25. 11. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., na seji senata dne 3. novembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1918/2002 z dne 16. 1. 2003 ter sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 343/2000 z dne 8. 7. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku pritožnika, ki je v postopku sodeloval kot odvetnik stranke, kaznovalo z denarno kaznijo v višini 50.000 SIT, ker je oviral glavno obravnavo, s tem da je poskušal preprečiti, da stranka pri zaslišanju odgovori na določena vprašanja sodnice. Višje sodišče je pritožbo pritožnika zoper ta sklep zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. V ustavni pritožbi pritožnik navaja, da je na obravnavi nasprotoval vprašanju, ki ga je sodnica oblikovala tako, kot da bi zaslišana stranka že izrekla, da je do realizacije posla prišlo. Vendar pa je bilo prav to v obravnavani zadevi sporno in zato je pritožnik, kot navaja, postavitvi tega vprašanja nasprotoval. Meni, da Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP) pooblaščencu stranke takšne intervencije ne prepoveduje. Po njegovem mnenju je logično, da mora biti pooblaščencu stranke zagotovljeno, da vprašanjem, ki po zakonu niso dovoljena, ugovarja takoj, še preden je nanje odgovorjeno. Meni, da gre za kršitev pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave, saj naj bi bil del te pravice tudi pravica do opravljanja pravdnih dejanj po odvetniku. Navaja, da stališče, na katerem temeljita izpodbijana sklepa, odvetniku opravljanje te funkcije onemogoča. Meni, da ne more obveljati stališče izpodbijanih sklepov, po katerem bi odvetnik nedopustnim vprašanjem lahko nasprotoval le naknadno.

B.

3.Ustavno sodišče je o problematiki kaznovanja v okviru pravdnega postopka že odločalo. Z odločbo št. U-I-145/03 z dne 23. 6. 2005 (Uradni list RS, št. 69/05) je odločilo o pobudi za oceno ustavnosti 11. in 109. člena ZPP. Ustavno sodišče je delno razveljavilo določbe o višini in vrsti kazni po 11. členu ZPP (razveljavljenih določb pa ne bo mogoče uporabljati tudi v primeru kaznovanja za oviranje glavne obravnave po 304. členu ZPP), sicer pa je ugotovilo, da je možnost kaznovanja zaradi žaljivih vlog v pravdnem postopku, kakor jo dopušča 109. člen ZPP, ustavno dopustna. Po presoji Ustavnega sodišča možnost kaznovanja za žaljive vloge v pravdnem postopku ne nasprotuje pravici do izjavljanja po 22. členu Ustave (v okviru presoje te pravice pa je, ker gre za izjavljanje pred sodiščem, Ustavno sodišče presodilo tudi očitek o domnevni kršitvi svobode izražanja po 39. členu Ustave). Zavrnilo je tudi očitek, da možnost kaznovanja odvetnikom onemogoča opravljanje njihove funkcije v pravdnem postopku. Pojasnilo je tudi, zakaj posebni razlogi nujnosti takojšnjega odgovora na ravnanje, ki lahko ogrozi ugled in avtoriteto sodišča, upravičujejo ureditev, da se o kaznovanju stranke odloča že v okviru pravdnega postopka.

4.V obravnavani zadevi pritožnik sicer ni bil kaznovan za žaljivo vlogo po 109. členu ZPP, pač pa zaradi oviranja glavne obravnave po 304. členu ZPP. Vendar razlogi, ki opravičujejo možnost kaznovanja za žaljive vloge po 109. členu ZPP, v enaki ali celo v večji meri veljajo tudi v tem primeru (pa tudi razveljavljenih določb 11. člena ZPP ni več mogoče uporabljati tudi v primeru kaznovanja za oviranje glavne obravnave po 304. členu ZPP). Pri ukrepih sodišča po 304. členu ZPP namreč še bolj pride do izraza ugotovitev, da gre za ukrepe procesnega vodstva, ki so koristni oziroma nujni za zagotovitev nemotene izvedbe pravdnega postopka. Zveza med izrekom ukrepa kaznovanja in namenom nemotene izvedbe pravdnega postopka je pri dejanjih, ki ogrožajo ali celo onemogočajo izvedbo glavne obravnave, še precej bolj jasna kot pri žaljivih vlogah.

5.Ni mogoče zanikati, da ima določeno težo pritožnikova argumentacija, da je prepoved postavljanja sugestivnih ali kapcioznih vprašanj (to so vprašanja, v katerih je že vsebovano, kako je nanje treba odgovoriti oziroma vprašanja, ki izhajajo iz napačne predpostavke, da je vprašani pozitivno odgovoril tudi na neko predhodno vprašanje) pri zaslišanju resnično učinkovita le v primeru, če odvetnik kot pooblaščenec stranke postavitvi takšnega vprašanja lahko nasprotuje takoj. Pritožnik ima načeloma prav, ko meni, da pooblaščencu stranke (ob izvedbi dokaza z zaslišanjem stranke) ni mogoče očitati, če takoj, torej še preden stranka na vprašanje odgovori, nasprotuje ravnanju sodnika, ki je stranki pri zaslišanju postavil domnevno nedopustno vprašanje.

6.Vendar Ustavnemu sodišču v obravnavani zadevi na ta vprašanja ni treba odgovoriti. Treba je namreč upoštevati, da pritožnik kot odvetnik stranke ni bil kaznovan takoj po tem, ko je nasprotoval postavitvi določenega vprašanja stranki ob zaslišanju. V konkretni zadevi je namreč dogajanje na glavni obravnavi pred sodiščem potekalo tako, da je pritožnik ugovarjal postavitvi vprašanja, še preden je stranka nanj odgovorila. Sodišče tega ugovora ni sprejelo in je pri istem vprašanju vztrajalo. Kljub temu je pritožnik zopet nasprotoval postavitvi istega vprašanja in poskušal doseči, da stranka nanj ne bi odgovorila. Šele tedaj je sodišče pritožnika kaznovalo. Takšnega ravnanja pritožnika pa ni mogoče šteti za upravičeno ravnanje pri obrambi pravic stranke, ki jo je zastopal. Utemeljeno je sicer stališče pritožnika, da mu ni mogoče odrekati pravice, da postavljenemu vprašanju ugovarja takoj, še preden zaslišana oseba nanj odgovori. Vendar pa je v primeru, če sodišče tega ugovora ne upošteva in vztraja pri postavljenem vprašanju, mogoče zagotoviti urejen tek pravdnega postopka le tako, da udeleženci v postopku odločitev sodišča spoštujejo. Če menijo, da je z ravnanjem sodišča prišlo do bistvenih kršitev pravdnega postopka, pa jim ostane možnost, da to naknadno uveljavijo z ustreznimi pravnimi sredstvi (že na sami glavni obravnavi pa z zahtevo, da naj se dogajanje na glavni obravnavi natančno opiše v zapisniku).

7.Glede na navedeno se izkaže, da očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kakor jo zatrjuje pritožnik. Ustavno sodišče zato ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić