Jedro

Tožnik tudi sam v tožbi navaja, da ima v teku še drugi kazenski postopek (v fazi pritožbenega postopka), zato je tožena stranka z izpodbijano odločbo pravilno odločila, da ne izpolnjuje pogojev za izrek pogojnega odpusta. Neutemeljen je namreč tožbeni ugovor, da tožena stranka tega dejstva ne bi smela upoštevati, ker naj bi bilo to v nasprotju z domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS, saj se tožniku ne očita, da je kriv kaznivega dejanja, glede katerega postopek še teče, pač pa je bil odprt postopek uporabljen le kot kriterij za odločanje tožene stranke o tem, ali je mogoče utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnji tožnika in njegove hčere za pogojni odpust. V obrazložitvi odločbe navaja, da tožnik prestaja kazen enega leta in devet mesecev zapora, ki jo je izreklo Okrožno sodišče v Kopru s sodbo, opr. št. I K 33948/2010 (K 280/2008) z dne 7. 3. 2011, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru, opr. št. II Kp 33948/2010 z dne 12. 1. 2012. Kazen prestaja v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob. Dne 11. 6. 2013 se je sestala Komisija za pogojni odpust in na podlagi poročila zavoda o poteku prestajanja kazni, ob upoštevanju določb 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), sprejela odločitev, da se tožnika pogojno ne odpusti, ker ima odprt kazenski postopek in je pri njem potrebno še nadaljnje preverjanje stabilnosti z zunajzavodskimi ugodnostmi. Glede na navedeno tožena stranka še ne more utemeljeno pričakovati, da v času pogojnega odpusta tožnik kaznivega dejanja ne bo ponovil. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu. V njej navaja, da mu je tožena stranka nezaključen kazenski postopek pri odločanju neutemeljeno štela v škodo. S sodbo Okrajnega sodišča v Kopru z dne 16. 1. 2013 mu je bila izrečena kazen zapora štirih mesecev. Pred vložitvijo pritožbe na Višje sodišče se je posvetoval s pedagoginjo v zvezi s tem, ali bi lahko vložitev pritožbe vplivala na odločitev o pogojnem odpustu. Menila je, da tako nizka kazen na odločitev ne more vplivati. Poudarja, da je pritožbo na Višje sodišče vložil v februarju 2013 in da je do izdaje izpodbijane odločbe vložil pet prošenj za prednostno obravnavo zadeve. Nadalje navaja, da tudi sicer tožena stranka ne bi smela šteti odprtega kazenskega postopka v njegovo škodo, saj je s tem kršila domnevo nedolžnosti. V zvezi z navedbo tožene stranke, da ima premalo utrjene zunajzavodske ugodnosti, navaja, da je imel pred nastopom zaporne kazni urejeno življenje. V lasti je imel podjetje z več kot dvajsetimi zaposlenimi, ki ga je kasneje prepisal na hčerko. Ta se trudi, da bi podjetje dobro poslovalo, vendar je morala kljub temu odpustiti večino delavcev. Meni tudi, da tožena stranka pri odločanju o pogojnem odpustu uporablja dvojna merila. Sodišču smiselno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo citira peti odstavek 88. člena KZ-1 in poudarja, da je v njem določeno, da pri odločanju o pogojnem odpustu (med drugim) upošteva tudi morebitne kazenske postopke, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora.

Tožba ni utemeljena.

KZ-1 v petem odstavku 88. člena določa, da je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti. Iz vsebine 88. člena KZ-1 je razvidno, da gre pri odločanju o pogojnem odpustu za odločanje po prostem preudarku. Sodišče je v tem okviru preverilo, ali je izpodbijana odločba nezakonita, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen, skladno s 40. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pri tem je ugotovilo, da je tožena stranka odločala na podlagi 105. in 107. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) ter 88. člena KZ-1 in pri tem pravilno uporabila namen prostega preudarka ter uporabo prostega preudarka tudi ustrezno obrazložila.

Obsojenec je lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi navedla katere kriterije je pri odločitvi upoštevala. Navedla je, da ima tožnik odprt kazenski postopek in da je še prezgodaj zanj podati pozitivno prognozo, kajti potrebno je še nadaljnje preverjanje stabilnosti z zunajzavodskimi ugodnostmi. Tožnik tudi sam v tožbi navaja, da ima (ob vložitvi tožbe) v teku še drugi kazenski postopek (v fazi pritožbenega postopka). Neutemeljen pa je tožbeni ugovor, da tožena stranka tega dejstva ne bi smela upoštevati, ker naj bi bilo to v nasprotju z domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS. Podlaga za to, da se pri odločanju o pogojnem odpustu upoštevajo tudi odprti kazenski postopki, je v petem odstavku 88. člena KZ-1, ki kot enega od kriterijev pri odločanju izrecno navaja tudi morebitne kazenske postopke, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora. Tožena stranka je torej postopala v skladu z navedeno določbo. Sodišče pa tudi meni, da KZ-1 v tem delu ni v nasprotju s 27. členom Ustave RS, saj se tožniku ne očita, da je kriv kaznivega dejanja, glede katerega postopek še teče, pač pa je bil odprt postopek uporabljen le kot kriterij za odločanje tožene stranke o tem, ali je mogoče utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja.

Tožnik tudi neutemeljeno ugovarja, da tožena stranka pri odločanju ni upoštevala, da ima izven zavoda urejeno življenje, vključno z dejstvom, da je imel pred nastopom zaporne kazni v lasti podjetje. V poročilu zavoda o poteku prestajanja kazni z dne 27. 5. 2013, ki je v upravnem spisu, namreč izhaja mnenje, da ima tožnik urejene pogoje za življenje na prostosti, vendar se pogojni odpust kljub temu ne predlaga, zaradi zgoraj navedenih razlogov. Tožbenega ugovora, da tožena stranka pri odločanju o pogojnem odpustu uporablja dvojna merila, zaradi njegove pavšalnosti, sodišče ni moglo presojati.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva, ki so bila podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).