Jedro

Civilna kazen po 168. členu ZASP je po svoji pravni naravi podobna pogodbeni kazni, za to pa velja petletni zastaralni rok.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem obsodilnem delu, to je točki II. izreka: - razveljavi za 327,47 EUR z zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2012 dalje do plačila (znesek dosojenega avtorskega honorarja) in v tem delu tožba zavrže; - in spremeni tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni plačati 83,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2014 dalje do plačila, kar zahteva tožeča stranka več, pa se zavrne; v izpodbijanem stroškovnem delu, to je IV. izreka, pa se spremeni tako, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti 243,37 EUR stroškov prvostopenjskega postopka v roku 15 dni od prejema te odločbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 83,94 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te odločbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 128099/2012 z dne 6. 9. 2012 v prvem in tretjem odstavku izreka in zavrnilo glavni tožbeni zahtevek (točka I. izreka). V točki II. izreka je toženi stranki naložilo plačilo 631,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2012 dalje do plačila, v točki III. izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 89,17 EUR s pripadki, v točki IV. izreka pa toženi stranki naložilo plačilo 120,30 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da zavrne tudi podrejeni tožbeni zahtevek in tožeči stranki naloži v plačilo vse pravdne stroške, podrejeno pa, da razveljavi sodbo v točki II. izreka in glede odločitve o stroških postopka in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da sodišče ne bi smelo dopustiti spremembe tožbe, podredni tožbeni zahtevek bi moralo šteti za samostojno tožbo. Glede na to, da je zastaralni rok za tožbeni zahtevek iz naslova civilne kazni tri leta, postavljen pa je bil šele 10. 12. 2014, civilna kazen pa se nanaša na kršitev avtorskih pravic po posameznih mesecih v času od junija 2007 do septembra 2010, je celotni zahtevek iz naslova civilne kazni že zastaral. Avtorska nadomestila in njim pripadajoče civilne kazni za posamezne mesece pred septembrom 2010 pa so zastarali že v času vložitve predloga za izvršbo 6. 9. 2012. Podrejeni tožbeni zahtevek je bil deloma, približno do polovice, že vsebovan v primarnem tožbenem zahtevku, ki je bil v celoti zavrnjen. To, katera tarifa je veljavna, je vprašanje materialnega prava. Dodatno je bil v podrejenem zahtevku vključen še zahtevek za plačilo civilne kazni, ki pa je v celoti zastaran. Sodišče je tožbeni zahtevek za plačilo avtorskega nadomestila v celoti zavrnilo (točka I. izreka izpodbijane sodbe) in mu hkrati v točki II. izreka ugodilo. Če je menilo, da je tožeča stranka upravičena do avtorskega nadomestila v celoti ali deloma, ne bi smelo zavrniti primarnega tožbenega zahtevka. Če bi tožbenemu zahtevku deloma ugodilo, pa ne bi smelo odločati o podrejenem tožbenem zahtevku. Storilo je bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Če se tožeča stranka zoper odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka ni pritožila, je treba zavrniti tudi celotni podrejeni tožbeni zahtevek. Ker je civilna kazen vezana na avtorsko nadomestilo, je treba tožbeni zahtevek tudi glede civilne kazni v celoti zavrniti. Ker je že na prvi pogled vidno, da sta podpisa na pooblastilu, ki ga je dal toženec pooblaščencu v tej zadevi, in podpis na izjavi o odpovedi RTV naročnine različna, je dejansko stanje zmotno ugotovljeno in posledično zmotno uporabljeno materialno pravo. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj sodišče ni upoštevalo, da je bil primarni tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je sodišče pravilno dopustilo spremembo tožbe, saj se je tožena stranka spustila v obravnavanje še preden je nasprotovala spremembi tožbe. Prvotni zahtevek, po katerem je zahtevala plačilo avtorskega nadomestila iz pravilnika iz leta 2006, je bil zavrnjen glede na sodno prakso, zato je edina logična in pravilna odločitev, da sodišče prizna podredni zahtevek. Civilna kazen se ne more uveljavljati samostojno. Zato so tudi vse trditve tožene stranke glede zastaranja zmotne. Dejstvo je, da je tožena stranka uporabila avtorska dela, nadomestila za uporabo pa ni plačala, zato je odločitev sodišča pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je 6. 9. 2012 vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, s katerim je izterjevala plačilo avtorskega honorarja, katerega višino je izračunala ob uporabi Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del in leta 2006 (Pravilnik 2006). Na naroku 10. 12. 2014 pa je vložila vlogo, v kateri je postavila podredni tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala plačilo 308,11 EUR glavnice in 104,42 EUR zakonskih zamudnih obresti iz naslova plačila avtorskega honorarja, obračunanega po Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 (Pravilnik 1998) ter 308,11 EUR civilne kazni, kar skupaj znese 720,64 EUR. Na naroku je pooblaščenec tožene stranke, po prejemu vloge tožeče stranke s tako postavljenim tožbenim zahtevkom, nanjo odgovoril: prerekal je verodostojnost listine „odpoved RTV naročnine“; navajal, da v poslovnem prostoru ni ne radijskega ne drugačnega sprejemnika ali glasbenega stolpa; da ni prejemal računov; da tožeča stranka ni upravičena do civilne kazni, ker je do sedaj ni zahtevala, razen tega ni namenoma ali iz hude malomarnosti kršil avtorske pravice. Uveljavljal je torej prekluzijo in zastaranje zahtevka iz naslova civilne kazni. Šele za tem je izjavil, da nasprotuje objektivni spremembi tožbe. Ker lahko tožeča stranka do konca glavne obravnave kadarkoli spremeni tožbo (prvi odstavek 184. člena ZPP), in ker je sodišče pravilno ocenilo, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama, je lahko dovolilo spremembo tožbe (prvi in drugi odstavek 185. člena ZPP).

