Jedro

Naročilo družbe S. toženi stranki, da da sporno pošiljko kave na razpolago tožeči stranki, in sprejem tega naročila s strani tožene stranke, pomeni, da je bila med družbo S. in toženo stranko sklenjena pogodba v korist tretjega (149. člen ZOR). S to pogodbo se je tožena stranka kot promitent družbi S. kot promisarju zavezala, da bo izpolnila tožeči stranki kot beneficiarju. Zato ne drži revizijski očitek, da med pravdnima strankama ni moglo nastati nikakršno obveznostno razmerje, ker naj med njima ne bi bilo pogodbenega razmerja. S sklenitvijo pogodbe v korist tretjega se je namreč tožena stranka zavezala izpolniti tožeči stranki, slednja pa je pridobila lastno in neposredno pravico, da od tožene stranke terja izpolnitev prevzete obveznosti, to je izročitev sporne pošiljke kave.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 1.011,27 EUR stroškov odgovora na revizijo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne od vročitve te sodbe do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tretjič ponovljenem postopku v delu, ki je pomemben za revizijo, ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini 78.829,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2001 in povrniti pravdne stroške v višini 11.733,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti zavrnilo v delu, ki presega glavnico; v preostalem delu pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga iz 1. in 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke; podrejeno temu pa, da „ravna po določbah drugega odstavka 380. člena ZPP“. Tožena stranka uveljavlja povrnitev stroškov revizijskega postopka.

4. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; v nadaljevanju ZPP-D), zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dotedanjih določbah ZPP.

5. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki v odgovoru predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) revizijo kot nedovoljeno zavrže; podrejeno temu pa, da jo kot neutemeljeno zavrne, toženi stranki pa naloži v plačilo priglašene stroške v zvezi z odgovorom na revizijo skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da je tožeča stranka kupovala kavo pri družbi S.; ta jo je dostavljala v skladišče tožene stranke, kjer je bila na razpolago tožeči stranki. V zvezi s sporno dobavo kave (dobava 23. 4. 1999) je družba S. toženi stranki sporočila, da je 760 vreč kave prodala tožeči stranki, in ji naročila, da ji (tožeči stranki) da to pošiljko nemudoma na razpolago. Tožena stranka kave ni izročila tožeči stranki, temveč družbi M. iz Beograda, pri čemer ji tožeča stranka ni dala nikakršnega naloga za takšno ravnanje. Z izročitvijo blaga družbi M. tožena stranka ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti. Ker je tožena stranka izjavila, da je blago dobavila tožeči stranki, se je družba S. poplačala iz bančne garancije tožeče stranke. Ta je zato utrpela škodo v višini 78.829,34 EUR.

8. Naročilo družbe S. toženi stranki, da da sporno pošiljko kave na razpolago tožeči stranki, in sprejem tega naročila s strani tožene stranke, pomeni, da je bila med družbo S. in toženo stranko sklenjena pogodba v korist tretjega (149. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). S to pogodbo se je tožena stranka kot promitent družbi S. kot promisarju zavezala, da bo izpolnila tožeči stranki kot beneficiarju. Zato ne drži revizijski očitek, da med pravdnima strankama ni moglo nastati nikakršno obveznostno razmerje, ker naj med njima ne bi bilo pogodbenega razmerja. S sklenitvijo pogodbe v korist tretjega se je namreč tožena stranka zavezala izpolniti tožeči stranki, slednja pa je pridobila lastno in neposredno pravico, da od tožene stranke terja izpolnitev prevzete obveznosti, to je izročitev sporne pošiljke kave.

9. Revident tudi trdi, da se je kot špediter družbe S. moral držati le njenih navodil in nalogov. Navaja, da je skupaj z naročilom družbe S., naj da blago na razpolago tožeči stranki, prejel tudi račun tožeče stranke ... z dne 20. 4. 1999, izstavljen družbi M. Vztraja, da je s tem, ko je na podlagi tega računa izročil kavo družbi M., pravilno izpolnil navodilo svojega naročitelja, družbe S., zato ji je tudi pravilno izdal potrdilo o dobavi. S temi trditvami, ki nimajo podlage v ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, skuša revident izpodbiti dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči nižjih stopenj. Ker to ni dopusten revizijski razlog, Vrhovno sodišče tega revizijskega očitka ni upoštevalo.

10. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na tiste revizijske navedbe, ki so bile po njegovi pravni presoji bistvene za odločitev o reviziji. Ker je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato mora tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka. Vrhovno sodišče je tožeči stranki priznalo nagrado za odgovor na revizijo, ki skupaj z 20 % davkom na dodano vrednost znaša 991,44 EUR, in 2 % materialne stroške, ki znašajo 19,83 EUR. Ni pa ji priznalo nagrade za razgovor s stranko in nagrade za študij spisa, ker je nagrada za te storitve že vsebovana v nagradi za sestavo odgovora na revizijo. Tožeči stranki ni priznalo niti povračila sodne takse za odgovor na revizijo, saj le-ta ni (več) taksiran. Vrhovno sodišče je tako sklenilo, kot izhaja iz II. točke izreka te odločbe.