda vključuje tudi zamudne obresti od prikrajšanja pri plači) pa je bil, kot je že navedeno, razveljavljen z zgoraj navedeno odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije.

Tudi stališče pritožbe, da za obravnavani primer, glede na to, da so tožniku zagotovljene statusne in druge pravice po 14. členu UZITUL, ne veljajo splošna pravila o zastaranju terjatev iz delovnega razmerja (to je določba 372. člena ZOR o zastaranju obresti kot občasnih terjatev), nima nikakršne podlage niti v določbi 14. člena UZITUL niti v drugih predpisih. V 14. členu UZITUL ni nobene določbe v zvezi z zastaranjem oz. v zvezi s podaljševanjem splošnih zastaralnih rokov, zato ni utemeljen očitek, da je sodišče spregledalo, da ustavno zagotovljenih pravic ni mogoče omejevati z zakonom, ki je po hierarhiji nižji od ustavnega zakona.

Glede na uveljavljeno in enotno sodno prakso pritožbenega in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ni nobenega dvoma, da tudi za terjatve iz delovnega razmerja veljajo splošna pravila, to je določbe Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami in dopolnitvami) oz. za obravnavani primer določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami – ZOR) in da za zastaranje obresti velja določba 347. člena OZ oz. 372. člena ZOR. Po teh določbah občasne terjatve, kot so (stranske) terjatve obresti, zastarajo v triletnem roku od zapadlosti vsake posamezne dajatve, pri čemer ni pomembno, da za zastaranje glavne terjatve – plače – velja daljši petletni zastaralni rok. Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Delno utemeljena pa je pritožba tožnika, v kolikor se sklicuje na napačno presojo sodišča prve stopnje, da je pri presoji ugovora zastaranja potrebno upoštevati, da je tožnik opisni zahtevek konkretiziral šele v tožbi z dne 9. 3. 1998 in da so zastarale vse obresti za čas pred 9. 3. 1995. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je bila tožba za razveljavitev odločb z dne 16. 11. 1994 ter z dne 1. 8. 1995 vložena 18. 8. 1995. S to tožbo je tožnik poleg razveljavitve navedenih odločb zahteval tudi povrnitev razlike v plači, ki jo dobiva razporejen v plačilni razred s količnikom kot je določen v razveljavljenih odločbah in plačo, ki bi jo prejemal na delovnem mestu pilota skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega plačilnega dne do dokončnega plačila, v tožbi pa se je skliceval na to, da je že od leta 1991 razporejen na delovno mesto inštruktor III, to je na fiktivno delovno mesto, kar je v nasprotju s 14. členom UZITUL ter navedel, da bo po prejemu ustreznih podatkov specificiral tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači. Zahtevek je bil sicer res postavljen po višini s tožbo opr. št. II Pd 122/98 z dne 9. 3. 1998, ki jo je prvostopenjsko sodišče združilo z zadevo opr. št. I Pd 661/95, vendar gre po vsebini le za specifikacijo oziroma konkretizacijo že postavljenega tožbenega zahtevka oziroma njegovo opredelitev po višini, delno pa za uveljavljanje novih zahtevkov. Ker pa je tožnik že z opisnim zahtevkom v prvi vloženi tožbi zahteval tudi plačilo zamudnih obresti od zapadlosti mesečnih zneskov razlik v plači, je po oceni pritožbenega sodišča pri presoji ugovora zastaranja obresti potrebno upoštevati datum vložitve prve tožbe, tako da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od zahtevanih razlik v plači za čas treh let pred vložitvijo prve tožbe, to pa pomeni, da so zastarane zamudne obresti, ki so tekle od zapadlosti mesečnih zneskov razlik v plači do 18. 8. 1992 (tožba vložena 18. 8. 1995), to je za obdobje od 28. 6. 1991 do 18. 8. 1992. Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo materialno pravo, ko je upoštevalo ugovor zastaranja obresti tako, da je štelo, da so zastarane obresti od zapadlosti mesečnih zneskov od prikrajšanj – razlik v plači za čas od 28. 6. 1991 do 9. 3. 1995 (tri leta pred vložitvijo druge tožbe v zadevi opr. št. II Pd 122/98 z dne 9. 3. 1998). Zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo tožnikovi pritožbi. Upoštevalo je dodatni variantni izračun sodnega izvedenca S.L., ki je izračunal zakonske zamudne obresti od dolgovanih zneskov razlik v plači ob upoštevanju, da so obresti pred 18. 8. 1992 zastarale, za čas do 1. 1. 2002 (ko so prenehale teči zakonske zamudne obresti glede na odločbo Ustavnega sodišča opr. št. U–I–300/04 z dne 2. 3. 2006, zaradi razveljavitve 1060. člena OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen ZOR) v višini 119.561,17 EUR.

Upoštevajoč izvedenska mnenja z dopolnitvami ter izračun sodnega izvedenca S.L., razviden iz spisa (list. št. 689), ki ga je izvedenec predložil sodišču prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 26. 8. 2011, je torej tožnik upravičen do glavnice iz naslova neto plače v višini 17.559,72 EUR in iz naslova neto odpravnine v višini 1.372,10 EUR ter do zakonskih zamudnih obresti v znesku 119.561,17 EUR, kar skupaj znaša 138.492,99 EUR. V preostalem delu je bil tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen, vključno z zahtevkom za plačilo zastarane dohodnine in zamudnih obresti od dohodnine in plačilom zakonskih obresti od bruto zneskov razlik v plači. Glede teh terjatev tožeča stranka v pritožbi – razen pavšalne navedbe, da tožniku tudi ti zneski pripadajo – vsebinskih navedb niti ni navedla (stališče glede neutemeljenosti tožbenega zahtevka v tem delu je pritožbeno sodišče že zavzelo v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 173/2010).

Pritožbeno sodišče je zato ob delni utemeljenosti tožnikove pritožbe delno spremenilo izpodbijano sodbo in prisojeni znesek (66.852,03 EUR) zvišalo na znesek 138.492,99 EUR.

Glede na delno spremembo izpodbijane sodbe in spremenjen uspeh tožnika v postopku je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka, ki so bili sicer odmerjeni pravilno in v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003). Prvostopenjsko sodišče je tudi sicer zavzelo pravilno stališče, da je potrebno odločiti le o stroških v ponovljenem postopku, saj so bili stroški po sodbah, izdanih v okviru tega delovnega spora, v delih, v katerih so bile sodbe pravnomočne in izvršljive, že poravnani. Zato so tožnikove pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Ker se je uspeh strank v postopku spremenil, tako da znaša uspeh tožeče stranke 64,67 %, uspeh tožene pa 35,33 %, je tožeča stranka upravičena do povračila stroškov v višini 4.143,79 EUR (potrebni stroški tožeče stranke, ki jih je pravilno odmerilo sodišče prve stopnje, znašajo 6.407,60 EUR), tožena pa do povračila stroškov v znesku 1.359,42 EUR (potrebni stroški tožene stranke znašajo po pravilni odmeri prvostopenjskega sodišča 3.847,79 EUR). Po medsebojnem poračunu je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki iz naslova povračila stroškov postopka 2.784,37 EUR.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, delno podani, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in v skladu z določbami 351. ter 5. odstavka 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo, tako kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem pa je pritožbo tožeče stranke ter pritožbo tožene stranke v celoti kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154. , 165. člen ZPP).