6. Vendar pa gre za spremembo tožbe le v delu, s katerim tožeča stranka zahteva plačilo civilne kazni. Plačilo avtorskega honorarja in zamudnih obresti od neplačanih zneskov avtorskega honorarja je tožeča stranka uveljavljala že s primarnim tožbenim zahtevkom oziroma z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Podredni zahtevek v delu, s katerim zahteva tožeča stranka plačilo avtorskega honorarja po Pravilniku 1998 in zamudne obresti, temelji na isti dejanski in pravni podlagi kot prvotno vtoževani zahtevek. Tožbo je tako spremenila le v delu, s katerim zahteva plačilo civilne kazni po 168. členu Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP).

7. Sodišče bi moralo v okviru odločanja o primarnem tožbenem zahtevku presoditi, ali gre tožeči stranki plačilo iz naslova avtorskega honorarja in zamudnih obresti ter v kakšni višini in delno ugoditi tožbenemu zahtevku. Pravilno je namreč stališče, da je tožeča stranka upravičena do plačila po tarifi Pravilnika 1998. Da se uporablja tarifa iz Pravilnika 1998, je presodilo Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 160/2011, in natančno obrazložilo zakaj. Sodna praksa o uporabi Pravilnika oziroma tarife iz leta 1998 se je poenotila. S tem, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo avtorskega honorarja, nato pa odločalo o zahtevku za plačilo avtorskega honorarja in zamudnih obresti po podrednem tožbenem zahtevku, je sodišče prve stopnje prekršilo pravilo ne bis in idem. Ker se tožeča stranka zoper zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka ni pritožila, je postala odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova avtorskega honorarja in zamudnih obresti pravnomočna. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da gre za zahtevek, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo (drugi odstavek 319. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi tožene stranke, razveljavilo izpodbijano sodbo v delu, v katerem je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo avtorskega honorarja in zamudnih obresti zaradi neplačanega avtorskega honorarja ter v tem delu izpodbijano sodbo razveljavilo, tožbo s podrednim tožbenim zahtevkom pa v tem delu zavrglo.

8. Višje sodišče pritrjuje zaključku izpodbijane sodbe, da je tožeča stranka dokazala uporabo aparatov za predvajanje glasbe v trgovini tožene stranke in sicer s predložitvijo zapisnikov o kontroli. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča o vsebini zapisnikov o kontroli pritožba ne izpodbija. Dejstvo, kdo je podpisal izjavo o odpovedi RTV naročnine, za ugotavljanje, ali se je v trgovini tožene stranke predvajala glasba iz repertoarja tožeče stranke, ni odločilno. Zapisniki dokazujejo, da se je v trgovini tožene stranke nahajal radio in glasbeni stolp oziroma celo dva in da se je v času kontrole predvajala glasba. Očitki o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja so neutemeljeni.

9. Ker se je v lokalu tožene stranke javno priobčevala glasba, je morala tožeči stranki plačati avtorski honorar, in sicer glede na ustaljeno sodno prakso po tarifnem delu Pravilnika 1998. Zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka za plačilo avtorskega honorarja in zamudne obresti je, glede na ugotovljeno dejansko stanje, materialnopravno zmotna. Ker pa se tožeča stranka zoper odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka ni pritožila, višje sodišče v to odločitev kljub njeni nepravilnosti ne more poseči. Zaključka prvostopenjskega sodišča o namerni kršitvi materialnih avtorskih pravic pritožba ne izpodbija. Pri namernih kršitvah materialnih avtorskih pravic pa lahko upravičenec na podlagi tretjega odstavka 168. člena ZASP zahteva plačilo civilne kazni. Tudi višine dosojene civilne kazni pritožba ne izpodbija. Višino civilne kazni je prvostopenjsko sodišče materialnopravno pravilno vezalo na višino avtorskega honorarja po tarifnem delu Pravilnika 1998. Stališče prvega sodišča, da se glede zastaranja civilne kazni uporablja 352. člen OZ, je materialnopravno zmotno. Civilna kazen po 168. členu ZASP je po svoji pravni naravi podobna pogodbeni kazni(1), za to pa velja petletni zastaralni rok (346. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Ker je tožeča stranka tožbeni zahtevek za plačilo civilne kazni postavila 10. 12. 2014, so vse terjatve iz tega naslova, ki so zapadle do 10. 12. 2009, zastarale. Toženec je tako tožeči stranki dolžan plačati civilno kazen za čas od decembra 2009 (terjatev za december je zapadla 13. 12. 2009 – gl. izpis odprtih postavk v prilogi A1) do vključno oktobra 2010, to je za enajst mesecev po 7,60 EUR (neprerekan preračun v točki 17. obrazložitve izpodbijane sodbe: glede na kvadraturo poslovnega prostora tožene stranke mesečno 7,01 EUR + 8,5 % DDV avtorskega honorarja), kar znese 83,60 EUR. Zakonske zamudne obresti od dosojenega zneska tečejo od postavitve zahtevka dalje (299. člen OZ), torej od 10. 12. 2014 do plačila.

10. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča glede dosoje civilne kazni tako, da jo je priznalo v nezastaranem delu, v ostalem pa tožbeni zahtevek zavrnilo.

11. Ker je deloma spremenilo prvostopenjsko sodbo, deloma pa razveljavilo tožbo, je moralo drugostopenjsko sodišče odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je v celoti propadla s primarnim tožbenim zahtevkom, njen uspeh s podrednim tožbenim zahtevkom pa je približno 12 %. Končni uspeh tožeče stranke je 6 % ((0 + 12) : 2). Odmere stroškov postopka, kot jo je naredilo prvostopenjsko sodišče, pritožba ne izpodbija. Stroški tožeče stranke so bili odmerjeni na 172,60 EUR, glede na 6 % uspeh je tožeča stranka upravičena do 10,36 EUR. Stroški postopka tožene stranke so znašali 263,26 EUR, ob upoštevanju 94 % uspeha znesejo priznani stroški tožene stranke 252,73 EUR. Po medsebojnem pobotanju je dolžna tožeča stranka toženi stranki plačati 242,37 EUR stroškov prvostopenjskega postopka.

12. Tožena stranka je s pritožbo v pretežnem delu uspela, v zvezi z delom, s katerim ni uspela (nezastarani del civilne kazni), pa posebni stroški niso nastali, zato ji je skladno s tretjim odstavkom 154. člena ZPP dolžna tožeča stranka povrniti potrebne (155. člen ZPP) stroške pritožbenega postopka. Te je sodišče priznalo v priglašeni višini, saj so priglašeni skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT): za pritožbo po tar. št. 3210 ZOdvT 68,80 EUR in 22 % DDV (tar. št. 6007 ZOdvT), kar skupaj znesek 83,94 EUR.

13. Skladno s 313. členom mora tožeča stranka toženi stranki stroške postopka povrniti v roku 15 dni od prejema te odločbe. Če bo prišla v zamudo, pa bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

Op. št. (1): Prim. sklep VS RS II Ips 190/2001 in II Ips 192/2000.